Tomaž Planina

Tomaž Planina [tomáž planína], slovenski jamski fotograf, jamar in botanik, * 17. marec 1934, Škofja Loka, † 31. december 2014, Laško. Znan je po svojem delu v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, po svojih fotografijah iz jam, laboratorijskem preizkušanju vrvi, še posebej v povezavi z vozli, in po svojem prispevku k razvoju tehnike enojne vrvi.[1][2]

Tomaž Planina
Portret
Planina leta 1981
Rojstvo17. marec 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})
Škofja Loka
Smrt31. december 2014({{padleft:2014|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:31|2|0}}) (80 let)
Laško
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Alma materUniverza v Ljubljani
Poklicspeleolog, botanik
Leta aktivnosti1950 – 2014
Poznan pojamska fotografija, speleologija
ZakonciMetka Planina roj. Benedičič
( 1957; u. 2006)
OtrociPolonica (1961) in Aleš (1966)
PodpisTomaž Planina signature.svg

Življenje in deloUredi

 
Bleščeča velestika z oso

Planina se je rodil v Škofji Loki, očetu Francetu Planini, geografu, kartografu, biologu, upravniku Prirodoslovnega muzeja Slovenije in mami Marinki Planina.[3] Po osnovni šoli in gimnaziji v Ljubljani, kamor se je preselila družina, je leta 1957 diplomiral na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Naslov njegovega diplomskega dela je bil Ligusticum seguieri v jugovzhodnih apneniških Alpah – o bleščeči velestiki iz družine Apiaceae.[4][2] Kljub svojim dosežkom v botaniki, njegov herbarij je bil zelo znan in upoštevan,[3] se ni odločil za nadaljevanje akademske poti ampak se je zaposlil v Razvojno-tehnološkem centru podjetja Iskra elektronika in avtomatika. Posvetil se je področju korozije električnih kontaktov, pogojene z biološkimi faktorji in onesnaženjem zraka. Delal je na različnih položajih, tudi kot vodja raziskovalnih projektov, in v tej stroki ostal vso svojo poklicno pot.[5][6][7]

JamarstvoUredi

Ekskurzije v jame naravoslovnega krožka na klasični gimnaziji, ki jih je vodil glavni pobudnik jamarstva v Sloveniji, Pavel Kunaver, so bile izredno priljubljene in so za jame navdušile tudi Tomaža Planino.[3] Ko je bil star 16 let se je leta 1950 včlanil v Društvo za raziskovanje jam Ljubljana,[8] in leta 1954 v Slovenski kataster jam prispeval prve tri jame, vse s krasa nad Vrhniko. Do leta 1992 je napravil zapisnike za 51 novih jam, večinoma iz nižinskega krasa.[9][10][11][12]

 
Planina pri fotografiranju v jami, 1960

Med leti 1953 in 1956 je Planina sodeloval v prvih raziskovanjih visokogorskega krasa, na Malih podih pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah.[13][14][15] V naslednjih letih je sodeloval tudi v več odpravah v Triglavsko brezno na podih pod Triglavom, 2,377 m nad morjem, kjer je prodor v večje globine ustavil neprehodni ledeni čep na globini 274 m.[16][3][17] Skupaj z Jožetom Štirnom je napisal pregledni članek o visokogorskem krasu, ki je bil objavljen po njegovi smrti.[18] Sredi šestdesetih let je prišlo do menjave generacij v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana, predvojna generacija se je umaknila mladim jamarjem.[19] Ti so takoj zastavili veliko bolj smele cilje, opogumljeni z velikim uspehom leta 1963, ko je majhna skupina mladih članov prebila pasažo na koncu Najdene jame. Jama, ki jo je Viljem Putik odkril konec 19. stoletja nad požiralniki reke Unice, je bila dolga le 250 metrov, domnevali pa so, da je v bližini podzemska reka. Po preboju do stalno tekoče reke sicer niso prišli, odprla pa se je velika jama, dolga 5 km.[20]

 
Odprava DZRJL v Žankani jami, 1969

Planina je vodil društvo v letih od 1967 do 1971 ter od 1984 do 1986[21] in pod njegovim vodstvom so sledile odprave v zelo globoke jame. Največji odmev je imela 20-članska odprava leta 1969 v Žankano jamo, tako ji pravijo domačini, v bližini vasi Rašpor v Istri na Hrvaškem.[22][23] Gre za požiralnik krajevnega potoka, ki poleti presuši, po nekaj začetnih manjših stopnjah pa se odpre veliko, 200 m globoko notranje brezno.[24] Med 1. in 2. svetovno vojno, ko je Istra pripadla Italiji, je bila jama v literaturi poimenovana Abisso Bertarelli; raziskana je bila v letih 1924 in 1925.[25] Z globino 450 m je bila od leta 1924 do 1926 znana kot najgloblja jama na svetu.[26] Po letu 1959 je bila to najgloblja jama v Jugoslaviji, pred Gotovžem (tudi v hrvaški Istri, –420 m) in našim Jazbenom (–365 m).[27] Ker se je pogosto dogajalo, da so italijanski raziskovalci jamam v slovenskem primorju namerili precej večjo globino od resnične, je bil eden od ciljev odprave tudi natančnejša nova izmera. Odprava je dosegla prej znano dno jame, italijanski sifon, na –346 m in napredovala po dolgem nizkem in blatnem vodoravnem rovu še do slovenskega sifona, na –361 m. Nova globina bi jamo premaknila na tretje mesto na jugoslovanski globinski lestvici. Odprave DZRJL v Gotovž in Jazben, kmalu zatem, so globino Gotovža zmanjšale na 320 m, Jazbena pa na 334 m in Žankana jama je ostala na vrhu.[22] Ti dosežki so DZRJL postavili na vrh jugoslovanskega jamarstva tistega časa.[19]

Naslednja velika odprava, ki jo je vodil Planina, je bila v Brezno pri gamsovi glavici nad Bohinjskim jezerom septembra 1972. Jamo so leta 1969 odkrili jamarji Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar, tudi iz Ljubljane. Leta 1969 so ga raziskali do globine 40 m, do –170 m leta 1970, do –475 m leta 1971 in do –615 m avgusta 1972, na odpravi, pri kateri je sodeloval tudi Jurij Andjelić-Jeti, član DZRJL, in se dobro seznanil z jamo.[28][29] Globine pa niso bile merjene, samo ocenjene, zato je bila naloga odprave DZRJL jamo izmeriti in poiskati morebitno nadaljevanje. Globino jame so popravili na 444 m, s čimer ni bila več prva, še vedno pa druga najgloblja jama v Jugoslaviji, in našli tudi nadaljevanje.[28] V naslednjih letih so odprave DZRJL jamo poglobile na 817 m.[30]

V Sloveniji se je Planina ukvarjal predvsem z jamami na območju Cerkniškega jezera in Planinskega polja, rad je hodil v Rakov Škocjan, Križno jamo in Najdeno jamo. Zunaj Slovenije je dobro poznal gorovji Velebit na Hrvaškem in Durmitor v Črni gori – nekatere dele teh predvsem botanično bogatih področij je poznal bolje kot domačini.[5][3]

Preizkušanje vrviUredi

V sedemdesetih letih, ko je tehnika enojne vrvi nadomestila uporabo žičnih jamarskih lestvic in poenostavila ter olajšala premagovanje globokih brezen, se je Planina začel zanimati za varnostni vidik nove tehnike.[31] Jamar ni več plezal po lestvicah z dvojno pleteno žico in bil poleg tega še varovan z vrvjo v rokah kolega nad breznom in so zato stik vrvi s steno, ustreznost vrvne zavore za spuščanje in prižem za vzpenjanje,[32] ter s tem povezana obraba vrvi postali ključnega pomena.[33] V laboratoriju je preizkušal pretržno obremenitev vrvi, pri čemer je upošteval njeno starost,[34][33] način impregnacije,[35] obrabo,[34][33] in vozle, s katerimi je bila vrv pričvrščena.[36][37][38] Planina je bil tudi med ustanovitelji slovenske jamarske reševalne službe in od leta 1977 do smrti član uredniškega odbora naše osrednje jamarske revije Naše jame.[39]

Jamska fotografijaUredi

 
Planina v Križni jami, 1974

Tomaž Planina je bil tretji v vrsti velikih slovenskih jamskih fotografov, za Bogomilom Brinškom (1884–1914) in Francijem Barom (1901–1988), od katerega se je učil.[40][2] Že v šestdesetih letih je začel uporabljati zrcalnorefleksni fotoaparat na 35 mm film namesto fotoaparatov na meh in plošče, ki so bili takrat običajni v jamski fotografiji. Planina je tudi opustil osvetljevanje s svetilnim prahom, ki zelo onesnažuje okolje v jami, in ga nadomestil z elektronskimi bliskavicami. Bil je prvi pri nas, ki je izpopolnil osvetljevanje z njimi v takih razmerah. Primerna osvetlitev velikih podzemnih prostorov, še posebno s površinami, ki slabo odbijajo svetlobo, kakršna je npr. ilovica, zahtevajo večje število bliskov, navadno tudi z več osvetljevalnih mest. Da bi usposobil elektronsko bliskavico za uporabo v takem okolju, je Planina dodal zmogljivejši zunanji akumulator, ki je skrajšal obnovitveni čas bliskavice na le nekaj sekund in omogočil več sto bliskov.[2] Fotografsko je dokumentiral odprave DZRJL v šestdesetih in sedemdesetih letih, njegovi najboljši posnetki pa so nastali v Križni jami pri Ložu. Planinine fotografije iz jam so bile redno objavljane v naravoslovnem tisku, uporabljali so jih za promocijo jam,[41] objavil pa je tudi več člankov o jamah in o tehniki fotografiranja v njih.[42][43]

 
Planina leta 2000

Nesreča v gorahUredi

Zgodaj poleti leta 1994, med pohodom na Jalovec se je večja skala prikotalila po zasneženem kuloarju in Planini zdrobila nogo pod kolenom. Po večletnem okrevanju, zaradi katerega je moral končati svojo poklicno pot, je spet lahko hodil, ni si pa nikoli več popolnoma opomogel.[44] Umrl je tik pred novim letom 2015 zaradi posledic dolgotrajne neozdravljive bolezni.[2]

ZapuščinaUredi

Delo Tomaža Planine je vtkano v veliko dosežkov njegovega matičnega Društva za raziskovanje jam Ljubljana in slovenskega jamarstva nasploh, pomemben je njegov prispevek k izboljšanju in povečanju varnosti jamarske opreme. Spoštoval je nedotaknjen jamski svet in tlakoval pot do take jamske fotografije, ki v nasprotju s prejšnjimi tehnikami osvetljevanje ni več onesnaževala okolja. Bil je most med generacijami in velik učitelj, v spominu se je ohranil po iznajdljivosti pri reševanju problemov, posebnem smislu za šalo (Tomaž, b..e draž) in izrednem navdušenju za jame in jamarstvo.[45][3][2]

FotogalerijaUredi

SkliciUredi

  1. "Tomaž Planina / Osebna bibliografija". COBISS Kooperativni online bibliografski sistem in servisi COBISS. Maribor. Pridobljeno dne 28. aprila 2021.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Jakopin, Primož (2015). "Tomaž Planina (1934–2014)". Jamar. Vol. 12 no. 3. Ljubljana: Jamarska zveza Slovenije. str. 14–15. Pridobljeno dne 29. decembra 2020.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Kunaver, Jurij (2021). "Kako se je kalilo prijateljstvo s Tomažem Planino (1934–2015)" (PDF). Glas podzemlja. Ljubljana: DZRJL. str. 3–8. Pridobljeno dne 28. aprila 2021.
  4. Planina, Tomaž (1957). Ligusticum seguieri v jugovzhodnih apneniških Alpah (Disertacija). Univerza v Ljubljani. str. 54.
  5. 5,0 5,1 Legat, Andraž (4. februar 2015). "In memoriam: Tomaž Planina". Ljubljana: DELO. Pridobljeno dne 29. decembra 2020.
  6. "Poročilo o delu za leto 1974" (PDF). Raziskovalna skupnost Slovenije, Sklad Borisa Kidriča. 1975. str. 64. Pridobljeno dne 1. maja 2021.
  7. Planina, Tomaž; Prelovšek, Avrelija; Kloar, Igor (1976). Vpliv stopnje onesnaženja zraka na električne avtomatske naprave v telekomunikacijah in industriji. Kranj: Iskra – Elektromehanika.
  8. Presetnik, Primož; Fajdiga, Bojana (13. julij 2015). "Naši člani". DZRJL. Pridobljeno dne 29. aprila 2021.
  9. "Prvopristopniške jame, od št. 501 do 1800". DZRJL. 6. september 2015. Pridobljeno dne 3. maja 2021.
  10. "Prvopristopniške jame, od št. 1801 do 3300". DZRJL. 6. september 2015. Pridobljeno dne 4. maja 2021.
  11. "Prvopristopniške jame, od št. 3301 do 4600". DZRJL. 6. september 2015. Pridobljeno dne 4. maja 2021.
  12. "Prvopristopniške jame, od št. 4601 do 8800". DZRJL. 6. september 2015. Pridobljeno dne 4. maja 2021.
  13. Planina, Tomaž (2020). "Mali Podi 11. – 19. 8. 1953" (PDF). Naše jame. 48: 117–118. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 8. januarja 2021.
  14. Planina, Tomaž (2020). "Mali Podi pod Skuto 20. – 27. 8. 1954" (PDF). Naše jame. 48: 119–121. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 8. januarja 2021.
  15. Planina, Tomaž (2020). "Mali Podi pod Skuto 8. – 16. 8. 1956" (PDF). Naše jame. 48: 122. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 8. januarja 2021.
  16. Koželj, Tomaž (1978). "Triglavsko brezno 1977" (PDF). Planinski vestnik. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. 78 (7): 434–438. Pridobljeno dne 30. decembra 2020.
  17. "Triglavsko brezno, Kataster jam, kat. št. 6200" (slovenščina in angleščina). Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno dne 4. maja 2021.
  18. Planina, Tomaž; Štirn, Jože (2020). "Visokogorski kras" (PDF). Naše jame. 48: 112–116. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 8. januarja 2021.
  19. 19,0 19,1 "Zgodovina 1961 – 1974". DZRJL. 23. avgust 2015. Pridobljeno dne 5. maja 2021.
  20. Baraga, Andrej (1966). "Skrivnostna reka" (PDF). Planinski vestnik. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. 66 (12): 506–513. Pridobljeno dne 8. januarja 2021.
  21. "Dosedanji predsedniki DZRJL". DZRJL. april 2021. Pridobljeno dne 28. aprila 2021.
  22. 22,0 22,1 Šušteršič, France (1969). "Nove raziskave v Žankani jami pri Rašporju" (PDF). Naše jame. Jamarska zveza Slovenije. 11: 57–66. Pridobljeno dne 29. aprila 2021.
  23. Glavaš, Ivan (2017). "Jama kod Rašpora – 95 godina istraživanja" [Jama pri Rašporju – 95 let raziskovanja]. Subterranea Croatica (krijščina). Karlovac: Speleološki klub "Ursus spelaeus". 15 (1): 2–13. Pridobljeno dne 5. maja 2021.
  24. Battelini, Rodolfo (1926). Abisso Bertarelli nelle sue emozionanti e tragiche esplorazioni [Brezno Bertarelli – njegova razburljiva in tragična raziskovanja] (PDF) (italijanščina). Trieste: Commissione Grotte dell' "Alpina delle Giulie". str. 88. Pridobljeno dne 29. aprila 2021.
  25. Medeot, Saverio L. (1974). Una tragedia speleologica di 50 anni fa: l'Abisso Bertarelli (1925 – 1975) [Jamarska tragedija izpred 50 let: Bertarellijevo brezno (1925 – 1975)] (PDF) (italijanščina). Trieste: Commissione Grotte Eugenio Boegan. str. 56. Pridobljeno dne 29. aprila 2021.
  26. "Storia del record mondiale di profondità in grotta dal 1839 al 2012" [Zgodovina svetovnega rekorda v globini jam od 1839 do 2012] (italijanščina). CENS – Centro Escursionistico Naturalistico Speleologico. 26. januar 2021. Pridobljeno dne 29. aprila 2021.
  27. Hribar, France (1959). "Najgloblja brezna v Jugoslaviji" (PDF). Naše jame. Jamarska zveza Slovenije. 1: 29. Pridobljeno dne 29. aprila 2021.
  28. 28,0 28,1 Pirnat, Jože; Planina, Tomaž (1973). "Brezno pri gamsovi glavici v Julijskih Alpah" (PDF). Naše jame. 15: 47–55. Pridobljeno dne 29. aprila 2021.
  29. Jakopin, Primož (21. januar 2021). "Jurij Andjelić – Jeti / moje jame so na Pršivcu". Pridobljeno dne 25. maja 2021.
  30. "Brezno pri gamsovi glavici, Kataster jam, kat. št. 3457" (slovenščina in angleščina). Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno dne 4. maja 2021.
  31. Planina, Tomaž; Šušteršič, France (2020). "Aktivnosti tehnične komisije po drugi svetovni vojni" (PDF). Naše jame. 48: 123–127. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 8. januarja 2021.
  32. Baričič, Marjan; Planina, Tomaž (2002). "Preizkus vrvi iz Brezna pod velbom" (PDF). Naše jame. 44: 173–177. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 16. decembra 2020.
  33. 33,0 33,1 33,2 Planina, Tomaž (1989). "Naše izkušnje s staranjem vrvi" (PDF). Naše jame. 31: 41–43. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 16. decembra 2020.
  34. 34,0 34,1 Planina, Tomaž (2020). "Staranje vrvi" (PDF). Naše jame. 48: 130. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 8. januarja 2021.
  35. Planina, Tomaž (1989). "Izkušnje pri preskušanju vrvi in njena impregnacija" (PDF). Naše jame. 31: 63–65. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 16. decembra 2020.
  36. Planina, Tomaž (1989). "Trdnost vozlov za jamarstvo" (PDF). Naše jame. Jamarska zveza Slovenije. 31: 35–40. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 16. decembra 2020.
  37. Planina, Tomaž (1991). "Primerjava bičevih vozlov" (PDF). Naše jame. 33: 86–88. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 16. decembra 2020.
  38. Planina, Tomaž (1991). "Trdnost navzkrižnega vozla" (PDF). Naše jame. 33: 89–91. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 16. decembra 2020.
  39. Planina, Tomaž (2020). "Spomini na začetke jamarske reševalne službe (1959–1985)" (PDF). Naše jame. 48: 128. ISSN 0547-311X. Pridobljeno dne 8. januarja 2021.
  40. Bar, Franci (1964). "Fotografiranje v jamah". V Gams, Ivan; Habič, Peter; Savnik, Roman; Sket, Boris (ur.). Jamarski priročnik. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 121–129.
  41. Kadrnka, Oldřich; Planina, Tomaž (1980), Rakov Škocjan [Razglednica]; Križna jama, Postojna: Postojnska jama
  42. Planina, Tomaž (1955). "Jame in drugi kraški pojavi v okolici Škofje Loke". Loški razgledi (2): 164–171. ISSN 0459-8210.
  43. Planina, Tomaž (november 1980). "Tehnika fotografiranja na jamarskih raziskovalnih ekskurzijah". Proteus. 43 (3): 115–117. ISSN 0033-1805.
  44. Praprotnik, Anton; Jakopin, Primož (januar 2021). "Nesreča Tomaža Planine v ozebniku Jalovca leta 1994". DZRJL. Pridobljeno dne 28. aprila 2021.
  45. Di Batista, Metod (1. januar 2015). "Žalostna vest – umrl je častni Član Tomaž". DZRJL – Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno dne 29. decembra 2020.

Zunanje povezaveUredi

Glej tudiUredi