Terezin

Terezin (češko Terezín, nemško Theresienstadt) je nekdanja vojaške trdnjava s citadelo in garnizijskim mestom v občini Litoměřice, okraj Usti nad Labem, Češka republika. Mesto ima okoli 2.900 prebivalcev.

Terezin

Theresienstadt
Mesto
Havličkova ulica s cerkvijo Kristusovega vstajenja v ozadju
Havličkova ulica s cerkvijo Kristusovega vstajenja v ozadju
Zastava Terezin
Zastava
Grb Terezin
Grb
Etimologija: mesto je dobilo ime po Mariji Tereziji
Terezin se nahaja v Češka
Terezin
Terezin
Terezin na zemljevidu Češke republike
Koordinati: 50°30′40″N 14°9′2″E / 50.51111°N 14.15056°E / 50.51111; 14.15056Koordinati: 50°30′40″N 14°9′2″E / 50.51111°N 14.15056°E / 50.51111; 14.15056
DržavaZastava Češke Češka
OkrajUsti nad Labem
ObčinaLitoměřice
Ustanovitev1780
Upravljanje
 • ŽupanRené Tomášek
Površina
 • Skupno13,52 km2
Nadm. višina
150 m
Prebivalstvo
 (1. januarja 2020[1])
 • Skupno2.899
 • Gostota210 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
411 55
Spletna stran[www.terezin.cz www.terezin.cz]

GeografijaUredi

Mesto stoji v severni Češki ob reki Ohři blizi njenega izliva v Labo v Litoměřicah.

ZgodovinaUredi

 
Načrt trdnjave iz leta 1790
 
Načrt trdnjave iz leta 1869

Habsburški cesar Jožef II. je 10. januarja 1780 izdal ukaz za gradnjo trdnjave, ki jo je po svoji materi Mariji Tereziji imenoval Theresienstadt. Trdnjava je med avstrijsko-pruskimi vojnami branila mostove čez Ohřo in Labo pred vdorom Prusov, ki so iz sosednje Saške stalno napadali Češko. Sočasno se je v njeni bližini gradila Jožefova trdnjava (Josephstadt), ki je imela enako nalogo kot prva.

Gradnja Theresienstadta se je začela z gradnjo najbolj zahodnega cavalierja 10. oktobra 1780 in trajala deset let. Trdnjavo so sestavljali citadela, Mala trdnjava (Kleine Festung) vzhodno od Ohře in obzidanega mesta in Glavna trdnjava (Große Festung) zahodno od nje. Celotna trdnjava je imela površino 3,89 km². V mirnem času je imela posadko 5.655 vojakov, v vojnem času pa okoli 11.000 vojakov.[2]

Trdnjava ni bila nikoli neposredno oblegana. Med avstrijsko-prusko vojno je 28. julija 1866 del garnizije napadel in uničil pomemben železniški most pri Neratovicah na progi Turnov–Kralupy nad Vltavo, ki so ga malo pred tem popravili Prusi.[3] Napad se je zgodil dva dni potem, ko sta Avstrija in Prusija dogovorili za sklenitev miru. Garnizija iz Theresienstadta se na dogovor ni ozirala.[4]

V drugi polovici 19. stoletja je trdnjava služila tudi za zapor. Med prvo svetovno vojno je bila taborišče za politične zapornike. V njej je bilo zaprtih več tisoč podpornikov Rusije, večinoma ukrajinskih rusofilov iz Galicije in Bukovine. Med zaporniki je bil tudi Gavrilo Princip, atentator avstrijskega nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove soproge Zofije. Gavrilo Princip je umrl leta 1918 zaradi tuberkuloze.

Po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva leta 1918 je mesto pripadlo novoustanovljeni Češkoslovaški. Spadalo je v Sudete (nemško Sudetenland) z velikim deležem etničnih Nemcev. Nacistična Nemčija je njihovo prisotnost izkoristila kot izgovor za priključitev Sudetov k Tretjemu rajhu leta 1938. Leta 1939 je okupirala še preostali češki in moravski del Češkoslovaške.

Druga svetovna vojnaUredi

 
Napis Arbeit macht frei – Delo osvobaja nad vhodom v Malo trdnjavo

Koncentracijsko taborišče TheresienstadtUredi

Po podpisu Münchenskega sporazuma septembra 1938 in okupaciji Češke marca 1939 so Nemci leta 1940 že obstoječi zapor v Mali trdnjavi pretvorili v zapor praškega Gestapa. Prvi zaporniki so prišli 14. junija 1940. Do konca vojne se je v zaporu zvrstilo 32.000 zapornikov, med njimi 5.000 žensk. Sprva so prevladovali Čehi, kasneje pa tudi drugi, vključno z državljani Sovjetske zveze, Poljaki, Nemci in Jugoslovani. Večina zapornikov je bila zaprta zaradi različnih dejanj proti nacističnemu režimu. Med njimi so bili tudi družinski člani in podporniki atentatorjev na Reinharda Heydricha. Veliko zapornikov so od tu poslali v druga koncentracijska taborišča.

Judovski geto je bil ustanovljen leta 1941. Leta 1940 je Nemčija pooblastila Gestapo, da Terezín, bolj znan pod nemškim imenom Theresienstadt, preuredi v geto in koncentracijsko taborišče. V Terezin so bili preseljeni predvsem češki Judje, pa tudi desettisoči drugih, deportirani predvsem iz Nemčije in Avstrije, ter stotine Judov iz Nizozemske in Danske. Tja je bilo poslanih več kot 150.000 Judov, vključno s 15.000 otroki.[5]

Terezin ni bil uničevalno taborišče, a je v njem kljub temu umrlo približno 33.000 ljudi. Smrti so bile predvsem posledica grozljivih razmer, ki so nastale zaradi ekstremne gostote prebivalstva, podhranjenosti in bolezni. Približno 88.000 prebivalcev je bilo deportiranih v Auschwitz in druga uničevalna taborišča.[5][6] To se je dogajalo do konca leta 1944. Vojno je, vključno s tistimi iz taborišč smrti, preživelo 17.247 ujetnikov.[5]

Del Male trdnjave je služil kot največji zapor Gestapa v Češko-Moravskem protektoratu. Zapori do delovali neodvisno of terezinskega geta. Skozi zapore je šlo okoli 90.000 ljudi. 2.600 jih je umrlo.[5]

Terezin je 2. maja 1945 prevzel Mednarodni rdeči križ. Komandant in stražarji so v naslednjih dveh dneh pobegnili. Nekaj so jih kasneje ujeli. Taborišče in zapor je 9. maja 1945 osvobodila vojska Sovjetske zveze.[5]

Obdobje po drugi svetovni vojniUredi

Po nemški vdaji se je Mala trdnjava postala internacijsko taborišče za etnične Nemce. Prvi zaporniki so tja prišli že 10. maja 1945. 29. februarja 1948 so iz taborišča izpustili zadnje nemške ujetnike in taborišče uradno zaprli. Med interniranimi Nemci so bili nekdanji nacisti, med njimi tudi komandant Terezina Heinrich Jöckel, in drugi pripadniki SS. Med ujetniki je bilo veliko takšnih, ki so bili zaprti samo zaradi svoje nacionalnosti, med njimi tudi mladih fantov in starejših oseb.

V prvem povojnem obdobje taborišča, ki je trajalo do julija 1945, je veliko ujetnikov umrlo zaradi bolezni, podhranjenosti, nesreč in umorov. V tem času je bil komandant taborišča Stanislav Franc, ki je iz maščevalnosti dopuščal muhasto ravnanje stražarjev z ujetniki.

Julija 1945 je taborišče prišlo pod nadzor češkega Ministrstva za notranje zadeve. Za novega komansanta je bil imenovan Otakar Kálal. Od takrat so se ujetniki postopoma premeščali v Nemčijo in Terezin je postopoma postal prehodno taborišče za češke Nemce, ki so jih prisilno deportirali v Nemčijo.

Terezin danesUredi

Po izgonu etničnih Nemcev je vlada v Terezinu do leta 1996 obdržala vojaško posadko. Odhod vojakov in ukinitev z njimi povezanih dejavnosti je negativno vplival na gospodarstvo majhnega mesta.

Terezín še vedno poskuša razviti bolj raznoliko gospodarstvo. Nekateri mislijo, da bi se na njegovi zgodovini lahko razvil turizem. Leta 2002 je bila trdnjava, ki je bila v dokaj slabem stanju, uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.[7] UNESCO je zahteval celovit načrt za obnovo in vzdrževanje in hkrati zagotovil finančna sredstva za obnovo. Leta 2002 so mesto prizadele poplave, v katerih je bil poškodovan krematorij.[8] Država je v sodelovanju z lokalnimi oblastimi naredila celovit načrt ohranjanja Terezina. Ustanovljen je bil sklad z dolgoročnim načrtom za konzervatorska dela, vzdrževanje, dokumentacijo in arheološke raziskave.[7]

Sredi aprila 2008 je bilo z judovskega pokopališča ukradenih 327 bronastih nagrobnih plošč. Naslednji teden je bilo ukradenih še 700 plošč. Vzrok za krajo je bila visoka cena brona. Nekaj ukradenih plošč so našli in jih vrnili na pokopališče.[9]

GospodarstvoUredi

Terezin je znan predvsem po proizvodnji pohištva in pletenin.

Znane osebeUredi

  • Alexander Ypsilantis (1792–1828), vodja grške revolucije leta 1821
  • Pauline Metzler-Löwy (1853–1921), avstrijska kontraaltistka
  • Gavrilo Princip (1894–1918), atentator na Franca Ferdinanda
  • Zuzana Růžičková (1927–2017), čembalistka

Pobratena mestaUredi

GalerijaUredi

SkliciUredi

  1. "Population of Municipalities – 1 January 2020". Czech Statistical Office. 2020-04-30.
  2. Damjanovic, Dragan. "The Hatzinger Family of Builders – From Székesfehérvár, through Osijek, Lviv, and Zadar to Vienna. V: Acta Historiae Artium, Budapest, 57 (2016): 167-186. Acta Historiae Artium.
  3. Světozor, 20. septembra 1867. UCL.cas.cz .
  4. Wagner, Arthur L. (Lt.Col., U.S. Army). The Campaign of Königgrätz, Second Edition, 1899 str. 108.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 "Theresienstadt Camp". Holocaust Encyclopedia. United States Holocaust Memorial Museum. Pridobljeno 7. maja 2007).
  6. Theresienstädter Studien und Dokumente. Pridobljeno 5. oktobra 2007.
  7. 7,0 7,1 World Monuments Fund - Terezín Fortress.
  8. Terezin.cz.
  9. Patricia Treble (2008). "Meltdown: metal prices spur thieves". Maclean's Magazine, 35.

Zunanje povezaveUredi