Wikipedija

Trajnostnost

Trajnostnost je sposobnost vzdrževanja ravnotežja določenih sistemov ali stanj v nekem procesu. Danes se najpogosteje koristi v zvezi z biološkimi in človeškimi sistemi. V ekološkem smislu se trajnostnost lahko definira kot način, po katerem biološki sistemi ostajajo raznoliki in produktivni skozi čas. Ljudje imajo potencial za dolgoročno vzdrževanje blaginje, ki je odvisna od naravnega sveta in so odgovorni pri uporabi naravnih virov.

Two views of the Earth from space.
Doseganje trajnostnosti bo Zemlji omogočilo nadaljevanje podpore v človeškem življenju kakršnega poznamo. NASA-ini kompozitni posnetki Blue Marble: 2001. (levo) in leta 2002. (desno).

V slovenščini izraz trajnostnost pomensko ustreza angleškemu izrazu sustainability. Ob njem se v tem pomenu večkrat uporablja tudi pomensko širši izraz trajnost. Izraz sustainability se poleg tega v slovenščino večkrat prevaja tudi z izrazom trajnostni razvoj.

Trajnostnost je postal širok spekter, ki ga je mogoče opaziti pri skoraj vseh oblikah življenja na Zemlji, od lokalne do globalne razine in skozi različne vremenske pojave. Dolgoživeča in zdrava močvirja ter gozdovi so primeri uspešnih bioloških sistemov. Nevidni kemijski ciklusi so prerazporedili vodo, kisik, dušik in ogljik znotraj živih in neživih sistemov v svetu ter vzdrževali življenje že milijone let. Ko se je človeška populacija na zemlji povečala, so se poslabšali naravni ekosistemi ter sprememba v bilanci naravnega ciklusa je imela negativen vpliv na ljudi in druge žive sisteme[1].

Danes obstaja več znanstvenih dokazov, kako človeštvo živi na ne trajnostni način.[1] Povratek človekove uporabe naravnih virov znotraj vzdržnih meja bo zahtevalo vse večje kolektivne napore. Načini bolj trajnostnega življenja je v mnogih oblikah reorganizacije življenjskih razmer (npr. ekovas in trajnostna mesta ekoobčina in ponovna presoja gospodarskih sektorjev permakultura, zelena gradnja, kmetijstvo ali delovne prakse (trajnostna arhitektura) uporaba znanosti zaradi razvoja nove tehnologije (zelene tehnologije, obnovljiva energija) do prilagoditve k individualnem življenjskem stilu, pri katerih se ohranjajo naravni viri.

Opredelitev uredi

 
Definicije trajnostnosti se pogosto nanašajo na 'tri stopnje' socialne, okoljske in ekonomske trajnostnosti[2]
 
Alternativen prikaz trajnostnostii prikazuje kako so ekonomija in društvo omejeni z okoljskimi mejami[3]

[2]Beseda »trajnostnost« je nastala iz glagola zadržati ( proti o(b)-, (ne)materialno vključevanje predmeta delom oziroma vodi v stanje izvršbe in zadržanjem. Besede zagotavljajo dva pomena za glagol vzdrževanje, glavna sta "ohraniti da ostane celovito in da obstoji", oziroma "ohraniti od izkrivljanja"[4]. Vzdrževanje se od 1980-ih koristi veliko bolj u smislu človekove vzdržljivosti na planeti Zemlji, to je rezultiralo najpogosteje navedeno definicijo trajnostnosti in trajnostnega razvoja, ki jo je sprejela Brundtlandska komisija Združenih narodov: "trajnostni razvoj, je razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti brez ogrozitve možnosti bodočih generacij da zadovolji osebnih potreb"[5] Običajno se opominja kako to zahteva pomirbo okoliških, socialnih in ekonomskih potreb - "tri stopnje trajnostnosti. To razumevanje se prikazuje slikovito s tremi prepletajočimi elipsami, ki beležijo tri stopnje trajnostnosti[6]. katere niso medsebojno izključene, lahko pa so medsebojno čvrste[7].

UN-ova definicija ni univerzalno sprejeta, prešla je čez mnoge interpretacije[8][9][10].. Kaj je trajnostnost, kateri cilji bi morali obstajati ter kako te cilje uresničiti, vprašanja so katera so odprta za interpretacije[11]. Za mnoge ekologe ideja trajnostnega razvoja oksimoron ker se zdi da razvoj vključuje degradacijo okoline[12]. Ekološki ekonomist Herman Daly vprašal je "čemu služi žaga bez gozda?"[13] Iz te perspektive, ekonomija je podsistem ljudskega društva katero je samo podsistem biosfere, dobitek v enem sektorju, tako gubitek v drugem[14].. To se lahko ilustrira kot tri koncentrična kroga.

Univerzalno sprejeta definicija trajnostnosti je nedostopna, ker se pričakuje da doseže mnoge stvari. Po eni strani ona mora biti dejanska in znanstvena, jasna izjava o specifični ' destinaciji'. Ena definicija je da je 'trajnostnost poboljšanje kvalitete človekovega življenja dokler se živi znotraj nosilnega kapaciteta podporniih ekosistemov'[15], četudi nejasno, nosi idejo kako trajnostnost količinsko omejuje. No trajnostnost je tudi poziv na akcijo, naloga je v teku ali ˝potovanje˝[16] pa s tega politični proces tako da nekatere definicije izražajo skupne cilje in vrednote.Povelja o Zemlji[17] Listina o Zemlji govori o "trajnostnem globalnem društvu utemeljenem na spoštovanju narave, univerzalnih pravic človeka, ekonomski pravici in kulturi miru."

Situacija postane komplicirana, ko se beseda trajnostnost uporabi ne samo na človekovo trajnostnost na Zemlji, vendar tudi na mnoge druge situacije in kontekste v raznih razmerah prostora in časa, od malih lokalnih do globalne ravnoteže proizvodnje in potrošnje. Tako se lahko nanaša na bodočo namero:' trajnostno kmetijstvo' ni nujno trenutna situacija ampak cilj v bodočnosti, napovedi[18]. Zaradi vseh navedenih razlogov se trajnostnost v eni nameri dojema nič kaj kot melodična pomodnica z majhnim ali nikakršnim pomenom[19][20] ali važnost v drugi ekstremnosti to važen ali neosredotočen koncept kot 'svoboda' ali 'pravica'[21]. Opisuje se tudi kot 'dialog vrednosti kateri kljubuje konsezualni definiciji'[22].

Zgodovina uredi

Glavni članek: Zgodovina trajnostnosti

V rani človeški zgodovini okoliški učinki malih nomadskih lovcev-zbiralcev bili so majhni, četudi je uporaba ognja in želja za specifično hrano lahko spremenila naravni sestav rastlin in živalskih skupin. Neolitička revolucija pred 2.500 i 10.000 let označila je pojavo kmetijskih naselbinskih skupin[23]. Društva katera so presegla lastne zaloge lokalne hrane ali tisti katerim je primanjkovalo kritičnih virov, gibali so se dalje ali pa so se soočili s kolapsom. Nasprotno, stabilne skupine itinerantnih kultivatorjev in hortikulturista obstajale so v Novi Gvineji in Južni Ameriki, velike agrarne skupine na Kitajskem, Indiji, Polineziji in drugje obdelovali so stoletja zemljo z istimi lokaliteti[24].[25].

 
Srp sumerskega žetveca, 3000. pr. Kr.

Tehnološki napredki tekom nekaj tisočletij omogočili su ljudem povećanje kontrole nad okoljem. No potem je zahodna industrijska revolucija od 17. do 19. stoletja izkoristila nepregledno potencialno rast energije fosilnih goriv za nastanek sofisticirane strojne tehnologije[26]. Takšne razmere so pripeljale do eksplozije ljudskega prebivalstva in do takrat še nevidnega industrijskega tehnološkega in znanstvenega rasta kateri je še danes. Od 1650. do 1850. globalno prebivalstvo se je podvojilo od približno 500 milijonov na 1 milijardo ljudi[27] Do 20. stoletja industrijska revolucija privedla je do eksponencijalnoga rasta človeške potrošnje virov ter rasta v zdravstvu, bogastvu i prebivalstvu. Ekologijakot znanstvena disciplina pridobivala je splošno sprejemanje, a ideje katere su sedaj del trajnostnosti bile so raziskane vključeno s spoznavanjem povezanosti živih sistemov, važnost globalnih naravnih ciklusov, prenos energije skozi trofične nivoježivih sistemov[28].


Po gubitkih tekom Velike depresije in Druge svetovne vojne, razviti svet je prešel v ˝veliko pospešitev˝ rasti in populacije post-1950-ih let("Zlati čas kapitalizma") medtem ko je rastoče ekološki pokret poudarilo povezanost ekoloških stroškov z mnogimi materialnimi prednostmi v katerih se je sedaj lahko uživalo. Novosti v tehnologiji vključevale so plastiko, sintetične kemikalije in nuklearno energijo dokler so fosilna goriva prav tako nadaljevale transformacijo društva. Negativne učinke nove tehnologije dokumentirala je ameriška morska biologinja, naturalistka in ekologinja Rachel Carson v svoji vplivni knjigi Silent Spring (Tiha spomlad) iz leta 1962. Ameriški geoznanstvenik M. King Hubbert v svoji teoriji o piku nafte iz leta 1956, je predivdeval periodvrh proizvodnje nafte[29] Tekom 1970-ih zaskrbljenost ekologizma okoli onesnaženja, eksplozije prebivalstva, konzumerizma in izčrpanja končnih virov izrazil je izraz v delih Is growth obsolete? (Ali je rast zastarela?) američkega ekonomista Williama Nordhausa in Jamesa Tobina[30], Small Is Beautiful (Majhno je prečudovito) britanskega ekonomista Ernsta Friedricha Schumachera iz 1973. in The Limits to Growth (Meje rasti) iz 1975. katere je publiciral globalni thinktank Rimski klub. Do kasnejšega dvajsetega stoletja ekološki problemi poprimili so globalne razmere[31][32][33][34] a energetske krize iz 1973. i 1979. demonstrirale so koliko je velika globalna skupščina postala odvisna od neobnovljivih virov .

Svetovna komisija za okolje in razvoj Združenih narodov (Brundtlandska komisija) objavila je leta 1987. poročilo Our Common Future (Naša skupna bodočnost)v katerem stoji kako je održivi razvoj potreben zaradi zadovoljevanja človekovih potreb, istočasno ne povečuje ekološke probleme. Gotovo vse zemlje na svetu so imele leta 1961. več kot dovolj kapaciteta za zadovoljevanje svojih lastnih potreb, ali se do leta 2005 situacija radikalno spremenila, in so tako mnoge zemlje zaradi zadovoljevanja svojih potreb morale uvoziti resurse iz ostalih držav[32]. Pojavilo se je gibanje proti trajnostnem življenju, ki temelji na dvig javnega ozaveščanja in osvajanja recikliranja ter obnovljive energije. Razvoj obnovljivih izvorov energije tekom 1970-ih i 1980-ih, prvenstveno vetrnih turbin in fotovoltaika, ter povečana uporaba hidroelektriciteta, predstavljal je eno od prvih trajnostnih alternativnih generaciji fosilnih goriv in nuklearne energije[35][36].

V 21. st. je porasla ozaveščenost o grožnji antropogena efekta rastlinjaka[37][38]. Ekološka ekonomija sedaj poskušav premostiti jez med ekologijo in tradicionalne neoklasične ekonomije[39][40] ter predlaga inkluzivni in etičen ekonomski model za društvo. Pojavilo se mnogo novih tehnik za pomoć v merenju in implementacijo trajnostnosti vključno oceno življenjskega ciklusa, od zibke do zibke, analizo ekološkega otiska in zeleno gradnjo[41]. Delo Bine Agarwal in Vandane Shiva med inim pridobil je kulturnem znanju tradicionalnih, trajnostnih kmetijskih društev v akademskom diskurzu o trajnostnosti ter tako oplemenitil modernim znanstvenim načelom[42].

Načela in koncepti uredi

Znanost o trajnostnosti in okolju[43] oblikujejo osnovo za velik del filozofskega in analitičnega okvira trajnostnosti[44]. Kvantitativni podatki zbirajo se za meritvijo trajnostnosti , zatem pa se ti podatki koristijo za informacije uprave za trajnostnost[45].

Stopnja in kontekst uredi

Trajnostnost se proučuje in upravlja čez mnogo stopenj (razin ali referentnih okvirov) časa in prostora, ter v mnogih kontekstih ekološke, socialne in ekonomske organizacije. Fokus lahko varira od skupnega kapaciteta nosilnosti ( trajnostnosti) planeta Zemlje do trajnostnosti ekonomskih sektorjev, ekosistemov, držav, občin, sosedstva domačih vrtov, individualnih življenj, individualnih dobrin in uslug, zanimanj, življenjskih stilov, obrazov obnašanja in tako dalje. Na kratko, to zajema celotno področje bioloških in ljudskih aktivnosti ali katerekoli njihovega dela[46]. Daniel Botkin, pisatelj in ekolog, izjavil je: "Lahko vidimo pokrajino ki je v neprestanem toku, kateri se menja skozi mnoge stopnje časa in prostora"[47]

Potrošnja - prebivalstvo, tehnologija, viri uredi

Glavni članek: I PAT

Glavni pogon ljudskega učinka na Zemljine sisteme je potrošnja biofizičnih virov. Ljudska potrošnja se lahko razdeli na tri ključne komponente: populacijske številke, stopnjo potrošnje (priliv), ter učinek po prvotni uporabi virov ( katera je odvisna od izkoriščene tehnologiji). To je izraženo s sledečo formulo:

I = P × A × T
pri čem je: I = učinek okolja (engl. Enviromental impact), P = populacija, A = priliv (engl. Affluence), T = tehnologija[48].

Človeštvo je skozi zgodovino odgovarjalo na povpraševanje za novim virom tako da je povečalo ponudbo. kako se ponudba neizbežno izčrpava, spodbujajo se trajnostni postopki skozi upravljanje raziskave povpraševanja na vse dobrine in usluge tako da se lahko spodbuja zmajšana potrošnja s koriščenjem obnovljivih virov kjerkoli je to mogoče ter spodbujanje prakse ki minimizira intenzivnost virov, istočasno pa maksimizira produktivnost virov. Pozorno upravljanje z viri se uporablja v različnih stopnjah, posebno na stopnji ekonomskih sektorjev kot so kmetijstvo, manufaktura in industrije, enako kot na individualnih dobrinah in uslugah ter potrošnje v gospodinjstvu posameznikov[49][50].

Meritve uredi

Glavni članek: Meritev trajnostnosti

Vzpostavitev kvantitativnih meritev za trajnostnost mogoće je postaviti cilje, uporabiti strategije upravljanja, ter meriti napredek. Delovni okvir The Natural Step (TNS) kateri je dizajniral Karl-Henrik Robèrt proučuje trajnostnost in uporabo virov iz svojih termodinamičnih temeljev zaradi odreditve kako ljudje koristijo in razdelijo naravni kapital na trajnostni in pravičen način. Sistemski pogoji trajnostnosti delovnega okvirja TNS-a predlagajo sredstva za znanstveno zasnovano merjenje trajnostnosti[51]. Naravni kapital vključuje vire iz ZEMLJINE SKORJE(tj. minerale, olja), vire katere proizvajajo ljudje (sintetične snovi), ter vire v biosferi. Pravičen pristop naravnem kapitalu tudi je komponenta trajnostnosti[51]. Energija generirana z uporabo vira, katera se naziva egzergijom[52], lahko se meri kot edinstvena energija proizvoda ali usluge tekom njenega življenjskega ciklusa. Analiza navedenega s pomočjo metode analize življenjskega ciklusa ali analize ekološkega otiska zasigura osnovne indikatorje trajnostnosti v različnih stopnjah[53].

Danes obstaja ogromno število indikatora[54], metrika, referentnih točk, indeksov, postopek poročanja, obračunavanja in mnogo drugih stvari o trajnostnosti. Oni vključujejo ekološke, socijalne in ekonomske meritve, zasebno ali povezano v mnogih obsežnostih in kontekstih. Ekološki faktorji so integrirani z ekomoijo skozi ekološko ekonomijo, virno ekonomijo in termoekonomijo, dokler so socialni faktorji integrirani skozi metriko kot je indeks srečnega planeta, ki meri blagostanje ljudi v državah sveta vključno z njihovim ekološkim učinkom[2][55]. . Nekatere od najprepoznvanejših in najširše izkoriščenih meritev trajnostnosti vključujejo korporativno poročanje o trajnostnosti, izračun trikratnega končnega izhoda, ter ocena kvalitete trajnostnosti uprave za posamezne zemlje z uporabo indeksa trajnostnosti okoliša in indeksa performansi okoliša.

Na globalni razini in nasproti formuli I = PAT je jasno da merjenje trajnostnosti zahteva znanje predvidene svetovne populacije. Isto tako so potrebne tudi ocene koliko ljudi Zemlja lahko prenaša. To je visok red ali tekom mnogo let znanstveniki so rafinirali modele nosilnega kapaciteta planeta Zemlje z meritvami ključnih človekovih vplivov posebno tistih povezanih z raznolikostjo[uredi]

Prebivalstvo uredi

Glavni članek: Populacijska kontrola
 
Graf prikazuje rast svetovnega prebivalstva od 10.000 p. n. e. – 2000. n. e.

Proti Reviziji službenih cenitev in projektov populacije Združenih narodov iz l. 2008 predvidelo se da bo svetovna populacija doseglo 7 milijard prebivalstva najzgodnejše do leta 2012 a število 9 milijard ljudi pa do l. 2050. Večina dodatne 2,1 milijarde ljudi se bo rodilo v zemljah, ki so v razvoju in za katero se predvideva rast prebivalstva na 5,6 milijard v letu 2009. Ta rast bo porazdeljena med populacijo staro 15-59 l. ( 1,2 milijard) in 60 ali več ( 1,1 milijard) ker se bo povečala rast otrok pod 15 let v zemljah ki so v razvitku. Za razliko od tega, pričakuje se da se bo populacija razvitih regionov neznatno povečala s 1,23 milijarde na 1,28 milijard, četudi bi to doživelo pad na 1.15 milijard, no predvidoma neto migracij iz držav v razvoju v razvite države pričakuje se povprečje na 2,4 milijonov ljudi letno od 2009 do 2050[56] Dolgoročne ocene globalne populacije predlagajo pik od devet do deset milijard ljudi okoli leta 2070., kasneje počasnejši pad na 8,4 milijarde do leta 2100[57].

Ekonomije v vzponu kot so kitajska ali indijska imajo prizadevanja življenjskim standardom zahodnega sveta kakor to počne neindustrijaliziran svet nasplošno[58].. Popolni izziv za trajnostnost predstavlja kombinacija rasti prebivalstva sveta v razvoju in neizdržne stopnje potrošnje v razvitem svetu[59].

Globalna človeška trajnostnost uredi

Več informacij: Kapaciteta nosilnosti

 
Ekološki odtis različnih držav v primerjavi z njihovim indeksom človeškega razvoja (HDI)

Vse več podatkov pokazuje da ljudje ne živijo znotraj nosilne kapacitete planeta. Ekološki odtis meri človeško potrošnjo v terminih biološke produktivne zemlje potrebne za zavarovanje virov, ter apsorpcijo odpadov povprečnega globalnega občana. Leta 2008 bilo je potrebno 2,7 hektarjev po osebi, 30% več kot je naravnega biološkega kapaciteta od 2,1 globalnega hektarja ( s predpostavko ne vzemanja v obzir provizije za ostale organizme)[32]. Zaradi ekološkega primanjkljaja se mora zadovoljiti iz netrajnostnih ekstra izvorov, oni se pridobijo na tri različne načine: vstavljanje dobrin in svetovne usluge trgovine, vzemanjem iz preteklosti (npr. fosilna goriva); ali posojo iz prihodnosti kot netrajnostna uporaba virov ( npr. prekomerna eksplotacija gozdov in ribarskih področij).

Slika (desno) prikazuje trajnostnost razpon držav v terminih ekološkega odtisa vzporedno z indeksom človeškega razvoja (HDI) Združenih narodov (mera življenjskega standarda): ona pokazuje kaj je potrebno državam da zadržijo ustrezen življenjski standard za svoje gradjane dokler istočasno živijo na globalni trajnostni stopnji.Splošni trend pokazuje da višji življenjski standardi postajajo manj trajnostni. Rast prebivalstva Opći trend ima vedno značajen vpliv na stopnjo potrošnje in učinkovitost uporabe virov[48][60]. Kuba je danes najboljši primer v tej kategoriji. trajnostni cilj je dvig globalnega trajnostnega življenjskega standarda brez povečanja uporabe virov izven globaln trajnostnih stopenj; ki so brez prehoda potrošnje »enega planeta«. Bogastvo informacij generiranih poročil na nacionalni, regionalni in mestni stopnji potrjuje globalni trend katera društva postanejo tekom časa manj trajnostna[61][62].

Globalni človekov vpliv na bioraznolikost uredi

Na temeljni stopnji pretok energije in biogeokemijski cikli postavljajo zgornjo mejo za število in maso organizma v vsakem ekosistemu[63]. Človekov vtis na Zemlji demonstrira se na splošno skozi škodljive spremembe v globalnih biokemijskih ciklih kemijskih snovi, kritičnih za življenje, od katerih so najvažnejše voda, kisik, ogljik, dušik in fosfor.[64]

Milenijska ocena ekosistema (engl. Millennium Ecosystem Assessment) je mednarodna sinteza od preko 1000 vodečih sveetovnih biologov katera analizira stanje Zemljinih ekosistemov in daje povzetek in smernice za odločilne odločitve. Zaključuje da človeška aktivnost ima značajen in eskalirajuč vtis na bioraznolikost svetovnih ekosistemov, reducirajoč njihovo reziljencijo in biokapaciteto. Poročilo se nanaša na narave sisteme kot ˝sistem podpore življenja˝za zagotavljanje človeške esencialnose ˝ekosistemske usluge˝. Ocena meri 24 ekosistemske usluge zaključne da samo te štiri pokazujejo poboljšanje naslednjih 50 let, 15 jih je v resnem padcu, a 5 jih je v negotovem stanju[65].

Dimenzija okolja uredi

Zdravi ekosistemi zagotavljajo življenjske pomembne dobrine za ljudi in ostale organizme. Obstajata dva načina za zmanjšanje negativnih človekovih vplivov in izboljšanje ekosistemskih uslug:

a) ravnanje z okoljem.

Ta neposredni pristop temelji predvsem na informacijah, pridobljenih iz geoznanosti, znanosti o okolju in konzervacijske biologije.

To upravljanje je še vedno na koncu dolge vrste posrednih vzorčnih dejavnikov, ki so na pobudo ljudi, tako da se drugi pristop dosega na zahtevo uporabe upravljanja s človeškimi viri.

b)Upravljanje s potrošnjo ljudskih virov posreden je pristop temeljil na podatkih pridobljen iz gospodarstva. Herman Daly je predlagala tri splošne kriterije okoljsko varnost. obnovljivi viri bi morali zavarovati trajnostne donose (stopnja žetve nebi smela preseči stopnjo obnavljanja); za neobnovljive vire bi morala obstajati ekvivalentni razvitek obnovljivih substitutov; generacija odpada nebi smela izključiti asimilacijsko zmogljivost okoliša[66].

Upravljanje z okoljem uredi

Na globalni stopnji upravljanje z okoljem v najširšem smislu zajema oceane, sisteme pitne vode, kopno in atmosfero. Načelo trajnostnosti je na stopnji, na kateri se lahko uporablja enako za vse ekosisteme od tropskih deževnih gozdov do domačih vrtov[67][68].

Atmosfera uredi

Več informacij: Zemljina atmosfera in klimatske spremembe V marcu l. 2009. je na srečanju Kopenhaškega sveta za podnebne sodelovalo 2.500 podnebnih strokovnjakov iz 80 zemelj, ki so objavili ključno izjavo kako sedaj ˝ ni opravičila˝ za neuspeh delovanja proti globalnem zatopljenju ter kako se lahko brez močnega zamnjšanja ogljika izbije ˝nagla ali nepopravljiva˝ sprememba podnebja s katerim ˝ se bo sodobna družba zelo težko borila"[69][70] Upravljaje z globalno atmosfero danes zajema oceno vseh aspektov cilusa ogljika zaradi prepoznavnosti mogočega obravnavanja antropogenih klimatskih sprememb, ki je postalo glavni fokus znanstvenih raziskovanj zaradi potencialnih katastrofalnih učinkov na bioraznolikost in ljudske skupine(poglej nižje Energija).

Ostali ljudski vplivi na atmosfero zajemajo onečiščenje zraka v mestu, onesnaževalce ki vključujejo strupene kemikalije kot so duškov oksid, sumporov oksid, hlapi organskih spojin in delci snovi ki tvorijo fotokemijski smog in kisel dež, ter klorofluoroogljike ki razgrajujejo ozonski plašč. Antropogeni delci kot so sulfatnih aerosolov v atmosferi zmanjšati neposredne obsevanosti in odbojnosti (albedo) površine Zemlje. Ta pojav znan je pod nazivom globalna zatemnitev, a njen pad se ocenjuje na okoli 4 % med letom 1960. in 1990. Četudi se je trend kasneje spremenil. Globalna zatemnitev je lahko narušila globalni ciklus vode z zmanjševanjem izhlapevanja in padavin na nekem podorčju. To tudi proizvaja hladilni učinek ki je delno lahko zamaskiral učinek stekleniških plinov na globalnem segrevanju[71].

Oceani uredi

Več informacij: Obalno upravljanje i prekomerni ribolov

 
Izbor svetovne sladkovodne ribe

Oceanski cirkulacijski obrazci imajo velik vpliv na klimo in vreme, a preko njih na oskrbo s hrano za ljudi in ostale organizme. Znanstveniki su opozarjali na možnost iznenadne alteracije v cirkulacijskih vzorcih morskih tokov katere bi pod vplivom klimatskih sprememb lahko drastično spremenile klimo v nekaterih regijah globusa[72]. . Glavni ljudski ekološki učinki javljajo se v naseljenih regijah na robovih oceana – estuarijima, obali in zalivih. Deset procentov prebivalstva na svetu - okoli 600 milijonov ljudi - živi v nižinskih področjih katera so ranljiva za dvig morske ravni. Trendi, ki skrbijo in zahtevajo upravljanje, vključujejo: prekomerni ribolov (izven ravni trajnostnosti)[73]; beljenje koral zaradi segrevanja in kislosti oceana zaradi rastočih ravni raztopljenega ogljikovega dioksida[74]; ter dviganje morske ravni zaradi klimatskih sprememb. Zaradi svoje nepregledne veličine oceani delujejo prikladno odlagališče človekovega odpada[75]. Remedijalne strategije Vključujejo: pozornejše upravljanje z odpadki, zakonsko kontrolo nad prekomernim ribolovom osvojitev trajnostnih ribolovnih praks in uporabo ekološko občutljive in trajnostne akvakulture ter ribištva, zmanjšanje emisij fosilnih goriv in obnavljanje[76].

Sladka voda uredi

Več informacij: Vodna kriza

Voda pokriva 71% Zemljske površine. Od tega 97,5% je slana voda v oceanu, a samo se 2,5% je slatke vode, večina je na antarktičnem ledenem pokrovu. Ostanek sladke vode nahaja se v jezerih, rekah, močvirjih, tleh, akviferi in atmosferi. Življenje je odvisno od solarnega pogona globalnega ciklusa vode, izhlapevanju iz oceana in s kopnega ki formira vodno paro, ki se kasneje kondenzira v oblakih in dežju ter kasneje postane obnovljiv del sladkovodnih zalog[77]. Zavest o globalnem pomenu ohranjanja vode za ekosistemske usluge pojavila se je šele tekom 20. stoletja, medtem ko je že polovica svetovnh močvirjev izgubljeno in z njimi tudi vrednote ekoloških uslug. Sladkovodni ekosistemi bogate raznolikosti, trenutno propadajo hitreje od morskih in kopnih ekosistemov[78] kar jih naredi najranljivim na svetu[33]. Povećana urbanizacija onesneažuje zaloge pitne vode, ki še vedno nima pristop k sigurni pitni vodi[77]. V industrijskem svetu upravljanje raziskav je upočasnilo apsolutne korake uporabe no voda se vse več prenaa na velike oddaljenosti od vod bogatih naravnih področij do gosto naseljenih mestnih področij, a energijsko zahteva desalinizacijo, ki se vse eč koristi. Večji naglas danes je postavljen na usposobljeno upravljanje modro (prikupljivom) in zeleno(vodo iz tal dostopno z zelišči) vodo, a to se opazi na vseh vaneh upravljana z vodo[78].

Tla uredi

Več informacij: Uporaba tla

Izguba bioraznolikosti izhaja v glavnem iz izgube staništa in razdrobljenosti ki nastane s človeški sredstvi tal za razvoj, gozdarstvo in kmetijstvo i se naravni kapital progresivno pretvori v antropogeni kapital. Sprememba tal je fundamentalna za operacije biosfere zaradi česa je sprememba v relativnih porporcijah tal posvečena urbanizaciji, kmatijstvu, gozdrastvu, tavnikih in pašnikih kjer imajo negativen značajen učinek na globalne biokemijske cikluse vode, ogljika in dušika a to lahko negativno vpliva na naravne in človeške sisteme[79]. Na lokalni ljudski ravni glavne koristi trajnostnosti nastajajo iz težnje za zelenim mestom in trajnostnim parkom ter vrtov[80][81].

Gozdovi uredi

Več informacij: Gozdarstvo i ekogozdarstvo

Od neolitične revolucije okoli 47% gozdov na svetu izgubljeno je zaradi ljudskih potreb. Današnji gozdovi zavzemajo okoli četrtino z ledom nepokrite zemlje, a polovica te količine nahaja se v tropih[82]. V umerjenih in borealnih regijah gozdna področja postopno se povečujejo(z izjemo Sibira), no deforestacija v tropih ostaja glavni problem[83].

 
Bukov gozd – Grib Skov, Danska

Gozdovi moderirajo lokalno klimo in globalni ciklus vode skozi lastno refleksijo svetlobe (albedo) in evapotranspiracijo. Oni isto tako čuvajo bioraznolikost.ščitijo kvaliteto vode, skrbijo za tla in kvaliteto tal, zavarujejo gorivo in farmaceutike ter čistijo zrak. takšne svobodne ekosistemske usluge nimajo tržno vrednost je pa ohranjanje gozdov bolj malo privlačno v primerjavi z ekonomsko koristnostjo pridobivanju lesa in čiščenje skozi katero degradira tla in organski dekompoziciji vrača ogljikov dioksid v atmosfero[84]. Organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO) Združenih narodov ocenjuje da okoli 90 % ogljika shranjenega v zemlji nahaja se v steblih dreves ter da se oni sekvestrirajo okoli 50% več ogljika kot je to prisotno v atmosferi. Spremembe v uporabi tal trenutno prinašajo okoli 20% skupnih globalnih emisij ogljika (Indonezija i Brazil vglavnem zaradi seke gozdov so glavni izvor emisij[84]. Klimatske spremembe se lahko ublažijo s sekvestiranjem ogljika v reaforestacijskih shemah, dvigom plantaž in ustvarjanje novih drevesnih proizvodov. Drevesna biomasa se lahko koristi tudi kot onovljivo gorivo nevtralno ogljikom. FAO predlaga da bi tekom perioda od 2005—2050učinkovita uporaba saditve drevja lahko absorbirala okoli 10-20% antropogenih emisij – s tem spremaljanje stanja gozdov mora biti del globalne strategije zmanjšanje emisij in zaščite ekosistemskih uslug[85]. Vendar, klimatske spremembe lahko prehitijo FAO-ov scenarij če se upošteva raziskavo Internacionalne unije organizacija za raziskavo gozdov iz leta 2009. ki je zaključilo kako stres od 2,5 °C porasta temperature nad predindustrijskih stopenj lahko rezultira opuščanje ogromne količine ogljika[86] tako da je potencial gozd kot "bazen" ogljika "pod rizikom da se popolnoma izgubi."[87]

Obdelovalne površine uredi

Više informacija: Trajnostno kmetijstvo

 
Riževo polje. Riž, pšenica, kuruza in krompir predstavljajo več kot polovico svetovne ponudbe hrane.

Prehrana za več kot šest milijard ljudi pomeni hudo obremenitev Zemljinih virov. Pridelava hrane obsega okoli 38% Zemljine kopenske površine[88] in okoli 20 % njene neto primarne produktivnosti[89]. Dodani so še viri zahtevne aktivnosti industrijskega agriposlovanja - vse od potreb za namakalne sisteme, sintetična gnojila in pesticide do porabe virov ovojnine, prevoza (danes glavni del svetovne trgovine) in maloprodaje hrane. Popis ekoloških stroškov proizvodnje hrane je približno enako dolg: izčrpavanje, erozija in konverzija vrhnjega sloja tal v puščavah s konstatno obdelavo enoletnih pridelkov; prekomerna paša; zasoljevanje; sodifikacija; namakanje z vodo; visoke stopnje uporabe fosilnih goriv; uporaba anorganskih gnojil in sintetičnih organskih pesticidov; zmanjšanje biotske raznovstnosti zaradi množičnega zasajanja monokultur; deplecija vodnih virov; onečišćenje vodenih mas zaradi razvoja in kontaminacij podzemnih voda; socialni problemi vključejoć nestanek družinskih kmetij in oslabitev podeželjskih skupnosti[90].

Vsi navedeni ekološki problemi povezani z industrijskim kmetijstvom in agriposlovanjem sedaj so adresirani skozi gibanja kot so trajnostna kmetijstva organskega kmetovanja in mnogih trajnostnih poslovnih praks[91].

Izumiranje uredi

Več informacij: Izumiranje Četudi se gubitek bioraznolikosti lahko gleda kot izguba vrste, efektivna konzervacija zahteva varstvo vrst na njihovem naravnem okolju in ekosistemov. Sledimo človeški migraciji in rasti prebivalstva, izumrtje vrst je postopoma zrastlo na nesluteno stopnjo kredsko-terciarnega izumrtja. Znano je, kot holocensko izumrtje, to trenutno izumrtje vrst je povzročitelj človek, označen kot eden od šestih množičnega izumrtja na svetu. Nekatere znanstvene ocene pokazujejo da bo zagotovo polovica danes živečih vrst izumrlo do leta 2100.[92][93] Trenutne stopnje izumiranja so od 100 do 1000 krat večje v odnosu na ravni pred ljudmi, te je ugroženo več od 10% ptica in sesalcev, okoli 8% rastlin, 5% rib in več od 20% slatkovodnih vrst[94].

 
Izumrli dodo (Raphus cucullatus)

Picture of the now extinct bird the Dodo Izumrli dodo (Raphus cucullatus)

IUCN-ova Rdeča lista iz leta 2008. opozarja da dolgotrajne suše in ekstremno vreme dodatno povečuje stres na ključne vrste ter popisuje 1.226 vrst ptic ki so ugrožene na robu izumrtja kar je ena osmina vseh vrst ptic[95][96]. Indeks Rdeče liste isto tako identificira 44 vrst drevja v centralni Aziji in grozi izumrtju zaradi prekomerne eksploatacije in življenjskega razvoja kar grozi regionalnim gozodovom katere so dom za več kot 300 divjih prednikov modernih sort sadja in oreščkov[97].

Biološka invazija uredi

Več informacij: Uvedene vrste

 
Kudzu (Pueraria lobata) infestira stebla v Atlanti, Georgia

Več informacij: Naseljene vrste Trees infested with Kudzu (Pueraria lobata) Kudzu (Pueraria lobata) infestira drevesa v Atlanti, Georgia V mnogih delih industrijskega sveta čišćenje tal za kmetijstvo se je zmanjšalo, a najvećja grožnja bioraznolikosti po podnebnih spremembah je postal destruktivni efekt invazivnih vrst[98]. Rastoče učinkovit globalni transport olajšal je širitev organizma po vsem svetu. Potencijalna nevarnost tega aspekta globalizacije popolnoma je ilustrirana skozi širitev človeških bolezni kot so HIV/AIDS-a, norih krav, ptičje in svinjske gripe, no invazije rastlin in živali imajo isto tako uničenje na naravni bioraznolikosti. Alohtoni organizmi lahko hitro zavzamejo motena kopnena in naravna področja kjer v odsotnosti svojih naravnih predatorjev lahko hitro napredujejo[99]. Na globalni ravni ta problem označen je kot Globalna informacijska mreža o invazivnih vrstah, no obstaja tudi poboljšana mednarodna zakonodaja o biološki varnosti, da se zmanjša prenos patogenov in invazivnih organizmov. Skozi zakonodajo CITES obstaja kontrola trgovine z redkimi i ugroženimi vrstami. Vse več na lokalni ravni pojavljajo se programi ozaveščanja javnosti ki upozorja skupine vrtnarje zdravstveno inudstrijo, zbiralce ter inudstrijo hišnih ljubljenčkov in akvarijev na raznovrstne učinke potencialnih invazivnih vrst[100].

Upravljanje s človeško potrošnjo uredi

Več informacij: Potrošnja

Neposredni vplivi človeka na okolje so posledica posrednih voznikov, ki se nahajajo v ozadju teh učinkov in to je človeška potrošnja[101]. Učinek je reduciran ne samo z manjšo porabo , ampak z ustvarjanjem trajnostnega ciklusa proizvodnje, uporabe in odlaganja dobrin in uslug. Potrošnja dobrin in uslug se lahko analizira in upravlja na vseh ravneh kot veriga ljudske porabe, začetek je od efekta izbire individualnih življenjskih stilov in potrošničnih obrazcev skozi raziskavo virov specifičnih dobrin in uslug od učinka ekonomskih sektorjev skozi nacionalne ekonomije do globalne ekonomije[102]. Analiza obrazcev individualne i kolektivne porabe premišljeno uporabi celotno porabo virov, to se kasneje povezuje z ekološkim, socialnim in ekonomskim učinkom takšne uporabe virov so v nekem raziskanem kontekstu. Ideje uporabe združenih virov ( skupni viri potrebniza proizvodnjo proizvodov ali uslug), intenziteta virov (resursi potrebni za vsak dolar porabljen na dobrino ali uslugo) in produktivnosti virov (količina dobrin ali uslug proizvedenih za dan vstopni skup virov) najvažnejši so aspekti upravljanja s potrošnjo. Na enostavni ravni lahko ljudsko potrošnjo štejemo za povpraševanje za viri, kot so hrana, energija, material in voda.

Energija uredi

Glavni članek: trajnostna energija
 
Protok CO2 v globalnem ekosistemu

Sončeva energija pohranjena v rastlinah (primarni proizvajalci) tekom fotosinteze izhaja skozi hranljivo verigo do ostalih organizmov zaradi končnega začetka vseh živih procesov. Od industrijske revolucije koncentrirana je energija Sonca pohranjena v fosiliziranim rastlinam kot fosilna goriva, ki je bila glavni pogon za tehnologijo ki je v zameno bila izvor ekonomske in politične moči. Leta 2007 klimatologi iz IPCC-a zaključili so kako obstaja verjetnostt od najmanj 90% da je atmosferska rast CO2 povzročen s človeškim delovnjem večino kot rezulat emisije fosilnih goriv a v manjem obsegu tudi zaradi spremembe v uporabi tal. Stabilizacija svetovne klime zahteva od držav z visokim dohodkom da povzročajo svoje emisije iz l. 2006. za 60-90% do leta 2050. kar bi moralo zadržati ravni CO2 na 450-650 ppm s sedanjo stopnjo okoli 380 ppm. Razen navedene rasti temperature za več kot 2 °C bi lahko proizvedlo "katastrofalne" klimatske spremembe[103][104]. Redukcija trenutnih stopenj CO2 se mora doseči proti ozadju povečanja globalnega prebivalstva in aspiracije držav v razvoju z energijskim intenzivnim zahodnim življensjkim stilom visoke potrošnje[105].

Zmanjšanje stekleniških emisij, oziroma dekarbonizacija, prevzame vse stopnje od seledenja poteka ogljika skozi ciklus ogljika[106] do raziskave obnovljive energije, razvita tehnologija in transport manj odvisnih od ogljika, ter poizkusov posameznikov da ustvarijo življenjske stile neodvisne od ogljika z nadzorom uporabe fosilnih goriv z vsemi dobrimi uslugami, ki jih koristijo[107].

Voda uredi

Več informacij: Vodni viri Sigurnost vode in sigurnost hrane medseboj so zelo prepleteni. U desetletju od 1951-60 ljudska črpitev vode je bilo štirikratno več kot v predhodnem desetletju. Ta nagli porast nastal je zaradi znanstvenega in tehnološkega razvoja ki je deloval skozi ekonomijo - to se posebej nanaša na porast namakalnih površin, rast industrijskega in energijskega sektorja,ter intenzivno konstrukcijo branž na vseh kontinentih. To je spremenilo ciklus vode u rekah in jezerima, delujoč na kvaliteto vode in na značajen učinek globalnega ciklusa vode[108]. Trenutno je 35% ljudske uporabe vode neizdržno, ker voda počiva na vse manjših vodnosnikih in zmanjšuje tok večjih rek; ta postopek se bo najverjetneje povečal če se klimatske spremembe poslabšajo, prebivalstvo naraste, vodonosniki postanejo še bolj izčrpani, a zaloge onečišćene i nehigijenske[109]. Od leta 1961. do 2001. povpraševanje za vodo se je podvojila – kmetijska uporaba se je povečala za 75%, industrijska uporaba za več kot 200%, a uporaba v gospodinjstvih za več kot od 400%%[110]. Ljudje trenutno koristijo 40-50% globalno dostopne sladke vode približno okoli 70% za kmetijstvo, 22% za industrijo in 8% za gospodinjska opravila, skupno volumen progresivno raste[108].

Učinkovitost vode se poboljšuje v globalnih razmerjih s povećanjem upravljanja povpraševanja, poboljšanjem infrastrukture, poboljšanjem produktivnosti vode v kemtijstvu, minimiziranjem intenzivnost vode (vklopljene vode), adresiranjem pomanjkanja v neindustrijaliziranem svetu, koncentriranjem proizvodnjo hrane na področjih visoke produktivnosti; ter planiranju v slučaju klimatskih sprememb. Na lokalnoi stopnnji ljudje postajajo sve več vodnosamodostatni zbiranjem deževnice in zmanjševanjem uporabe osnovne vode[78][111].

Hrana uredi

 
Feijoada – tipična jed s črnim grahom v Braziliji

Več informacij: Hrana in sigurnost hrane Ameriško združenje za javno zdravstvo (APHA, engl. American Public Health Association) definira ˝trajnostni prehranski sistem"[112][113] kot "tisti ki zagotavlja zdravo hrano za zadovoljevanje trenutačne povpraševanje za hrano istočasno ohranjajo zdrave ekosisteme ki isto tako lahko zavarujejo hrano za generacije ki prihajajo z minimalnim negativnim učinkom na okolico. Trajnostni hranidbeni sistem isto tako izhaja lokalno proizvodnjo in distribucijo infrastrukture ter nutritivno hrano obdeluje dostopno, pristopno za vse. Dejansko, ta sistem je human in pravičen, ki ščiti kmete in ostale delavce, potrošnie in skupnosti"[114] Skrb za ekološke učinke agriposlovanja in popolni kontrast med problemom debelosti v zahodnem svetu ter siromaštva in nesigurnsoti hrane v svetu v razvoju so ustvarjali preobrat za zdravo, trajnostno hrano kot glavni komponent etičnega konzumerizma[115]. Ekološki učinki različinih dijetnih obrazcev zavisijo od mnogih faktorjev vključujoč razmerje konzumirane živalske in rastlinske hrane ter metode proizvodnje hrane[116][117][118][119]. Svetovna zdravstvena organizacija je objavila Globalno strategijo o dieti, fizične aktivnosti in zdravju katero je v maju leta 2004. sprejela Svetovna zdravstvena skupščina. Ona priporoča mediteransko dieto ki se povezuje z zdravjem in dolgim življenjem, ter je siromašna z mesom, bogata s sadjem in zelenjavo, siromašna z dodanim sladkorjem in omejena s soljo, ter siromašna z zasićenim mastnim kiselinam; tradicionalni izvor masti na Mediteranu je olivno olje bogato mononesaturiranim maščobami. Zdrava z rižom bogata japonska dieta je bogata z ugljikohidratom, a siromašna z maščobami. Obe diete so siromašne z mesom in zasićenim maščobam, a obilne s stročnicami in ostalo zelenjavo; povezane su z nizko incidencijo bolezni in nizko ekološkim učinkom[120].

Na globalni ravni ekološki učinki agriposlovanja adresirani so skozi trajnostno kmetijstvo in ekološko kmetijstvo. Na lokalnih ravneh obstajajo mnoga gibanja ki spodbujajo lokalno proizvodnjo hrane, produktivnejšo uporabo urbanih odlagališč in hišnih vrtov vključujoč permakulturo, urbano hortikulturo, lokalno hrano, slow food, trajnostno vrtnarstvo in ekološko vrtnarstvo[121][122].

Materijali, strupene snovi, odpad uredi

 
FSC-ova trajnostna tikovina iz Brazilije. Primer pravilne uporabe virov iz tropskega gozda.

Kako se globalno prebivalstvo in bogastvo povečuje tako se povečuje tudi uporaba materiala, ki se je povečala v volumnu, raznolikosti ter oddaljenosti. Med njimi se nahajajo surovi materijali, minerali, sintetične kemikalije (vključujoć nevarnih snovi), manufakturni proizvodi, hrana, živi organizmi in odpadi[123].

Materiali
Več informacij: Dematerializacija

Trajnostna uporaba materijala zapečatila je s svojim ciljem idejo dematerijalizacije, pretvarjanjem linearne poti materiala (ekstrakcija, uporaba, odlaganje na deponij) v krožnem pretoku materijala, ki ponovo koristi materiale več kot je mogoče, pa sve podobi na kroženju in ponovni uporabi odpada v naravi[124]. Tak pristop podpira proizvodna uprava, medtem ko rastoča uporaba analize pretoka materijala na vseh ravneh, posebej podpira nekatere države in globalno ekonomijo[125].

Strupene snovi
Več informacij: Nevaren čas

Sintetična kemijska proizvodnja stopnjevala je po vplivu nastanka po drugi sv.vojni. Kemijska proizvodnja vključuje vse od herbicida, pesticida i fertilizatorja do gospodinjskih kemikalij in nevarnih snovi[126]. Razen oblikovanja emisije plinov rastlinjaka v atmosferi, kemikalije od posebne važnosti vključujejo: težke kovine, nuklearni odpad, klorofluoroogljike, obstojne ekološke onesnaževalce in vse škodljive kemikalije sposobne za bioakumulacijo. Čeprav večina sintetičnih kemikalij ni škodljivih, še vedno obstajajo rigorozna testiranja novih kemikalij v vseh zemljah zaradi raziskovanja neželjenih ekoloških in zdravstvenih učinkov. Internacionalna zakonodaja vzpostavljena je zaradi globalne distribucije in upravljanja z nevarnimi dobrinami[127][128].

 
Hierarhija odpada

Pyramid diagram showing ways of dealing with waste with the most important ones towards the top

Hierarhija odpada
Več informacij: Upravljanje z odpadi

Vsaka ekonomska aktivnost proizvaja odpad. Povprečni človek koristi 45-85 ton materiala vsako leto[123]. Kako bi se zmanjšal odpad, industrija, poslovanje in oblasti posnemajo naravo s pretvorbo odpada proizvedenega z industrijskim metabolizmom v vire. Dematerializacija izhaja skozi ideje industrijske ekologije, ekodizajna[129] in ekooznačevanja (poglej stransko sliko). Z dobro zasnovanim angleškim vzdevkom "reduce, reuse and recycle" (reduciraj, ponovo izkoristi in recikliraj) kupci koristijo svojo kupno moć za etičnim konzumerizmom[50].

Ekonomska dimenzija uredi

 
Veletržnica rib, slika Jana Brueghela Starejšega

Trajnostnost se sooči z ekonomijo skozi socialne in ekološke posledice ekonomske aktivnosti[13]. Trajnostna ekonomija predstavlja: "…široko interpretacijo ekološke ekonomije kjer so problemi okolja in ekologije del multidimenzionalne perspektive. Socialni, kulturni, zdravstveni in monetarno/financijski aspekti se moraju integrirati v analizo."[130] Čeprav, koncept trajnostnosti je veliko širši od koncepta trajnostnih prinosov blagostanja, virov ali profitnih marž[131]. Danes je povprečna poraba po prebivalcu v svetu razvoja trajnostna, no število prebivalstva raste, a nekateri težijo k visoki potrošnji življenja zahodnih stilov. Prebivalstvo razvitega sveta se neznansko povečuje +, no ravni potrošnje so nevzdržne. Izazov za izdržljivost je meja in upravljanje z zahodno potrošnjo doker se istčasno ne dvigne življenjski standard države v razvoju brez povečanja uporabe njenih virov in učinka na okolje. To se mora doseči z uporabo strategije in tehnologije katere prekinjjo vez izmed ekonomske rasti in z ene strani škodljivost na okolje in izčrpavanje virov z druge strani[132].

V adresiranju tega problema nekoliko ključnih područij postavljeno je za cilj ekonomske analize in reforme: učinki na okolje neizdržne ekonomske rasti; posledice ravnanja narave kot ekonomske eksternalnosti; ter mogoča večja etična ekonomija ki vzema v obzir več socialne in ekološke posledice trgovskega obnašanja[133].

Rasprezanje degradacije okolja in ekonomske rasti uredi

 
Internacionalni simbol recikliranja

V drugi polovici 20. stoljetja se je prebivalstvo podvojilo, proizvodnja hrane potrojila, korist energije početverilo, a skupna ekonomska aktivnost popetorila[134]. V zgodovini je obstajala blaga korelacija med ekonomsko rastjo in degradacije okolja: kakor so skupine rasle, tako je okolje razpadalo. Ta trend jasno je prikazan na grafih rasti ljudske populacije, ekonomske rasti in okoljskih indikatorjev[135]. Nevzdržna ekonomska rast je popolnoma v primerjavi z rastjo malignega raka[136] ker razjeda Zemljine ekosistemske usluge katere dela ekosistem za vzdrževanje življenja. Obataja skrb kako se bo moderna globalna civilizacija , če ne pregleda uporabo virov, slediti pot antičnih civilizacij katere so se zrušile skozi prekomerno eksploatacijo lastne baze virov[24][137]. Dokler je konvencionalna ekonomija zaskrbljena v glavnem za ekonomsko rast in učinkovito alokacijo virov, ekoloka ekonomija iima ekspliciten cilj v trajnsotnem merilu (namesto neprestane rasti), pravična distribucija in učinkovita alokacija, točno s tem redosledomo[138][139]. Svetovno poslovno svet za trajnostni razvoj trdi kako "poslovanje ne more obstati v neuspešnih društvih"[140]. Trajnostnost proučuje načine analize zaradi zmanjševanja(ločevanja) količine virov (npr. vode, energije ali materialov) potrebne za proizvodnjo, porabo in odlaganje enot dobrin in uslug ter želi da se to doseže s poboljšanim ekonomskim upravljanjem, proizvodnim dizajnom, novim tehnologijam itd.[141] Ekološka ekonomija vključuje proučevanje društvenega metabolizma, izhod virov kateri vlagajo v ekonomski sistem in izhaja iz njega na način kvalitete okolja[142][143].

Narava kot ekonomska eksternalija uredi

 
Deforestacija deževnega gozda v Rio de Janeiro izdelujejo ekstrakcijo gline za civilno gradbeništvo (slika iz 2009.)
Več informacij: Ekosistemske usluge

Ekonomska važnost narave navedena je z uporabo ekspresijskih ekosistemskih uslugzaradi osvetljevanja tržne ustreznosti rastočega pomanjkanja naravnega sveta ki ne more več šteti za neomejeno in svobodno[144]. Splošno rečeno, kako udobnost ali usluga postane redka, tako njena cena vse več raste, kar deluje kot zadržek ki izhaja iz varčnosti, tehnično inovativnost in alternativne proizvode. Čeprav, se to nanaša samo na situacijo ko se proizvod ali usluga nahajajo znotraj tržnega sistema[145]. Bodoče da so ekosistemske usluge na splošno tretirane kot ekonomska eksternalnost, one so neprecenljive in s tem prekomerno koriščene ter degradirane, a takšna situacija se včasih imenuje Tragedija navadnih[144].

Del poslovanja zaščite biološkega sveta je "internalizacija" teh "eksternalnosti" s koriščenjem tržnih strategij kot so eko davki in spodbujanja tržnih dovoljenj za uporabo ogljika, vode in dušika, ter rastoča želja za sprejetjem plačevanja ekosistemskih uslug. Skupinskih valut kot so LETS-a, darilna ekonomija in vremensko bančništvo se isto tako spodbuja kot način spodbujanja lokanih ekonomskij in okolja[146][147]. Zelena ekonomija je še en tržno baziran poizkus za obravnavanje problema enakosti in okolja[148]. Globalna recesija in celotni raspon vladnih političnih postopkov, ki so povezani z njim, bo verjetno povzročilo največji letni pad v svetovni emisiji ogljikovega dioksida v zadnjih 40 letih[149].

Ekonomska možnost uredi

Postopek z okoljem kot eksternalnost lahko generira kratkoročni profit odhodek trajnostnosti[150]. Postopki trajnostnega poslovanja integriraju ekološke skrbi s socialnim in ekonomskim (tj. trojnim končnim izidom)[151]. Rast ki črpa ekosistemske usluge se včasih imenuje "neekonomska rast" ker vodi k padu kvalitete življenja[152][153]. Minimiziranjem take rasti lahko zagotavlja možnost za lokalne poslove. Primer, industrijski odpad se lahko tretira kot "ekonomski vir na krivem mestu". Prednosti redukcije odpada vključujejo varčnost s stroški odalganja, manjše ekološke kazne in zmanjšanje zavarovanje odgovornosti. To lahko vodi k povečanem tržnem deležu zaradi poboljšanja javne slike[154][155]. Energijske efikasnosti isto tako lahko poveča profite zmanjševanja stroškov.

Ideja trajnostnosti kot poslovna možnost privedla je do oblikovanja organizacij kot so Konzorcij za trajnostnost Društva za organizacijsko učenje, Inštitut za trajnostno poslovanje, ter Svetovno trajnostni razvoj[156] Širenje trajnostnih poslovnih možnosti se lahko prispevajo stvaritvi delovnih mest skozi uvajanje delavca z zelenim ovratnikom[157].

Socialna dimenzija uredi

Več informacij: Socialna trajnostnost Problemi trajnostnosti na splošno izraženi so z znanstvenimi in ekološkimi termini, no implementacija spremembe predstavlja socialni izziv ki s seboj umika internacionalno in nacionalno pravo, urbanistično planiranje in transport, lokalne in induvidualne življenjske stile in etični konzumerizam[158] "Odnos med ljudskim pravom in ljudskim razvojem, korporativne moči in ekološkega prava, globalnega siromaštva in občinske akcije sugerira kako je odgovorno globalno državljanstvo neizbežen element tistega kar se na prvi pogled zdi enostavna stvar nekaterih potrošnikov in moralnih izbir."[159]

Mir, varnost, socialno pravo uredi

Več informacij: Mir in socialna pravica

Socialni razdori kot so vojna, kriminal in korupcija odklanjajo vire iz področja največje ljudske potrebe, te uničujejo kapaciteto društev za planiranje bodočnosti ter na splošno grozijo ljudskem blagostanju in okolju[159]. Strategije širokih osnov so namenjene trajnostnim socialnim ekosistemom ki vključujejo: poboljšano izobraževanje in politično polnomoč žena, posebej v zemljah v razvoju; večji smisel za socialno pravo posebej enakost bogatih in siromašnih kot tudi enakost med državami; ter medgeneracijska enakost[59]. Izčrpavanje naravnih virov vključujoč pitno vodo[160] povečuje verjetnost "bitko za vire""[161]. Ta aspekt trajnostnosti označen je kot ekološka sigurnost in stvar za jasno potrebo globalne ekološke pogodbe zaradi upravljanja z viri kot so vodonosniki in reke katere mejijo z državnimi mejami, ter zaradi zaščite globalnih sistemov vključujoč oceane in atmosfero[162].

Človeška naselja uredi

Načela trajnostnosti

1. Zmanjšati odvisnost fosilnih goriv,
Podzemnih kovin in mineralov
2. Zmanjšati odvisnost od sintetičnih kemikalij
in ostalimi nenaravnimi snovmi
3. Zmanjšati poseg v naravo

4. Zadovoljiti ljudske potrebe pravično & učinkovito[163]

En pristop trajnostnem življenju primerno prikazan na majhnim urbanim tranzicijskim mestom in podeželjskim ekovasem poizkuša najti način za stvaritev samozadostnih skupin zasnovanih po načelu enostavnega življenja ki maksimizira samozadostnost posebej v proizvodnji hrane. Takšna načela v širšem obsegu izhajajo iz koncepta bioregionalne ekonomije[164]. . Ostali pristopi mlahavo zasnovani okoli novega urbanizma uspešno zmanjšujejo ekoloke učinke s spreminjanjem zgrajene okolice zaradi stvaritve in ohranjanja trajnostnih mest ki podpirajo trajnostni transport. Prebivalci se v kompaktnih urbanim sosedstvih vozijo nekoliko kilomettov pa imajo značajno manjši ekološki učinek skozi velik razpon meritve v primerjavi s tistimi, ki živijo v podaljšanem predmestju[165].

Končno, stopnja ljudskega napredka proti trajnostnosti odvisna bo če v veliki meri socialnih gibanj ki vplivajo na izbor skupnosti in zgrajeno okolje. Ekomunicipiji primer so takšnega gibanja[166]. Ekomunicipiji vzemajo sistemski pristop zasnovan po načelih trajnostnosti. Ekomunicipijsko gibanje je participativno, tj. vključuje člane skupine k pristopu od dna do vrha. Na Švedskem več kot 70 mest – 25 odstotkov od vseh municipija v zemlji – sprejelo je skupinski skup "načela trajnostnosti" in izvajalo jih sistemsko skozi svoje municipijske opreacije. V Združenih Državah danes obstaja 12 ekomunicipijev, vendar Ameriško združenje za planiranje sprejelo je cilje trajnostnosti zasnovane na istih načelih[163].

Človeški odnos z naravo uredi

Murray Bookchin z idejo da ljudje morajo dominirati z naravo normalna je za hijerariska društva. Bookchin trdi kako kapitalizam in tržni odnosi, če niso pod nadzorom, imajo kapaciteto zmanjšanja na goli vir ki se mora izkoristiti. Naraa se s tem tretira kot udobnost: "Ropanje človekovega duha, ki povzroča trg vzporedno z ropanjem Zemlje, ki jo povzroča kapital."[167] Bookchin je bolj temeljno trdil da je večina aktivnosti, ki konzumira energijo in uničuje okolje brez smiselna, zaradi tega ker prinaša manjšo kvaliteto življenja in blagostanja. Funkcija dela je legitimizirati ali celo ustvariti hierarhijo. Zaradi tega razloga razumevanje transformacije organskih društev hierarhijsko je odločilno iskanje načina za napredek[168].

Socialna ekologija ki jo je utemeljil Bookchin zasnovana je v veri da gotovo vsi sedanji ekološki problemi človeštva izvirajo iz globoko ukorinjenih socialnih problemov. Dokler večina autorjev nadaljuje kako so naši ekološki problemi rešilni s pomočjo implementacije s priporočili ki izhajajo iz fizičnih, bioloških, ekonomskih in drugih raziskav, Bookchinova trditev govori kako se problemi lahko rešijo edino z razumevanjem socialnih procesov, ki se nahajajo v ozadju in intervencijo, v te procese z uporabo konceptov in metod družbenih znanosti[169].

Globinska ekologija vzpostavlja načela za blagostanje celotnega življenja na Zemlji, bogatstva in raznolikosti življenjskih oblik. To je edino kompatibilno z znatnim padom ljudske populacije in krajem človeškega vmešavanja v nečloveški svet. Da bi se to doseglo, globinski ekologi zagovarjajo politiko za osnovne ekonomske, tehnološke in ideološke strukture katere se bojo izboljšale kvaliteto življenja namesto, da to uredijo z standardom življenja. Tisti,ki se obvežejo na ta načela, dolžni so da se uredi potrebna sprememba[170].

Tranzicija uredi

Več informacij: Sociokulturna revolucija
 
Stari in novi pristop ljudski uporabi atmosfere

Zemlja ima končni kapacitet za sigurnost virov in absorbcijo odpadov, vendar je človeško povpraševanje že prekoračilo kapaciteto[171]. Trenutni življenjski stil v razvitem svetu, za katerim mnogi narodi sveta v razvoju, vzdihujejo, počivajo na isčrpanem naravnem kapitalu in netrajnostni so[172]. Združeni narodi so v Milenijski deklaraciji izjavili, kako se "trenutni netrajnostni obrazci proizvodnje in potrošnje morajo spremeniti."[173] Težina informacije in znanstvenega dokaza velikokrat je nedosegljiva za proizvodnjo nujne socialne spremembe, posebno če se ta sprememba umakne in s seboj tudi izseljavanje ljudi iz njihovih udobnih pasov[174]. Vzrok tega je lahko visokoekosistemski odpor sprememb [175].

Na globalni ravni pojavilo se je nekoliko ključnih načel v vodenju naporov za trajnostnost:

  • Medgeneracijska enakost – - zavarovanje sedanjega ekološkega potenciala za bodoče generacije
  • RasprezanjeLočitev ekonomske rasti od degradacije okolja- upravljanje z ekolokim rastom na način da postane manj intenzivnih virov in z manj onesnaženja
  • Integracija vseh stopenj – integriranje ekološkega, socialnega in ekonomskega sektorja pri razvoju politike trajnostnosti
  • Zvavarovanje ekološke adaptabiliteta in odpornosti – vzdrževanje in napredovanje adaptivnog kapacitete ekološkega sistema
  • Preprečevanje ireverzibilnih dolgoročnih škod na ekosistem in ljudsko zdravje
  • Zavarovanje distribucijske enakosti – izogibanje nepoštenih ali visokih ekoloških stroškov nad ranljivimi populacijami
  • Sprejetje globalne odgovornosti – predpostavka odgovornost za ekološke efekte kateri se javljaji izven področja pristojnosti
  • Edukacija in osnovna vključenost – ljudi in skupine, ki preizkušajo probleme in razvijajo nove rešitve[176]

Obstaja bogatstvo sveta dostopnih posameznikom katerih je želja redukcija njihov osebni vpliv na okolje skozi majhne, poceni in lahko dostopne korake[177][178][179]. No tranzicija potrebna za zmanjšanje globalne ljudske potrošnje na trajnostne meje vključuje mnogo večje spremembe na vseh stopnjah in kontekstih društva[180]. Združeni narodi so prepoznale centralno vlogo edukacije, ter proglasile desetletje edukacije za trajnostni razvoj od leta 2005. - l. 2004 katerih cilj je "izzvati vse nas na osvajanje novih ponašanj in praks zaradi zavarovanja naše bodoćnosti."[181] Svetovni fond za naravo je predlagal strategijo za trajnostnost katera gre izven meja edukacije kako bi se neposredno epidemiralo temeljito, individualistično in materijalistično skupinskim vrednotam ter to ojačalo ljudske vezi z naravnim svetom[182]. Raven spremembe potrebne za zavarovanje kapacitete podpore življenju na Zemlji, postavlja nove izzive za skupno in politično strukturo[183].

Viri uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 Earth Policy Institute Natural Systems. www.earth-policy.org, Data Center. Prevzeto 7. novembra 2009.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Adams, W.M. (2006). "The Future of Sustainability: Re-thinking Environment and Development in the Twenty-first Century." Arhivirano 2011-07-18 na Wayback Machine. Report of the IUCN Renowned Thinkers Meeting, 29–31 January, 2006. Prevzeto 16. februarja 2009.
  3. ↑ Ott, K. (2003). "The Case for Strong Sustainability." Arhivirano 2009-02-26 na Wayback Machine. In: Ott, K. & P. Thapa (eds.) (2003).Greifswald’s Environmental Ethics. Greifswald: Steinbecker Verlag Ulrich Rose. ISBN 3-931483-32-0. Prevzeto 16. februarja 2009.
  4. ↑ Hrvaški jezični portal
  5. ↑ United Nations General Assembly (1987) Report of the World Commission on Environment and Development: Our Common Future. Transmitted to the General Assembly as an Annex to document A/42/427 - Development and International Co-operation: Environment. Prevzeto 15. februarja 2009.
  6. ↑ United Nations General Assembly (2005). 2005 World Summit Outcome Arhivirano 2009-11-28 na Wayback Machine., Resolution A/60/1, adopted by the General Assembly on 15 September 2005. Prevzeto 17. februarja 2009.
  7. ↑ Forestry Commission of Great Britain. Sustainability Arhivirano 2012-10-31 na Wayback Machine.. Prevzeto 3. aprila 2009.
  8. ↑ International Institute for Sustainable Development (2009). What is Sustainable Development?. Prevzeto 18. februarja 2009.]
  9. ↑ EurActiv (2004). "Sustainable Development: Introduction." Arhivirano 2009-11-20 na Wayback Machine. Preuzeto 24. februarja 2009.
  10. ↑ Kates, R., Parris, T. & Leiserowitz, A. (2005). "What is Sustainable Development?" Environment 47(3): 8–21. Prevzeto 14. aprila 2009.
  11. ↑ Holling, C. S. (2000). "Theories for Sustainable Futures" Arhivirano 2020-05-22 na Wayback Machine. Conservation Ecology 4(2): 7. Prevzeto 24. februarja 2009.
  12. ↑ Redclift, M. (2005). "Sustainable Development (1987–2005): an Oxymoron Comes of Age." Sustainable Development 13(4): 212–227.
  13. ↑ 13,0 13,1 Daly & Cobb (1989).
  14. ↑ Porritt, J. (2006). Capitalism as if the world mattered. London: Earthscan. p. 46. ISBN 978-1-84407-193-7.
  15. ↑ IUCN/UNEP/WWF (1991). "Caring for the Earth: A Strategy for Sustainable Living." Gland, Switzerland. Prevzeto 29. aprila 2009.
  16. ↑ Markus J., Milne M.K., Kearins, K., & Walton, S. (2006). Creating Adventures in Wonderland: The Journey Metaphor and Environmental Sustainability. Organization 13(6): 801-839. Prevzeto 23. septembra 2009.
  17. ↑ The Earth Charter Initiative (2000). "The Earth Charter." Prevzeto 5. aprila 2009.
  18. ↑ Costanza, R. & Patten, B.C. (1995). "Defining and predicting sustainability." Ecological Economics 15 (3): 193–196.
  19. ↑ Dunning, B. (2006). "Sustainable Sustainability." Skeptoid. Prevzeto 16. februarja 2009.
  20. ↑ Marshall, J.D. & Toffel, M.W. (2005). "Framing the Elusive Concept of Sustainability: A Sustainability Hierarchy." Environmental & Scientific Technology 39(3): 673–682.
  21. ↑ Blewitt, J. (2008). Understanding Sustainable Development. London: Earthscan. pp. 21-24. ISBN 978-1-84407-454-9.
  22. ↑ Ratner, B.D. (2004). "Sustainability as a Dialogue of Values: Challenges to the Sociology of Development." Sociological Inquiry 74(1): 50–69.
  23. ↑ Scholes, R. (2003). Stories from the Stone Age Arhivirano 2011-07-23 na Wayback Machine.. Beyond Productions in association with S4C and S4C International. Australian Broadcasting Corporation. Prevzeto 16. aprila 2009.
  24. ↑ 24,0 24,1 Diamond, J. (2005).Collapse: How Societies Choose to Fail or Succeed. New York: Viking Books. ISBN 1-58663-863-7.
  25. ↑ Wright (2004).
  26. ↑ Hilgenkamp, K. (2005). Environmental Health: Ecological Perspectives.London: Jones & Bartlett. ISBN 978-0-7637-2377-4.
  27. ↑ Goudie (2005) p.?.
  28. ↑ Worster, D (1994) "Nature's economy: a history of ecological ideas". Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-46834-5
  29. ↑ Grove, N. (1974). "Oil, the Dwindling Treasure." Arhivirano 2015-03-19 na Wayback Machine. National Geographic. Prevzeto 29. marca 2009.
  30. ↑ Nordhaus & Tobin (1972).
  31. ↑ Meadows et al. (1972).
  32. ↑ 32,0 32,1 32,2 World Wide Fund for Nature (2008). Living Planet Report 2008. Prevzeto 29. marca 2009.
  33. ↑ Millennium Ecosystem Assessment (2005). Ecosystems and Human Well-being: Biodiversity Synthesis. World Resources Institute, Washington, DC. pp. 1-85. Prevzeto 8. julija 2009.
  34. ↑ Turner, G.M. (2008). " A Comparison of The Limits to Growth with 30 Years of Reality." Global Environmental Change 18: 397–411. Online version published by CSIRO Sustainable Ecosystems. Preuzeto 3. januarja 2009.
  35. ↑ Southface Energy and Environmental Resource Center. The history of solar power. Prevzeto 7. aprila 2009.
  36. ↑ Dodge, D. An Illustrated history of wind power development Arhivirano 2020-08-20 na Wayback Machine.. TelosNet. Prevzeto 7. aprila 2009.
  37. ↑ U.S. Department of Commerce. Carbon Cycle Science. NOAA Earth System Research Laboratory. Prevzeto 14. marca 2009.
  38. ↑ BBC News (August 2008). In depth: "Climate Change." BBC News, UK. Prevzeto 14. marca 2009.
  39. ↑ Golubiewski, N. & Cleveland, C. (eds.) "Problems and Principles of Ecological Economics." The Encyclopedia of Earth, Chapter 3. Prevzeto 1. aprila 2009.
  40. ↑ Costanza R. (2003). "Early History of Ecological Economics and ISEE." Internet Encyclopaedia of Ecological Economics. Prevzeto 1. aprila 2009.
  41. ↑ Blewitt (2008).
  42. ↑ Ganguly, M. "Vandana Shiva: Seeds of Self-Reliance." Arhivirano 2010-12-14 na Wayback Machine. Time.com, Heros for the Green Century. Preuzeto 1. travnja 2009.
  43. ↑ Komiyama H. , Takeuchi K. (2006). "Sustainability science: building a new discipline." Sustainability Science 1:1–6.
  44. ↑ Loorbach, D. (2007). "Governance for Sustainability." Arhivirano 2008-11-18 na Wayback Machine. Sustainability: Science, Practice, & Policy 3(2):1–4. Prevzeto 22. aprila 2009.
  45. ↑ UN Department of Economic and Social Development (1992). "Information for Decision-Making." Agenda 21, Section IV - Means of Implementation. Chapter 40. Prevzeto 8. julija 2009.
  46. ↑ Conceptual Framework Working Group of the Millennium Ecosystem Assessment. (2003). "Ecosystems and Human Well-being." London: Island Press. Chapter 5. "Dealing with Scale". pp. 107–124. ISBN 155634030.
  47. ↑ Botkin (1990).
  48. ↑ 48,0 48,1 Ehrlich, P.R. & Holden, J.P. (1974). "Human Population and the global environment." American Scientist 62(3): 282–292.
  49. ↑ Clark (2006).
  50. ↑ 50,0 50,1 Brower & Leon (1999).
  51. ↑ 51,0 51,1 Holmberg, J. and Robèrt, K-H. (2000). "Backcasting from non-overlapping sustainability principles – a framework for strategic planning." International Journal of Sustainable Development and World Ecology 7 291–308. Prevzeto 1. aprila 2009.
  52. ↑ Ayres, R. (April 2001) "Resources, Scarcity, Growth and the Environment." Prevzeto 1. aprila 2009.
  53. ↑ Holmberg, J., Lundqvist, U., Robèrt, K-H. and Wackernagel, M. (1999). "The Ecological Footprint from a Systems Perspective of Sustainability." International Journal of Sustainable Development and World Ecology 6 17–33. Prevzeto 18. januarja 2009.
  54. ↑ Hak et al. (2007)
  55. ↑ Paehlke, R. (2005). "Sustainability as a Bridging Concept." Conservation Biology 19: 36–38.
  56. ↑ United Nations Department of Economic and Social Affairs, Population Division (2009). "World Population Prospects: The 2008 Revision." Highlights. Prevzeto 6. aprila 2009.
  57. ↑ Lutz et al. (2004).
  58. ↑ "Booming nations 'threaten Earth'". BBC News. 12. januarja 2006.
  59. ↑ 59,0 59,1 Cohen, J.E. (2006). "Human Population: The Next Half Century." In Kennedy D. (Ed.) "Science Magazine's State of the Planet 2006-7". London: Island Press, pp. 13–21. ISSN 15591158.
  60. ↑ Adams & Jeanrenaud (2008) p. 45.
  61. ↑ UNEP Grid Arendal. [1] A selection of global-scale reports. Preuzeto 12. ožujka 2009.
  62. ↑ Global Footprint Network. (2008). "Living Planet Report." Arhivirano 2009-03-27 na Wayback Machine. Prevzeto 1. oktobra 2008.
  63. ↑ Krebs (2001) p. 513.
  64. ↑ Smil (2000)
  65. ↑ Millennium Ecosystem Assessment, pp. 6–19.
  66. ↑ Daly H.E. (1990). "Toward some operational principles of sustainable development." Ecological Economics 2: 1–6.
  67. ↑ »The Economics and Social Benefits of NOAA Ecosystems Data and Products Table of Contents Data Users«. NOAA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. marca 2010. Pridobljeno 13. oktobra 2009.
  68. ↑ Buchenrieder, G., und A.R. Göltenboth: Sustainable freshwater resource management in the Tropics: The myth of effective indicators, 25th International Conference of Agricultural Economists (IAAE) on “Reshaping Agriculture’s Contributions to Society” in Durban, South Africa, 2003.
  69. ↑ University of Copenhagen (March 2009) "Key Messages from the Congress" Arhivirano 2009-03-16 na Wayback Machine. News item on Copenhagen Climate Congress in March 2009. Prevzeto 18. marca 2009.
  70. ↑ Adams, D. (March 2009) "Stern attacks politicians over climate 'devastation'". The Guardian. Prevzeto 18. marca 2009.
  71. ↑ Hegerl, G.C. et al. (2007). "Climate Change 2007: The Physical Science Basis." Chapter 9, "Understanding and Attributing Climate Change." Arhivirano 2018-05-08 na Wayback Machine. Contribution of Working Group 1 to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change. p. 676. Cambridge: Cambridge University Press. Full report at: [2] IPCC Report. Prevzeto 18. marca 2009.
  72. ↑ Kerr, R.A. (2004). "A slowing cog in the North Atlantic ocean's climate machine." Science 304: 371–372.[3] Prevzeto 19. aprila 2009.
  73. ↑ Black, R. (November 2006). "'Only 50 years left' for sea fish". BBC News, UK.
  74. ↑ Harrabin, R. (March 2009). "'Coral lab' offers acidity insight". BBC News, UK. Preuzeto 18. ožujka 2009.
  75. ↑ Schukman, D. (March 2009). "Sea rise 'to exceed expectations'". BBC News, UK. Preuzeto 18. ožujka 2009.
  76. ↑ Lindenmayer & Burgman (2005).
  77. ↑ 77,0 77,1 Clarke & King (2006) pp. 20–21.
  78. ↑ 78,0 78,1 78,2 Hoekstra, A.Y. (2006). "The Global Dimension of Water Governance: Nine Reasons for Global Arrangements in Order to Cope with Local Problems." Arhivirano 2012-08-10 na Wayback Machine. Value of Water Research Report Series No. 20 UNESCO-IHE Institute for Water Education. Prevzeto 18. marca 2009.
  79. ↑ Krebs (2001) pp. 560–582.
  80. ↑ Organic Gardening Techniques Arhivirano 2017-09-06 na Wayback Machine., Missouri University Extension. October 2004. Preuzeto 17. lipnja 2009.
  81. ↑ Sustainable Gardening & Food Production Arhivirano 2010-06-21 na Wayback Machine., Daniel Boone Regional Library. Prevzeto 17. junija 2009.]
  82. ↑ World Resources Institute (1998). World Resources 1998–1999. Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-521408-0.
  83. ↑ Groombridge & Jenkins (2002).
  84. ↑ 84,0 84,1 Food and Agriculture Organisation (2006). "Global Forest Resources Assessment 2005: Progress Towards Sustainable Forest Management." Arhivirano 2009-08-04 na Wayback Machine. Forestry paper 147. Rome: FAO. Prevzeto 17. aprila 2009.
  85. ↑ IPCC (2006). IPCC Guidelines for National Greenhouse Inventories, Vol.4, Agriculture, Forestry, and other Land Uses. Japan: Institute for Global Environment Strategies.
  86. ↑ Kinver, M. (April 2009). "Key role of forests 'may be lost'" BBC News, UK. Prevzeto 19. aprila 2009.
  87. ↑ Dold, M. (April 2009). "New Study Warns Damage to Forests from Climate Change Could Cost the Planet Its Major Keeper of Greenhouse Gases.". IUFRO News. Prevzeto 20. aprila 2009.
  88. ↑ Food and Agriculture Organization (June 2006). "Food and Agriculture Statistics Global Outlook." Rome: FAO Statistics Division. Prevzeto 18. marca 2009.
  89. ↑ Imhoff, M.L. et al. (2004). "Global Patterns in Human Consumption of Net Primary Production." Nature 429: 870–873.
  90. ↑ Tudge (2004).
  91. ↑ World Business Council for Sustainable Development Arhivirano 2009-04-10 na Wayback Machine. This web site has multiple articles on WBCSD contributions to sustainable development. Prevzeto 7. aprila 2009.
  92. ↑ Wilson (2002)
  93. ↑ Leakey & Lewin (1995)
  94. ↑ Millennium Ecosystem Assessment, pp. 42–47.
  95. ↑ Kinver, M. (maj 2008). Climate 'accelerating bird loss. BBC News, UK. Prevzeto 17. aprila 2009./
  96. ↑ BBC News (marec 2009) "Climate 'hitting Europe's birds'." BBC News, UK. Prevzeto 17. aprila 2009.
  97. ↑ Gill, V."The wild ancestors of common domestic fruit trees are in danger of becoming extinct, scientists have warned." BBC News, UK. Prevzeto 9. maja 2009.
  98. ↑ Randall (2002).
  99. ↑ Krebs (2001) pp. 190–205.
  100. ↑ Blood (2001).
  101. ↑ Michaelis, L. & Lorek, S. (2004). “Consumption and the Environment in Europe: Trends and Futures.” Danish Environmental Protection Agency. Environmental Project No. 904. [4]
  102. ↑ Jackson, T. & Michaelis, L. (2003). "Policies for Sustainable Consumption". The UK Sustainable Development Commission. [5][mrtva povezava]
  103. ↑ IPCC (2007)."Climate Change 2007: the Physical Science Basis. Summary for Policymakers." Prevzeto 18. marca 2009.
  104. ↑ UNFCC (2009). "United Nations Framework Convention on Climate Change." Prevzeto 18. marca 2009.
  105. ↑ Goodall (2007).
  106. ↑ U.S. Department of NOAA Research. "The Carbon Cycle." Prevzeto 18. marca 2009.
  107. ↑ Fujixerox "Carbon Calculator Demonstration". Arhivirano 2010-02-21 na Wayback Machine. One of many carbon calculators readily accessible on the web. Prevzeto 7. aprila 2009.
  108. ↑ 108,0 108,1 Shiklamov, I. (1998). "World Water Resources. A New Appraisal and Assessment for the 21st century." A Summary of the Monograph World Water Resources prepared in the Framework of the International Hydrological Programme.[6] Prevzeto 18. marca 2009.
  109. ↑ Clarke & King (2006) pp. 22–23.
  110. ↑ Millennium Ecosystem Assessment, pp. 51–53.
  111. ↑ Hoekstra, A.Y. & Chapagain, A.K. (2007). "The Water Footprints of Nations: Water Use by People as a Function of their Consumption Pattern." Water Resource Management 21(1): 35–48.
  112. ↑ Feenstra, G. (2002). »Creating Space for Sustainable Food Systems: Lessons from the Field«. Agriculture and Human Values. 19 (2): 99–106. doi:10.1023/A:1016095421310.
  113. ↑ Harmon A.H.; Gerald B.L. (Junij 2007). »Position of the American Dietetic Association: Food and Nutrition Professionals Can Implement Practices to Conserve Natural Resources and Support Ecological Sustainabiility« (PDF). Journal of the American Dietetic Association. 107 (6): 1033–43. doi:10.1016/j.jada.2007.05.138. PMID 17571455. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. oktobra 2008. Pridobljeno 24. julija 2012. »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. oktobra 2008. Pridobljeno 24. julija 2012. Prevzeto 18. marca 2009.
  114. ↑ »Toward a Healthy, Sustainable Food System (Policy Number: 200712)«. American Public Health Association. 11. junij 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2014. Pridobljeno 18. avgusta 2008. Arhivirano 2014-09-03 na Wayback Machine.
  115. ↑ Mason & Singer (2006).
  116. ↑ McMichael A.J.; Powles J.W.; Butler C.D.; Uauy R. (september 2007). »Food, Livestock Production, Energy, Climate change, and Health« (PDF). Lancet. 370: 1253. doi:10.1016/S0140-6736(07)61256-2. PMID 17868818. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. februarja 2010. Pridobljeno 24. julija 2012.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. februarja 2010. Pridobljeno 24. julija 2012. Prevzeto 18. marca 2009.
  117. ↑ Baroni L.; Cenci L.; Tettamanti M.; Berati M. (Februar 2007). »Evaluating the Environmental Impact of Various Dietary Patterns Combined with Different Food Production Systems« (PDF). Eur. J. Clin. Nutr. 61 (2 ): 279–86. doi:10.1038/sj.ejcn.1602522. PMID 17035955. Prevzeto 18. marca 2009.
  118. ↑ Steinfeld H., Gerber P., Wassenaar T., Castel V., Rosales M., de Haan, C. (2006). "Livestock's Long Shadow - Environmental Issues and Options" 390 pp. Preuzeto 18. ožujka 2009.
  119. ↑ Heitschmidt R.K.; Vermeire L.T.; Grings E.E. (2004). »Is Rangeland Agriculture Sustainable?«. Journal of Animal Science. 82 (E–Suppl): E138–146. PMID 15471792. Prevzeto 18. marca 2009.
  120. ↑ World Health Organisation (2004). "Global Strategy on Diet, Physical Activity and Health." Copy of the strategy endorsed by the World Health Assembly. Preuzeto 19. lipnja 2009.
  121. ↑ "Earth Stats." Arhivirano 2011-07-11 na Wayback Machine. Gardensofbabylon.com. Preuzeto 7. srpnja 2009.
  122. ↑ Holmgren, D. (March 2005). "Retrofitting the suburbs for sustainability." Arhivirano 2009-04-15 na Wayback Machine. CSIRO Sustainability Network. Prevzeto 7.julija 2009.
  123. ↑ 123,0 123,1 Bournay, E. et al. (2006). Vital waste graphics 2. The Basel Convention, UNEP, GRID-Arendal. ISBN 82-7701-042-7.
  124. ↑ Anderberg, S. (1998). "Industrial metabolism and linkages between economics, ethics, and the environment". Ecological Economics 24: 311–320.
  125. ↑ Product Stewardship Council (US). Prevzeto 5. aprila 2009.
  126. ↑ Emden & Peakall (1996).
  127. ↑ Hassall (1990).
  128. ↑ Database on Pesticides Consumption Arhivirano 2019-07-18 na Wayback Machine.. Statistics for pesticide use around the world. Prevzeto 10. marca 2009.
  129. ↑ Fuad-Luke (2006).
  130. ↑ Soederbaum (2008).
  131. ↑ Hasna, A.M., Sustainability and Economic Theory : an Organism in Premise. The International Journal of Knowledge, Culture and Change Management,9(11): p. 1-12.
  132. ↑ Ruffing, K. (2007). "Indicators to Measure Decoupling of Environmental Pressure from Economic Growth." In: Hak et al. (2007) pp. 211–222.
  133. ↑ Hawken et al. (1999).
  134. ↑ National Research Council. (1999). Our Common Journey. Washington: National Academic Press. ISBN 1-85649-739-9.
  135. ↑ Adams & Jeanrenaud (2008) p. 15.
  136. ↑ Abbey, E. (1968). Desert Solitaire. New York: Ballantine Books, Random House. ISBN 0-345-32649-0. Actual quote from novel is: growth for the sake of growth is the ideology of the cancer cell
  137. ↑ Diamond (1997).
  138. ↑ Daly & Farley (2004) p.xxvi.
  139. ↑ Costanza et al. (2007). Ch. 1, pp. 1–4, Ch.3, p. 3.
  140. ↑ WBCSD's 10 messages by which to operate Arhivirano 2007-12-20 na Wayback Machine. World Business Council for Sustainable Development. Prevzeto 6. aprila 2009.
  141. ↑ Daly, H. (1996). Beyond Growth: The Economics of Sustainable Development. Boston: Beacon Press. ISBN 0-8070-4709-0.
  142. ↑ Cleveland, C.J. "Biophysical economics", Encyclopedia of Earth, posljednje ažuriranje: 14. rujna 2006. Preuzeto 17. ožujka 2009-03-17.
  143. ↑ Costanza et al. (2007).
  144. ↑ 144,0 144,1 Hardin, G. (december 1968). "The Tragedy of the Commons." Science 162(3859), 1243–1248. Prevzeto 17. marca 2009.
  145. ↑ Nemetz, P.N. (2003). "Basic Concepts of Sustainable Development for Business Students." Journal of International Business Education 1(1).
  146. ↑ »Robert Costanza et al., "Complementary Currencies as a Method to Improve Local Sustainable Economic Welfare", University of Vermont, Burlington, VT, 12. decembra 2003« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. junija 2009. Pridobljeno 12. junija 2009.
  147. ↑ »David Boyle, "Sustainability and social assets: the potential of time banks and co-production", Grassroots Initiatives for Sustainable Development, 10. lipnja 2005« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. oktobra 2011. Pridobljeno 12. oktobra 2011.
  148. ↑ Scott Cato, M. (2009). Green Economics. London: Earthscan, pp. 142–150. ISBN 978-1-84407-571-3.
  149. ↑ Black, Richard (21. september 2009). »Recession and policies cut carbon«. BBC. Pridobljeno 13. oktobra 2009.
  150. ↑ Kinsley, M. (1977). "Sustainable development: Prosperity without growth." Rocky Mountain Institute, Snowmass, Colorado, USA. Preuzeto 17. lipnja 2009.
  151. ↑ Kinsley, M. and Lovins, L.H. (rujan 1997). "Paying for Growth, Prospering from Development." Arhivirano 2011-07-17 na Wayback Machine. Prevzeto 15. junija 2009.
  152. ↑ Daly, H. (2007) Ecological economics: the concept of scale and its relation to allocation, distribution, and uneconomic growth. pp. 82–103. In H. Daly. Ecological Economics and Sustainable Development: Selected Essays of Herman Daly. Cheltenham, UK: Edward Elgar.
  153. ↑ Daly, H. (1999). Uneconomic growth and the built environment: in theory and in fact. In C.J. Kibert (ed.). Reshaping the Built Environment: Ecology, Ethics, and Economics. Washington DC: Island Press.
  154. ↑ Jackson, T. (februar 2008). Tim Jackson, Roland Clift, "Where's the Profit in lndustrial Ecology?" Journal of Industrial Ecology 2:(1): 3–5.
  155. ↑ Hargroves, K. & Smith, M. (eds.) (2005). The Natural Advantage of Nations: Business Opportunities, Innovation and Governance in the 21st Century. London: Earthscan/James&James. ISBN 1-84407-121-9. (See the book's online companion)
  156. ↑ See, for example: Zhexembayeva, N. (May 2007). "Becoming Sustainable: Tools and Resources for Successful Organizational Transformation." Arhivirano 2010-06-13 na Wayback Machine. Case Western University, Center for Business as an Agent of World Benefit 3(2) and websites of The Sustainable Business Institute Arhivirano 2009-05-17 na Wayback Machine., and the WBCSD." Arhivirano 2007-09-09 na Wayback Machine. Prevzeto 1. aprila 2009.
  157. ↑ Leo Hickman, "The future of work is green" The Guardian, veljača 2009.
  158. ↑ Agenda 21 "Declaration of the 1992 Rio Conference on Environment and Development." Prevzeto 16. aprila 2009.
  159. ↑ 159,0 159,1 Blewitt (2008) p. 96.
  160. ↑ "Water and Political Conflicts" Arhivirano 2009-08-04 na Wayback Machine. from United Nations Environment Programme 2008 "Vital Water Graphics" Arhivirano 2016-09-05 na Wayback Machine. Prevzeto 16. marca 2009.
  161. ↑ Billon, P. (ed.) (2005) The Geopolitics of Resource Wars Prevzeto 5. aprila 2009.
  162. ↑ Kobtzeff, O. (2000). “Environmental Security and Civil Society”. In Gardner, H. (ed.) Central and South-central Europe in Transition. Westport, Connecticut: Praeger, pp. 219–296.
  163. ↑ 163,0 163,1 James, S. (2003). "Eco-municipalities: Sweden and the United States: A Systems Approach to Creating Communities" Arhivirano 2009-06-28 na Wayback Machine.. Prevzeto 16. aprila 2009.
  164. ↑ Sale, Kirkpatrick (24. februar 2006). »Economics of Scale vs. the Scale of Economics - Towards Basic Principles of a Bioregional Economy«. Vermont Commons. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. oktobra 2008. Pridobljeno 13. oktobra 2009.
  165. ↑ Ewing, R "Growing Cooler - the Evidence on Urban Development and Climate Change" Arhivirano 2010-12-24 na Wayback Machine.. Preuzeto 16. ožujka 2009.
  166. ↑ LaColla, T. "It’s Easy to be Green! Eco-Municipalities: Here to Stay". theplanningcommission.org. Prevzeto 16. marca 2009.
  167. ↑ Bookchin (2004) pp. 24–25.
  168. ↑ Bookchin (2005)
  169. ↑ Bookchin (2007) p. 19.
  170. ↑ Devall & Sessions (1985) p. 70.
  171. ↑ Millennium Ecosystem Assessment, pp. 1–85.
  172. ↑ Sachs, J. (2008) "Are Malthus's Predicted 1798 Food Shortages Coming True?" Scientific American Magazine, September 2008. Prevzeto 6. aprila 2009.
  173. ↑ Millennium Declaration of the United Nations Prevzeto 6. aprila 2009.
  174. ↑ Macy & Brown (1998) pp. 25–37.
  175. ↑ Harich, J. (2010). “Change Resistance as the Crux of the Environmental Sustainability Problem.”[mrtva povezava] System Dynamics Review, Winter 2010. The author’s copy may be read at Thwink.org. Preuzeto 18. siječnja 2010.
  176. ↑ Stanners, D., et al. (2007). "Frameworks for Policy Integration Indicators, for Sustainable Development, and for Evaluating Complex Scientific Evidence." EEA GEAR-SD framework in Hak et al. (2007) p. 156.
  177. ↑ Sustainable Environment for Quality of Life. "100 Ways to Save the Environment." Prevzeto 13. junija 2009.
  178. ↑ Suzuki, D. (2009)."Small Steps." Arhivirano 2010-02-03 na Wayback Machine. David Suzuki Foundation. Prevzeto 13. junija 2009.
  179. ↑ A Recipe for Sustainability: Vital Changes at the Local Level. An interview with John Ikerd, Professor Emeritus of Agricultural Economics at Missouri University. Prevzeto 15. januarja 2009.
  180. ↑ Stockholm Environment Institute "Great Transitions". Prevzeto 12. aprila 2009.
  181. ↑ United Nations Environment Programme (2009). "United Nations Decade of Education for Sustainable Development." Preuzeto 9. travnja 2009.
  182. ↑ WWF. (April, 2008). "Weathercocks and Signposts: The Environment Movement at a Crossroads". Summary also available here [7] Arhivirano 2008-09-05 na Wayback Machine.. Preuzeto 13. ožujka 2009.
  183. ↑ United Nations (1992). Agenda 21. Prevzeto 29. aprila 2009.

Literatura uredi

  • Adams, W. M. and Jeanrenaud, S. J. (2008). Transition to Sustainability: Towards a Humane and Diverse World. Gland, Switzerland: IUCN. 108 pp. ISBN 978-2-8317-1072-3.
  • Blewitt, J. (2008). Understanding Sustainable Development. London: Earthscan. ISBN 978-1-84407-454-9.
  • Blood, K. (2001). Environmental Weeds. Mt Waverley, Victoria: C.H. Jerram & Associates. ISBN 0-9579086-0-1. An example of a local guide to invasive plants.
  • Botkin, D.B. (1990). Discordant Harmonies, a New Ecology for the 21st century. New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-507469-7.
  • Bookchin, M. (2004). Post Scarcity Anarchism. Oakland: AK Press, pp. 24–25. ISBN 978-1-904859-06-2.
  • Bookchin, M. (2005). The Ecology of Freedom: the emergence and dissolution of hierarchy." Oakland: AK Press. ISBN 1-904859-26-7.
  • Bookchin, M. (2007). Social Ecology and Communalism. Oakland: AK Press, p. 19. ISBN 978-1-904859-49-9.
  • Brower, M. & Leon, W. (1999). The Consumer's Guide to Effective Environmental Choices: Practical Advice from the Union of Concerned Scientists. New York: Three Rivers Press. ISBN 0-609-80281-X.
  • Clark, D. (2006). A Rough Guide to Ethical Living. London: Penguin. ISBN 978-1-84353-792-2
  • Clarke, R. & King, J. (2006). The Atlas of Water. London: Earthscan. ISBN 978-1-84407-133-3.
  • Costanza, R. et al. (2007). An introduction to ecological economics. This is an online editable text available on the Encyclopaedia of the Earth at [8]. First published in 1997 by St. Lucie Press and the International Society for Ecological Economics. ISBN 1-884015-72-7.
  • Daly, H. & J. Cobb (1989). For the Common Good: Redirecting the Economy Toward Community, the Environment and a Sustainable Future. Boston: Beacon Press. ISBN 0-8070-4703-1.
  • Daly, H.E. & Farley, J. (2004). Ecological economics: principles and applications. Washington: Island Press. ISBN 1-55963-312-3.
  • Devall, W. and G. Sessions (1985). Deep Ecology: Living As If Nature Mattered. Layton, Utah: Gibbs Smith, p. 70. ISBN 978-0-87905-247-8.
  • Diamond, J. (2005). Collapse: How Societies Choose to Fail or Succeed. New York: Viking Books. ISBN 1-58663-863-7.
  • Diamond, J. (1997). Guns, Germs and Steel: the Fates of Human Societies. New York: W.W. Norton & Co. ISBN 0-393-06131-0.
  • Emden, H.F. van & Peakall, D.B. (1996). Beyond Silent Spring. Berkeley: Springer. ISBN 978-0-412-72810-5.
  • Fuad-Luke, A. (2006). The Eco-design Handbook. London: Thames & Hudson. ISBN 978-0-500-28521-3.
  • Goodall, C. (2007). How to Live a Low-carbon Life. London: Earthscan. ISBN 978-1-84407-426-6.
  • Goudie A. (2005). The Human Impact on the Natural Environment. 6th ed. Oxford: Blackwell Publishing. ISBN 978-1-4051-2704-2.
  • Groombridge, B. & Jenkins, M.D. (2002). World Atlas of Biodiversity. Berkeley: University of California Press. ISBN 978-0-520-23668-4.
  • Hak, T. et al. (2007). Sustainability Indicators, SCOPE 67. London: Island Press. ISBN 1-59726-131-9.
  • Hassall, K.A. (1990). The Biochemistry and Uses of Pesticides. London: Macmillan. ISBN 0-333-49789-9.
  • Hawken, P, Lovins, A.B. & L.H. (1999). Natural Capitalism: Creating the next Industrial Revolution. Snowmass, USA: Rocky Mountain Institute. ISBN 0-316-35300-0.
  • Krebs, C.J. (2001). Ecology: the Experimental Analysis of Distribution and Abundance. Sydney: Benjamin Cummings. ISBN 0-321-04289-1.
  • Leakey, R. & Lewin, R. (1995). The Sixth Extinction: Patterns of Life and the Future of Humankind. New York: Bantam Dell Publishing Group. ISBN 0-385-46809-1
  • Lindenmayer, D. & Burgman, M. (2005). Practical Conservation Biology. Collingwood, Victoria: CSIRO Publishing. ISBN 0-643-09089-4.
  • Lutz W., Sanderson W.C., & Scherbov S. (2004). The End of World Population Growth in the 21st Century London: Earthscan. ISBN 1-84407-089-1.
  • Macy, J. & Young Brown, M. (1998). Coming Back to Life: Practices to Reconnect Our Lives, Our World. Gabriola Island: New Society Publishers, pp. 25–37. ISBN 0-86571-391-X.
  • Mason, J. & Singer, P. (2006). The Way We Eat: Why Our Food Choices Matter. London: Random House. ISBN 1-57954-889-X
  • Meadows, D.H., D.L. Meadows, J. Randers, and W. Behrens III. (1972). The Limits to Growth. New York: Universe Books. ISBN 0-87663-165-0.
  • Nordhaus, W. and J. Tobin (1972) Is growth obsolete?. Columbia University Press, New York.
  • Pearce, D., Barbier, E.. & Markandya, A. (2000). Sustainable Development Economics and Environment in the Third World. London: Earthscan. ISBN 978-1-85383-088-4.
  • Porritt, J. (2006). Capitalism as if the world mattered. London: Earthscan. ISBN 978-1-84407-193-7.
  • Randall, R. (2002). A Global Compendium of Weeds. Meredith, Victoria, Australia: R.G. & F.J. Richardson. ISBN 978-0-9587439-8-3.
  • Smil, V. (2000). Cycles of Life. New York: Scientific American Library. ISBN 978-0-7167-5079-6.
  • Soederbaum, P. (2008). Understanding Sustainability Economics. London: Earthscan. ISBN 978-1-84407-627-7.
  • Tudge, C. (2004). So Shall We Reap. London: Penguin Books. ISBN 0-14-100950-0.
  • Wright, R. (2004). A Short History of Progress. Toronto: Anansi. ISBN 0-88784-706-4.
  • Wilson, E.O. (2002). The Future of Life. New York: Knopf. ISBN 0-679-45078-5.

Priporočilo za branje uredi

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Trajnostnost.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Trajnostnost&oldid=6202857«