Svete gore, Bistrica ob Sotli
Svete gore (521 mnm) so arheološko najdišče in znana romarska pot nad Bistrico ob Sotli, del naselja Zagaj.
| Svete Gore, Bistrica ob Sotli | |
|---|---|
 | |
| Lega | Zagaj Občina Bistrica ob Sotli |
| Koordinati | 46°2′42″N 15°39′43″E / 46.04500°N 15.66194°EKoordinati: 46°2′42″N 15°39′43″E / 46.04500°N 15.66194°E |
| Uradno ime: Zagaj - Arheološko najdišče Svete Gore | |
| evid. št. | 4612[1] |
| Uradno ime: Svete Gore nad Bistrico ob Sotli - Romarsko središče | |
| evid. št. | 715[2] |
  Geografska lega: Svete Gore, Bistrica ob Sotli, Slovenija | |
Nahajajo se v Orliškem pogorju, pod vrhom Veliki Špiček (686 mnm), na južnem obrobju Kozjanskega gričevja. Dostop je po magistralni cesti, ki povezuje Bistrico ob Sotli z Bizeljskim.
Arheološko najdišče Svete gore uredi
Svete gore sodijo med naše najstarejše višinske naselbine. Arheološka izkopavanja, ki so tam potekala v letih 1967–1968 ter od 1971 do 1976, so izpričala rimskodobna manjša naselja v okolici, ob severnem in severozahodnem robu pa so potekale ceste. Po ostankih najdene keramike se predvideva poselitev v prvem stol. n.š., med najdbami pa prevladuje rimska keramika iz 1. do 4. stol. n.š., med njimi tudi kovanci iz obdobja cesarjev Valentiniana in Valensa. Grobišče iz tega obdobja, ki je bilo verjetno na severozahodnem delu območja ali pod njim, je bilo uničeno že v 17. stoletju, ko je potekala živahna gradbena dejavnost.
V obdobju 4. in 5. stoletja je bila verjetno v neposredni bližini hriba vojaška postojanka, na hribu pa utrjeno zavetje. Po propadu Zahodnorimskega cesarstva je prišlo Posotelje v sestavo Vzhodnogotske države. Iz obdobja velike selitve narodov je izpričan tudi uničen grob germanskega vojaka s pridatki orožja in posodja. Naslednja poselitev območja je izpričana okoli štiristo let kasneje, grobne najdbe izpričujejo, da so Slovani poselili tukajšnje višinske lokacije nekoliko kasneje in so potem tudi sami začeli pokopavati svoje mrtve na vrhu hriba. Tako se na območju pod Lurško kapelo do Jurijeve kapele razteza obsežna zgodnjesrednjeveška nekropola, grobovi odraslih in otrok so pripadali poznoslovanskemu obdobju. V ženskih grobovih so našli bronast nakit, predvsem s konca 9. in začetka 10. stol. Kronološko najmlajši predmet, najden na zgornjem grobišču, je uhan, ki datira v prvo polovico 11. stoletja.
Razen tega so bili najdeni ostanki zidu neke stavbe nad začetkom stopnic in ostanki zidu stavbe pod hribom. Leta 1937 je bil odkopan grob s skeletom na trasi nove ceste, obdan pa je bil z večjimi in manjšimi neobdelanimi kamni.
Po dokončni naselitvi so Slovani počasi sprejemali krščanstvo in zidali prva svetišča. Za nekaj časa so to prekinili madžarski vpadi v 10. stoletju. Z zmago Frankov in ponovno vzpostavitvijo Frankovskega cesarstva so se utrdili tudi frankovski fevdalni red, mejna ureditev in krščanstvo.
Romarsko središče Svete gore nad Sotlo uredi
Svete gore nad Sotlo se v zgodovinskih virih prvič omenjajo že leta 1264, kot »Gora Device Marije pri Kunšperku«, kasneje kot »Gora naše ljube Gospe«, prvič pa kot »Svete gore« leta 1642. Gre za eno najstarejših bogoslužnih središč na Slovenskem, po arheoloških najdbah sodeč se na tem kraju v različnih oblikah bogoslužje opravlja že več kot 2000 let. Keltske in rimske najdbe pričajo tudi o predkrščanskih svetiščih, poznorimske in zgodnjeslovanske izkopanine pa izpričujejo dolgo krščansko bogoslužno tradicijo Svetih gora. Najlepši dokaz so stare kapele na tem kraju:
- kapela sv. Jurija izstopa z znamenito golo človeško (po nekaterih mnenjih božansko) reliefno podobo z razširjenima rokama ter do danes nerešenim napisom v neznani pisavi;
- kapela sv. Martina s čudovito romansko-gotsko arhitekturo;
- kapela sv. Boštjana in Fabijana s fresko poslikavo;
- kapela Lurške Matere Božje (do leta 1893 posvečena sv. Bolfenku) izstopa s svojimi slikarskimi in stavbnimi deli.
Središče tega božjepotnega središča pa je mogočna podružnična cerkev Matere Božje, na mestu katere je pred tem stala manjša cerkev »Naše ljube Gospe« vsaj v 13. stoletju. Povečano cerkev je leta 1611 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Ta je imela nižjo ladjo z ravnim stropom, manjši prezbiterij in pritlično zakristijo, kar izpričuje vizitacijski zapisnik iz leta 1651. Zvonik so ji prizidali sočasno ali nekoliko kasneje, vendar še prvi polovici 17. stoletja.
| # | Slika | Ime | Status | župnija |
|---|---|---|---|---|
| 1. |  |
Cerkev Matere Božje[3] | podružnična cerkev | Sv. Peter pod Svetimi gorami |
| 2. |  |
Kapela sv. Martina | kapela | Sv. Peter pod Svetimi gorami |
| 3. |  |
Kapela sv. Jurija | kapela | Sv. Peter pod Svetimi gorami |
| 4. |  |
Kapela sv. Boštjana in Fabijana | kapela | Sv. Peter pod Svetimi gorami |
| 5. |  |
Kapela Lurške Matere Božje | kapela | Sv. Peter pod Svetimi gorami |
Sklici uredi
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 4612«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 715«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
- ↑ »Svete gore, Marijina romarska pot ob Sotli«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2022. Pridobljeno 20. avgusta 2022.
Viri uredi
- Kladnik Darinka (1994). Sto slovenskih krajev. Prešernova družba. COBISS 43138304.
- Petrič Franci (2008). Slovenske božje poti. Družina. COBISS 236107776. ISBN 978-961-222-692-3.
- Zorenč Lucija (1996). Svete gore z okolico. Kozjanski park, Župnijski urad. COBISS 61240576.
Glej tudi uredi
Zunanje povezave uredi
- www.svetegore.si pridobljeno 22. avgusta 2022