Tupoljev Tu-144

Tupoljev Tu-144 (NATO oznaka: "Charger'"), "vzdevek Konkordski", je bilo prvo komercialno nadzvočno potniško letalo. Razvili so ga v Sovjetski zvezi v biroju OKB Tupoljev, pod vodstvom Alekseja Tupoljeva. S programom so začeli leta 1962 in sta s Concordom edini komercialni nadzvočni potniški letali. Prvi prototip je poletel 31. decembra 1968 blizu Moskve, dva meseca pred Concordom. 26. maja 1970 je kot prvo komercialno letalo preseglo 2 Macha.

Tu-144
Prototip Tu-144 v letu, 1. februar 1969
Vloga	Nadzvočno potniško letalo
Proizvajalec/-ci	Tupoljev OKB
Krstni polet	31. december 1968
Uveden	26. december 1975
Status	Upokojen
Glavni uporabniki	Aeroflot Komisariat za letalsko industrijo NASA
Izdelovan	1968–1984
Število izdelanih	16

Tu-144

Tu-144 na berlinskem letališču

Tu-144LL

Leta 1973 Tu-144 strmoglavil na Pariškem letalskem sejmu. To je podaljšalo razvojni čas, v komercialno uporabo je vstopil dve leti po Concordu. Maja 1978 je strmoglavil drugi Tu-144D. Flota je bil prizemljena po samo 55 rednih letih na relaciji Moskva - Almati (Alma-Ata); potniški prevozi so trajali le sedem mesecev, od 1. novembra 1977 do 1. julija 1978. Potem so letalo občasno uporabljali kot tovorno letalo do leta 1983 s samo 102 komercialnimi leti. Skupno so letala Tu-144 vzletela 2556 krat in dosegla nelet 4110 ur.

Razlog za prenehanje komercialne uporabe so bili previsoki stroški za vzdrževanje in gorivo, ob nizki kupni moči sovjetskih prebivalcev.

Poleg komercialnih letov so letala uporabljali za treniranje pilotov Burana v ruski vesoljski agenciji. Uporabljala ga je tudi ameriška vesoljska agencija NASA.

Čeprav je zelo podoben Concordu, ima malce drugačna krila, motorje in krmilni sistem. Concorde ima elektronsko krmiljene motorje, Tupoljev pa slabše sisteme za krmiljenje motorjev in zaviranje. Tu-144 je poleg Tu-134 edino komercialno letalo z zaviralnim padalom. Concorde je uporabljal gorivo za hlajenje potniške kabine med letom, pri nadzvočnem letu se namreč letalo zaradi trenja zelo segreje. Tu-144 je uporabljal ločene sisteme, zaradi česar se je povečala teža.

Za dvakratno hitrost zvoka so zaželeni turboreaktivni motorji (Concorde je uporabil Rolls-Royce/Snecma Olympus 593), ki pa niso bili na voljo v Rusiji. Zato so uporabili turboventilatorske Kuznecov NK-144. Imeli so večji zračni upor in so zahtevali uporabo dodatnega zgorevanja za potovalno hitrost 2430 km/h. Letalo je imelo manjši dolet v primerjavi z Concordom. Model Tu-144D (6 proizvedenih letal) je imel turboreaktivne Kolesov RD-36-51, ki so skoraj podvojili doseg na 6500 kilometrov.

Pristajanje tako Tu-144 kot Concorda je precej težje v primerjavi s konvencionalnimi potniški letali. Imata manjši razpon kril, krili sta ožji in delta oblike, zato je potrebna večja pristajalna hitrost. Tudi vidljivost je slabša, na Tu-144 se pilotska kabina lahko nagne navzdol za lažje pristajanje.

Shema

Tehnične specifikacije

• Posadka: 3
• Kapaciteta: 140 potnikov (11 prvi razred & 129 ekonomski)
• Dolžina: 65,50 m (215,54 ft)
• Razpon kril: 28,80 m (94,48 ft)
• Višina: 12,50 m (41,00 ft)
• Površina kril: 506,35 m² (5450 ft²)
• Prazna teža: 99200 kg (218500 lb)
• Naložena teža: 125000 kg (275330 lb)
• Maks. vzletna teža: 207000 kg (455950 lb)
• Motorji: 4 × Kolesov RD-36-51 reaktivni motor, 200 kN (44.122 lbf) vsak

• Potovalna hitrost: Mach 2,15 (2.120 km/h (1.320 mph))
• Največja višina leta: 20.000 m (65.600 ft)
• Hitrost vzpenjanja: 3.000 m/min (9.840 ft/min)
• Obremenitev kril: 410,96 kg/m² (84,20 lb/ft²)
• Razmerje potisk/masa: 0,44

Glej tudi

• Nadzvočno potniško letalo
• Tupoljev Tu-244
• Tupoljev Tu-444
• Concorde
• Boeing 2707
• Lockheed L-2000

Bibliografija

• Bliznyuk, Valentin et al. Reality of supersonic passenger airplanes (in Russian: Близнюк В., Васильев Л., Вуль В. и др., Правда о сверхзвуковых пассажирских самолетах). Moscow: testpilot.ru, 2000. ISBN 5-239-02044-2.
• Calvert, Brian. Flying Concorde: The Full Story. London: Airlife, 2002. ISBN 1-84037-352-0.
• Gordon, Yefim. Tupolev Tu-144. Hinckley, Leicestershire, UK: Midland, 2006. ISBN 1-85780-216-0.
• Gordon, Yefim and Vladimir Rigmant. Tupolev Tu-144. Hinckley, Leicestershire, UK: Midland, 2005. ISBN 978-1-85780-216-0.
• Gordon Yefim, Tupolev Tu-160 Blackjack: The Russian Answer to the B-1 (Red Star 9). Hinckley, Leicestershire, UK: Midland Publishing, 2003. ISBN 978-1-85780-147-7.
• Kandalov, Andrei and Paul Duffy. Tupolev: The Man and His Aircraft.. Warrendale, Pennsylvania: Society of Automotive Engineers, 1996. ISBN 1-56091-899-3.
• Melik-Karamov, Vitaly. "Life and Death of the Tu-144", (in Russian: Виталий Мелик-Карамов, "Жизнь и смерть самолёта Ту-144"). Огонёк (Flame), № 3, январь (January) 2000.
• Moon, Howard. Soviet SST: The Technopolitics of the Tupolev-144. London: Orion Books, 1989. ISBN 0-517-56601-X.
• Taylor, John W.R. Jane's Pocket Book of Commercial Transport Aircraft New York: Macmillan, 1974. ISBN 978-0-02080-480-2.
• Wright, Peter and Paul Greengrass. Spycatcher: The Candid Autobiography of a Senior Intelligence Officer. London: Viking, 1987. ISBN 0-670-82055-5.
• Wynne, Greville. The Man from Odessa. Dublin: Warnock Books, 1983. ISBN 0-586-05709-9.

Zunanje povezave

• "144" (TU-144). First in the world supersonic passenger production aircraft Arhivirano 2008-02-21 na Wayback Machine. Tupolev (official homepage)
• TU-144 SST fan site
• NASA video clip Arhivirano 2007-04-29 na Wayback Machine.