Wikipedija

Toharistan

Zgodnjesrednjeveška regija v južni Srednji Aziji

Tokharistan je zgodnjesrednjeveško ime za območje, ki je bilo v starogrških virih znano kot Baktrija.

Toharistan
Zemljevid Dinastije Tang, ki prikazuje Toharistan (吐火罗) na območju Baktrije na skrajnem zahodu ozemelj pod kitajsko oblastjo
Glavno mestoBalh
Vladaprotektorat
Zgodovinska dobazgodnji srednji vek
+
Danes del Afganistan
Uzbekistan
Tadžikistan

V 7. in 8. stoletju n. št. je bil Toharistan pod oblastjo kitajske dinastije Tang. Upravljal ga je Generalni protektorat za pacificiranje zahoda.[1] Toharistan je zdaj razdeljen med Uzbekistan, Tadžikistan in Afganistan.

Imena uredi

V veliko jezikih je ime Toharistana izpeljano iz besede Tohara.

  • V starih indijskih virih se Toharistan omenja kot Kraljestvo Tušara severozahodno od Indijske podceline. Beseda tušara v sanskrtu pomeni snežen ali hladen.[2] V sanskrtu se zdaj imenuje तुखार (Tukhāra).
  • V stari grščini se je regija imenovala Τόχαροι (Tόharoi) ali Taguroi.[3]
  • Latinski zgodovinarji so jo imenovali Tohari.[4]
  • V budističnem besedilu Vibhasa-sastra iz 4. stoletja se omenja kot Tokhara.
  • Tibetanci so jo imenovali Thod-kar ali Tho-gar.[3][5]
  • V kitajskih virih se je imenovala 覩货罗, Duhuoluo ali 吐火罗 Tuhuoluo.[6] Prvič je bila omenjena v obdobju Severnega Veja (386-534). V obdobju dinastije Tang se je ime prečrkovalo v Tuhuoluo (土豁羅). Druga kitajska imena so bila Doushaluo 兜沙羅, Douquluo 兜佉羅 in Duhuoluo 覩貨羅.
  • V hotanščini se je regija imenovala Taugara, v ujgurščini Twghry in v armenščini T'ukri-k'.[3]

Prebivalci uredi

Več portretov veleposlanikov iz Toharistana je znanih s Portretov davkoplačevalcev Lianga, prvič naslikanih v letih 526–539. Toharci so bili takrat pod vrhovno oblastjo Heftalitov, ki so v zgodnjem 6. stoletju pošiljali veleposlanike na dvor Južnega Lianga.

  •  
    Ambasador Kubodijona na dvoru kitajskega cesarja Juana v njegovi prestolnici Džingdžou (516–520); kopija iz 11. stoletja
  •  
    Ambasador Kumedha na dvoru kitajskega cesarja Juana v njegovi prestolnici Džingdžou (516–520); kopija iz 11. stoletja
  •  
    Ambasadorji Kubodijona, Balha in Kumedha na obisku dvora dinastije Tang okoli leta 650
  •  
    Podobe Baktrijcev na pozlačeni srebrni skledi, 6. stoletje, Britanski muzej[7][8]
  •  
    Portreti na srebrni skledi[9]
  •  
    Uživanje, verjetno Baktrijcev, upodobljeno na stropu osrednje dvorane Jame 1 v Adžantskih jamskih svetiščih, Indija, 460–480[10][11][12]

"Toharci" v Tarimski kotlini uredi

Ime Toharci se je do zgodnjega 20. stoletja napačno uporabljalo za indoevropske prebivalce Tarimske kotline z območij Kuča in Agni. Avtorji so bili napačno prepričani, da so ti prebivalci po poreklu iz Toharistana (Baktrija). Naziv Toharci ostaja v splošni rabi, čeprav so se indoevropski prebivalci Tarimske kotline verjetno imenovali Agni, Kuči in Loulani.[13][14]

Kitajski viri uredi

Na nestorijanski steli iz Ši'ana, postavljeni leta 781, je avtor stele, vzhodnosirski krščanski menih Adam, v sirščini omenil, da je bil njegov stari oče misijonar-duhovnik iz Balha (sirsko 고, tardive Balkh) v Toharistanu (sirsko 국어 국이 국이 Tahuristan).[15][16][17]

Geografija uredi

 
Toharistan in sosednje regije v 8. stoletju

Ozemlje Toharistana je obsegalo gornjo dolino reke Amu Darja med gorovjema Hindukuš na jugu in Pamir-Alaj na severu.[1] Ozemlje je na zahodu segalo do gorovja Badakšan in na jugu do Bamijana.[1] Arabski viri so šteli Kabul za del južne meje Toharistana in Čaganijan za del njegove severne meje.[1] V ožjem smislu se je Toharistan morda nanašal le na regijo južno od Amu Darje.[1] V regiji se je govoril vzhodnoiranski baktrijski jezik, aktualen od 2. do 9. stoletja.[1]

Najpomembnejše mesto Toharistana je bil Balh, ki je bil središče trgovine med Iranom (Sasanidskim cesarstvom) in Indijo.[1]

Toharistan je bil tri stoletja pred muslimansko osvojitvijo Perzije v letih 633–651 n. št. izven sasanidske domene. V tem času so v njem vladale dinastije hunskega ali turškega porekla, kot so bili Kidariti, Alhonski Huni in Heftaliti.[1] V času arabskega osvajanja je bil Toharistan preko toharskih jabgujev pod oblastjo Zahodnega turškega kaganata.[1]

Umetnost zgodnjega srednjeveškega Toharistana uredi

Ohranjena so številna dela zgodnjesrednjeveške toharske umetnosti, ki kažejo vpliv budistične umetnosti Gandare.[18]

5. In 6. stoletje uredi

Številni avtorji menijo, da so osebe na slikah v Dilberdžin Tepeju in Balalik Tepeju značilne za Heftalite (450–570).[19] V tem kontekstu so bile potegnjene vzporednice z osebami iz jame Kizil v kitajskem Turkestanu, za katere se zdi, da nosijo na splošno podobna oblačila. Slike v Balalik Tepeju naj bi bile značilne za kratko obdobje vladavine Heftalitov v prvi polovici 6. stoletja pred prihodom Turkov.[20][21]

  •  
    Freska iz Dilberdžina, 5.-6. toletje[22]
  •  
    Fragment freske iz Dilberdžina[23]
  •  
    Detajl stenske slike v Balalik Tepeju, pozno 5.-7. stoletje
  •  
    Prikaz banketa iz Balalik Tepeja, 6.-7. stoletje

7. stoletje uredi

V slikarstvu obstaja "toharska umetnostna šola" z zgledi iz Kalaj Kafirnigana, Kafirkale (Tadžikistan) in Adžina Tepeja,[24][25] iz obdobja, ko sta budizem in budistična umetnost doživela preporod, verjetno zaradi sponzorstev in verske strpnosti Zahodnih Turkov (toharskih jabjujev).[26]

  •  
    Budistična stenska slika iz Kalaj Kafirnigana, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan, 7.-zgodnje 8. stoletje[27][28]
  •  
    Odrasla (v kaftanih) in otrok, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan
  •  
    Glava Bude, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, N
  •  
    Lov, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan
  •  
    Lov, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan

Samanidi and Gaznavidi (10.–11. stoletje) uredi

Islamska umetnost se je razvila v Samanidskem in Gaznavidskem cesarstvu v 10.-12. stoletju.

  •  
    Skleda iz Hulbuka, Tadžikistan, 10.-11. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan (KN 1060)

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 Akasoy, Anna; Burnett, Charles; Yoeli-Tlalim, Ronit (14. december 2016). Islam and Tibet – Interactions along the Musk Routes (v angleščini). Routledge. str. 51. ISBN 978-1-351-92605-8.
  2. ↑ Tchouang, Hiuan (1957). Chinese Accounts of India (v angleščini). Susil Gupta. str. 103.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Diringer, David (1948). Alphabet A Key To The History Of Mankind. str. 348.
  4. ↑ Namba Walter, Mariko (Oktober 1998). »Tokharian Buddhism in Kucha: Buddhism of Indo-European Centum Speakers in Chinese Turkestan before the 10th Century C.E.« (PDF). Sino-Platonic Papers. 85: 2–4.
  5. ↑ Religions and Trade: Religious Formation, Transformation and Cross-Cultural Exchange between East and West (v angleščini). BRILL. 28. november 2013. str. 81. ISBN 978-90-04-25530-2.
  6. ↑ For 覩货罗 as "Tokharistan" see 冯承钧学术著作集中 (v kitajščini). Beijing Book Co. Inc. Junij 2015. str. 175. ISBN 978-7-999099-49-9.
  7. ↑ Compareti, Matteo. »Some Examples of Central Asian Decorative Elements in Ajanta and Bagh Indian Paintings«: 41–42. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  8. ↑ »Silver bowl, British Museum«. The British Museum (v angleščini).
  9. ↑ »Silver bowl, British Museum«. The British Museum (v angleščini).
  10. ↑ Brancaccio, Pia (2010). The Buddhist Caves at Aurangabad: Transformations in Art and Religion. BRILL. str. 80–82, 305–307 with footnotes. ISBN 978-9004185258.
  11. ↑ DK Eyewitness Travel Guide India. Dorling Kindersley Limited. 2017. str. 126. ISBN 9780241326244.
  12. ↑ Compareti, Matteo. »Some Examples of Central Asian Decorative Elements in Ajanta and Bagh Indian Paintings«: 40–42. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  13. ↑ Namba Walter, Mariko (Oktober 1998). »Tokharian Buddhism in Kucha: Buddhism of Indo-European Centum Speakers in Chinese Turkestan before the 10th Century C.E.« (PDF). Sino-Platonic Papers. 85: 2.
  14. ↑ Diringer, David (1948). Alphabet A Key To The History Of Mankind. str. 347–348.
  15. ↑ Havret, Henri (1848–1901) Auteur du texte (1895–1902). La stèle chrétienne de Si-ngan-fou. 3 / par le P. Henri Havret,... ; avec la collab. du P. Louis Cheikho,... [pour la IIIe partie] (v angleščini). str. 61.
  16. ↑ Kurian, George Thomas; III, James D. Smith (2010). The Encyclopedia of Christian Literature. Scarecrow Press. str. 251. ISBN 978-0-8108-7283-7.
  17. ↑ Godwin, R. Todd (2018). Persian Christians at the Chinese Court: The Xi'an Stele and the Early Medieval Church of the East. Bloomsbury Publishing. str. 10. ISBN 978-1-78673-316-0.
  18. ↑ LITVINSKY, BORIS; SOLOV'EV, VIKTOR (1990). »The Architecture and Art of Kafyr Kala (Early Medieval Tokharistan)« (PDF). Bulletin of the Asia Institute. 4: 61–75. ISSN 0890-4464. JSTOR 24048351.
  19. ↑ Kurbanov, Aydogdy (2014). »THE HEPHTHALITES: ICONOGRAPHICAL MATERIALS« (PDF). Tyragetia: 317–334.
  20. ↑ Kurbanov, Aydogdy (2014). »THE HEPHTHALITES: ICONOGRAPHICAL MATERIALS« (PDF). Tyragetia: 317–334.
  21. ↑ Frumkin, Grégoire (1970). Archaeology in Soviet Central Asia (v angleščini). Brill Archive. str. 116–118.
  22. ↑ Dani, Ahmad Hasan; Litvinsky, B. A. (1996). History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, A.D. 250 to 750 (v angleščini). UNESCO. str. 151. ISBN 978-92-3-103211-0.
  23. ↑ »Les fouilles de la mission archéologique soviéto-afghane sur le site gréco-kushan de Dilberdjin en Bactriane« (PDF). Comptes rendus des séances de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres: 407–427. 1977.[mrtva povezava]
  24. ↑ Dani, Ahmad Hasan; Litvinsky, B. A. (Januar 1996). History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, A.D. 250 to 750 (v angleščini). UNESCO. str. 150. ISBN 978-92-3-103211-0.
  25. ↑ UNESCO Collection of History of Civilizations of Central Asia : Online chapter.
  26. ↑ Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 203–204. ISBN 978-1-83860-868-2.
  27. ↑ Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 203–204. ISBN 978-1-83860-868-2.
  28. ↑ Litvinskij, B. A. (1981). »Kalai-Kafirnigan Problems in the Religion and Art of Early Mediaeval Tokharistan« (PDF). East and West. 31 (1/4): 35–66. ISSN 0012-8376. JSTOR 29756581.

Vir uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Toharistan&oldid=6103728«