Wikipedija

Sibila (prerokinja)

mitična prerokinja v starogrških in rimskih legendah

Sibile so bile v antični Grčiji prerokinje ali svečenice.[1] Najstarejše sibile so po legendi prerokovale na svetih mestih.[2] Na njihove prerokbe je vplival navdih božanstva, izvorno v Delfih in Pessinosu. V pozni antiki so različni pisatelji pričali o obstoju sibil v Grčiji, Italiji, na Levantu in v Mali Aziji.

'’Delfska svečenica’’ (1891), prerafaelitski slikar John Collier; prikazuje Pitijo, ki sedi na stojalu, hlapi pa se dvigajo iz razpoke v zemlji pod njo.

Beseda sibyl (/ˈsɪbəl/ali/ˈsɪbɪl/) prihaja - preko staro francoske sibile in latinske sibylla - iz starogrške Σίβυλλα (Sibylla). Varon je ime dobil po theobule ('božanski nasvet), sodobni filologi pa večinoma predlagajo staro italsko[3] ali alternativno semitsko etimologijo.[4]

Zgodovina uredi

Prvi znani grški pisatelj, ki omenja sibilo, je Heraklit v 5. stoletju pred našim štetjem:

Sibila z blaznimi usti, ki izgovarja stvari, ki se jim ne smejo smejati, brez okraskov in brez parfumov, pa s svojim bogom s pomočjo boga seže do tisoč let.[5]

Walter Burkert ugotavlja, da so »besne ženske, z ustnic katerih bog govori«, na Bližnjem vzhodu zabeležene veliko prej, tako kot v Mari v 2. tisočletju in v Asiriji v 1. tisočletju«.[6]

Do literarnih razprav rimskih piscev sibile niso označevali z osebnim imenom, ampak z imeni, ki se nanašajo na lokacijo njihovih temenos ali svetišč.

V Pavzanijevem Opisu Grčije, je bila prva omenjena sibila v Delfih ("nekdanja" [prej]) iz antike in po mnenju Pavzanija so ji Libijci dali ime sibyl.[7] Sir James George Frazer besedilo imenuje pomanjkljivo. Zdi se, da je druga sibila, ki jo omenja Pavzanij in jo imenujejo herophile, končno imela sedež na Samosu, vendar je obiskovala druga svetišča, v Clarosu, Delosu in Delfih in tam pela, a hkrati so imeli Delfi svojo sibilo.

James Frazer v svojem prevodu in komentarju o Pavzaniju piše[8], da sta bili le dve grški sibili zgodovinski: Herofil iz Eritre (kraj na Hiosu), za katero se domneva, da je živela v 8. stoletju pred našim štetjem, in Fito iz Samosa, ki je živela nekoliko kasneje. Opaža, da so Grki sprva poznali samo eno sibilo, in je na primer Heraklit Pontski[9] prvi antični pisec, ki je ločil več sibil: Heraklit imenuje vsaj tri sibile, frigijsko, eritrejsko in helespontsko.[10] Učenjak David S. Potter piše: »V poznem 5. stoletju pred našim štetjem se zdi, da je bila Sibila ime ene same navdihnjene prerokinje«.[11]

Tako kot Heraklit tudi Platon govori samo o eni sibili, vendar se je sčasoma število povečalo na devet, deseta pa so Tiburtinsko Sibilo, verjetno etruščanska po izvoru, dodala Rimljani. Po Laktancijevih božanskih ustanovah (1. knjiga, pogl. 6) Varon (1. stoletje pr. n. št.) našteva teh deset: perzijsko, libijsko, delfsko, kimerijsko, eritrejsko, samijasko, kumajansko, helespontsko (na trojanskem ozemlju), frigijsko (v Ankiri) in tiburtinsko (z imenom Albuneja).

Posebne Sibile uredi

Perzijska Sibila uredi

Perzijska Sibila naj bi bila preroška svečenica, ki je vodila Apolonov orakelj; čeprav je njena lokacija ostala dovolj nejasna, da bi jo lahko imenovali babilonska Sibila, naj bi perzijska Sibila napovedala podvige Aleksandra Velikega. [15] Poimenovali so jo tudi Sambethe, poročali pa so, da je iz Noetove družine. Popotnik iz 2. stoletja našega štetja Pavzanij, ki se je ustavil v Delfih, da bi našteval štiri sibile, omenja hebrejsko Sibilo, ki je bila

odraščala v Palestini po imenu Sabbe, katere oče je bil Berosus in njena mati Erimante. Nekateri pravijo, da je bila Babilonka, drugi pa jo imenujejo egipčanska Sibila.[12][13][14]

Srednjeveška bizantinska enciklopedija Suda pripisuje hebrejsko Sibilo kot avtorico Sibilinskih knjig.

Libijska Sibila uredi

 
Michelangelova Libijska Sibila, Sikstinska kapela

Tako imenovana Libijska Sibila je bila identificirana kot preroška svečenica, ki je vodila antični Zevs-Amonov orakelj (Zevs predstavljen z Amonovimi rogovi) v oazi Siva v zahodni egiptovski puščavi. Aleksander se je po tem, ko je osvojil Egipt, posvetoval s preročiščem. Mati Libijske Sibile je bila Lamia, Pozejdonova hči. Evripid omenja Libijsko Sibilo v predgovoru svoje tragedije Lamia.

Delfska Sibila uredi

 
Michelangelova Delfska Sibila, Sikstinska kapela
Glavni članek: Delfska Sibila.

Delfska Sibila je bila mitska ženska pred trojanskimi vojnami (okoli 11. stoletja pr. n. št.), ki jo omenja Pavzani[15], ko je v 2. stoletju našega štetja pisal o zgodbah, ki jih je slišal lokalno. Sibila bi bila pred resnično Pitijo, preročiščem in svečenico Apolona, ki izvira iz okoli 8. stoletja pred našim štetjem.[16]

Kimerjanska Sibila uredi

Gnej Nevij omenja Kimerjansko Sibilo v svojih knjigah o punskih vojnah in [[Lucij Kalpurnij Pizon Frugi (konzul 133. pr. n. št.)|Piso v analih.

Sibilin sin Evander je v Rimu ustanovil svetišče Pana v jami ob jugozahodnem vznožju Palatinskega griča v Rimu, ki se imenuje Luperkal.

Eritrejska Sibila uredi

Eritrejska Sibila je imela sedež v Eritreju, mestu v Joniji, nasproti Hiosa.

Apolodor Eritrejski trdi, da je bila Eritrejska Sibila njegova rojakinja in da je napovedala trojansko vojno in Grkom, ki so se upirali proti Troji, prerokovala, da bo ta uničena in da bo Homer pisal laži.

Beseda akrostih je bila prvič uporabljena za prerokbe Eritrejske Sibile, ki so bile zapisane na listih in razporejene tako, da so začetne črke listov vedno tvorile besedo.

Samijanska Sibila uredi

Orakelj Samijanske Sibile je bil Samos. Bila je svečenica, ki je predsedovala Apolonovemu preročišču v bližini Herinega templja na otoku Samos, grške kolonije. O Samijanski Sibili z imenom Phemonoe ali Phyto, je pisal Eratosten.

Leksikon Suda pravi, da se je Eritrejska Sibila imenovala tudi Samijanska. Pavzanij potrjuje, da je Eritrejska Sibila večji del svojega življenja živela na Samosu (Fokida, 12, 5). Samijska Sibila je bila znana kot Phyto ali bolje Foito iz grške besede foitos, ki označuje tavanje, zlasti uma. Sodobni raziskovalci otoka Samos menijo, da je bila njena hiša v jami samostana Panagia Spiliani, ki je po pričevanju neoplatonskega filozofa Porfirija verjetno tudi Pitagorova jama.

Kumajanska Sibila uredi

Sibila, ki je najbolj zadevala Rimljane, je bila Kumajanska Sibila, ki se domovala v bližini grškega mesta Neapelj, s katero se Vergilijev Enej posvetuje pred svojim spustom v spodnji svet (knjiga Eneida VI: 10). Burkert ugotavlja (1985, str. 117), da je osmansko osvajanje Kumae v 5. stoletju uničilo tradicijo, vendar zagotavlja terminus ante quem za Kumajansko Sibilo. Izvirne Sibilinske knjige naj bi prodala Tarkviniju Superbu, zadnjemu rimskemu kralju. V Vergilijevi četrti Bukoliki Kumajanska Sibila napoveduje prihod odrešenika - morda laskavo sklicevanje na pesnikovega zavetnika Avgusta. Kristjani so pozneje tega odrešenika označili za Jezusa.[17][18][19]

Helespontska Sibila uredi

Helespontinska ali Trojanska Sibila je vodila Apolonovo preročišče v Dardaniji.

Helespontinska Sibila se je rodila v vasi Marpessus v bližini mesteca Gergitha, v času življenja Solona in Kira Velikega. Po besedah Heraklita Pontskega je bil Marpessus prej v mejah Troade. Sibilinske knjige v Gergisu so bile pripisane Helespontinski Sibili in je bila ohranjena v Apolonovem templju v Gergisu. Od tod je prešla v Eritrej, kjer je zaslovela.

Frigijska Sibila uredi

Frigijska Sibila je najbolj znana po tem, da je povezana s Kasandro, Priamovo hčerko v Homerjevi Iliadi.[20] Zdi se, da je Frigijska Sibila dvojnik Helespontinske Sibile.

Tiburtinska Sibila uredi

Glavni članek: Tiburtinska Sibila.

Klasičnim sibilam Grkov so Rimljani dodali deseto, Tiburtinsko Sibilo, katere sedež je bilo staro sabinsko-latinsko mesto Tibur (sodobni Tivoli). Mitsko srečanje Avgusta s Sibilo, pri kateri je spraševal, ali ga je treba častiti kot boga, je bil priljubljen motiv krščanskih umetnikov. Ali je bila zadevna sibila Etruščanska Sibila iz Tibura ali grška sibila iz Kumae, ni vedno jasno. Krščanski avtor Laktancij je kljub temu brez pomislekov opredelil zadevno sibilo kot Tiburtinsko Sibilo. Navedel je posreden opis poganskih sibil, ki so uporabne predvsem kot vodilo pri njihovih identifikacijah, kot so jih videli kristjani iz 4. stoletja:

Tiburtinsko Sibilo, po imenu Albunea, so častili v Tiburju kot boginjo, v bližini brežine reke Aniene, v tej reki naj bi našli njeno podobo, ki v roki drži knjigo. Njene okularne odzive je senat prenesel v prestolnico. (Divine Institutes I.vi)

Obstaja apokaliptična psevdoprerokba, pripisana Tiburtinski Sibili, napisana okoli leta 380, vendar z revizijami in interpolacijami, ki so bile dodane pozneje.[21] Namen je prerokovati prihod končnega cesarja po imenu Konstans, ki bo premagal nasprotnike krščanstva, prinesel obdobje velikega bogastva in miru, končal poganstvo in spreobrnil Jude. Po zmagi Goga in Magoga naj bi cesar odstopil svojo krono Bogu. To bi umaknilo mesto Antikristu. Ippolito d'Este je obnovil vil d'Este v Tiburju, sodobnem Tivoliju, od leta 1550 naprej, v Vili pa je naročil izdelati freske, ki častijo Tiburtinsko Sibilo, kot prerokovanje Kristusovega rojstva v klasičnem svetu.

V renesančni umetnosti in literaturi uredi

V srednjeveški latinščini je sibylla postala preprosto izraz za 'prerokbo', v poznogotski in renesančni umetnosti pa je postalo običajno upodabljanje ženskih Sibil ob moških prerokih.[22]

Število tako prikazanih sibil se je lahko spreminjalo, včasih jih je bilo dvanajst (glej na primer Apeninska SibilA), včasih deset, npr. za Françoisa Rabelaisa: »Kako vemo, da je morda enajsta sibila ali druga Kasandra?« Gargantua in Pantagruel, iii. 16, zabeleženo v Brewerjevem slovarju fraz in basni, 1897.[23]

 
Sibila, Francesco Bacchiacca, c. 1525

Najbolj znana upodobitev je Michelangelova, ki prikazuje pet sibil na freskah stropa Sikstinske kapele; Delfska, Libijska, Perzijska, Kumajanska in Eritrejska Sibila. Knjižnica papeža Julija II. v Vatikanu ima podobe sibile in so na tlaku Sienske stolnice. Cerkev S. Maria d'Aracoeli, Rim, ki krona rimski Campidoglio, je še posebej povezana s Sibilo, ker je srednjeveška tradicija izvor njenega imena nanašala na sicer nepreverjen oltar, Ara Primogeniti Dei, ki naj bi bil dvignjen na prvorojenega Boga, cesarja Avgusta, ki so ga na njegov prihod opozorile Sibilinske knjige: v cerkvi sta na obeh straneh oboka nad visokim oltarjem naslikana Avgust in Tiburtinska Sibila. V 19. stoletju se je Rodolfo Lanciani spomnil, da je v času božiča v presepio vključena izrezljana in naslikana figura sibile, ki kaže na Avgusta Marijo in otroka, ki se je na nebu pojavil v nimbu svetlobe. »Dve figuri, izrezljani v lesu, sta zdaj [1896] izginili; podarili ali prodali so jih je pred tridesetimi leti, ko je princ Aleksander Torlonia Presepio ponudil nov niz slik.« (Lanciani, 1896 ch 1) Tako kot preroki se v spomenikih pojavljajo renesančne sibile, ki napovedujejo Kristusov prihod: po vzoru Giacoma della Porta v Santa Casa v Loretu, ki ga je naslikal Rafael v Santa Maria della Pace, Pinturicchio v Borgijskih apartmajih v Vatikanski palači, ki ga je sklesal Baccio Baldini, sodobnik Botticellija, in grafite Mattea di Giovannija na tlaku Sienske stolnice.

Shakespeare v svojih igrah omenja sibile, med drugim v Othellu, Titu Androniku, Beneškem trgovcu, zlasti Troilu in Kressidi. V slednjem je Shakespeare uporabil skupno renesančno primerjavo Kasandre s sibilo.

Zbirka dvanajstih motetov Orlanda di Lassa z naslovom Prophetiae Sibyllarum (pub. 1600) črpa navdih iz sibilskih figur antike. Delo - za štiri glasove a cappella - je sestavljeno iz prologa in enajstih prerokb, od katerih vsaka enkrat ustreza posamezni Sibili. Medtem ko besedilo govori o prihodu Jezusa Kristusa, skladatelj odraža mistično avro prerokb z ekstremno uporabo kromatike, kompozicijske tehnike, ki je takrat postala zelo modna. Možno je, da si Lasso ni ogledal le Michelangelovih upodobitev, ampak je tudi kromatsko maniro črpal od številnih italijanskih skladateljev, ki so takrat eksperimentirali.

Sibilinske knjige uredi

Glavni članek: Sibilinske knjige.

Prerokbe sibil in orakelj so bile znane po svoji interpretaciji (primerjaj Nostradamusa) in so se nenehno uporabljale tako za civilno kot za kultno propagando. Teh izrekov in sibil ne bi smeli zamenjevati z zbirko Sibilinskih prerokb iz 6. stoletja, ki običajno napoveduje nesreče in ne predpisuje rešitev.

Nekaj pristnih Sibilinih verzov je ohranjenih v Knjigi čudes Flegona iz Trala iz 2. stoletja. Zdi se, da je najstarejša zbirka pisanih Sibilinskih knjig (Libri Sibyllini) napisana o času Solona in Kira II. na gori Ida v Troadi. Sibila, ki se je rodila v bližini Marpessa in katere grob je pozneje zaznamoval Apolonov tempelj, zgrajen na arhaičnem mestu, se pojavi na kovancih Gergisa, ok. 400–350 pr. n. št. (prim. Phlegon, citirano v geografskem slovarju Stephana iz Bizanca iz 5. stoletja pod "Gergis"). Drugi kraji so trdili, da je bil njen dom. Zbirka sibilinov v Gergisu je bila pripisana Helespontinski Sibili in je bila ohranjena v Apolonovem templju v Gergisu. Od tod je prešel v Eritrej, kjer je zaslovel. Izkazalo se je, da je prav ta zbirka našla pot v Kumae in od tod v Rim. Gergis, mesto Dardania v Troadi, naselje antičnega Teukrija sina kralja Telamona s otoka Salamis in posledično mesto zelo veliko starin.[24] Po besedah Ksenofonta je bil Gergis kraj velike moči. Imel je svetišče Apolona Gergitija in rodilo naj bi sibilo, ki se včasih imenuje tudi Eritrejska, "iz Eritreja", majhnega kraja na gori Ida, [30] in pri drugih Gergithia "iz Gergisa".

Sklici uredi

  1. ↑ Sibyls at Encyclopedia.com. [Accessed 6 Jan 2021].
  2. ↑ Burkert 1985 p. 117
  3. ↑ "Rheinisches Museum," 1.110f.
  4. ↑ Jewish Encyclopedia [1] Sibyl, "Ker Lactantius izrecno pravi (lc [" Divinarum Institutionum ", i. 6]), da je Sibila rojena v Babilonu, je ime verjetno semitskega izvora. Besedo je mogoče razdeliti v dve komponenti "sib" + "il", ki tako označuje "starodavnega boga" (Krauss, in "Byzantinische Zeit." xi. 122)"
  5. ↑ Heraclitus, fragment 92.
  6. ↑ Burkert 1985, p. 116
  7. ↑ See Pausanias, Description of Greece, x.12 edited with commentary and translated by Sir James Frazer, 1913 edition. Cf. v. 5, p. 288. Also see Pausanias, 10.12.1 at the Perseus Project.
  8. ↑ Frazer quotes Ernst Maass, De Sibyllarum Indicibus (Berlin, 1879).
  9. ↑ Heraclides Ponticus, On Oracles.
  10. ↑ James Frazer, translation and commentary on Pausanias, Description of Greece, v. 5, p. 288, commentary and notes on Book X, Ch. 12, line 1, "Herophile surnamed Sibyl"
  11. ↑ David Stone Potter, Prophecy and history in the crisis of the Roman Empire: a historical commentary on the Thirteenth Sibylline Oracle, Cf. Chapter 3, p. 106.
  12. ↑ Pausanias, x.12
  13. ↑ Parke, Herbert William (Januar 1988). Sibyls and sibylline prophecy in classical antiquity, Herbert William Parke. ISBN 9780415003438. Pridobljeno 26. junija 2013.
  14. ↑ Collins, John Joseph (2001). Seers, sibyls, and sages in Hellenistic-Roman Judaism, John Joseph Collins. ISBN 9780391041103. Pridobljeno 26. junija 2013.
  15. ↑ Pausanias 10.12.1
  16. ↑ Bowden, Hugh, Classical Athens and the Delphic Oracle. Divination and Democracy. Cambridge: Cambridge University Press, 2005. ISBN 0-521-53081-4. Cf. p. 14. "Morda bodo izvedeli za skrivnostno Delfsko Sibilo, mitsko prerokinjo, ki ni povezana s tradicijami samega preročišča."
  17. ↑ Pelikan, Jaroslav Jan, The Christian Tradition: A History of the Development of Doctrine, University of Chicago Press, 1989. ISBN 0-226-65371-4. Cf. p. 64
  18. ↑ Kiefer, Frederick, Writing on the Renaissance Stage: Written Words, Printed Pages, Metaphoric Books, University of Delaware Press, 1996. ISBN 0-87413-595-8. Cf. p. 223.
  19. ↑ Eliot, T. S.; Rainey, Lawrence S., The Annotated Waste Land with Eliot's Contemporary Prose: Second Edition, Yale University Press, 2006 ISBN 0-300-11994-1. Cf. p. 75
  20. ↑ Guidacci, Margaret (1992). Landscape with Ruins: Selected Poetry of Margherita Guidacci. Wayne State University Press. str. 121. ISBN 0814323529.
  21. ↑ The Latin Tiburtine Sibyl Arhivirano 2005-04-07 na Wayback Machine.. History 3850 Readings. Retrieved on June 20, 2008.
  22. ↑ see e.g. "Sibyls" - Lancaster University, UK. (archived 2005)
  23. ↑ Brewer's Dictionary of Phrase and Fable, 1897 Arhivirano 2005-04-05 na Wayback Machine.
  24. ↑ Herodotus iv: 122

Viri uredi

  • Beyer, Jürgen, 'Sibyllen', "Enzyklopädie des Märchens. Handwörterbuch zur historischen und vergleichenden Erzählforschung", vol. 12 (Berlin & New York, Walter de Gruyter 2007), coll. 625–30
  • Auguste Bouché-Leclercq, Histoire de la divination dans l'Antiquité, I–IV volumes, Paris, 1879–1882.
  • Broad, William J., The Oracle: the Lost Secrets and Hidden Message of Ancient Delphi (Penguin Press, 2006).
  • Walter Burkert, Greek Religion (Harvard University Press, 1985) esp. pp. 116–18.
  • Delcourt, M. L'oracle de Delphes, 1955.
  • Encyclopædia Britannica, 1911.
  • Fox, Robin Lane, Alexander the Great 1973. Chapter 14 gives the best modern account of Alexander's visit to the oasis at Siwah, with some background material on the Greek conception of Sibyls.
  • Goodrich, Norma Lorre, Priestesses, 1990.
  • Hale, John R. and others (2003). Questioning the Delphic Oracle. Retrieved Jan. 7, 2005.
  • Hindrew, Vivian, The Sibyls: The First Prophetess of Mami (Wata) MWHS, 2007
  • Jeanmaire, H. La Sibylle et la retour de l'âge d'or, 1939.
  • Lanciani, Rofolfo, Pagan and Christian Rome, 1896, ch. 1 on-line
  • Lactantius, Divine Institutions Book I, ch. vi (e-text, in English)
  • Maass, E., De Sibyllarum Indicibus, Berlin, 1879.
  • Parke, Herbert William, History of the Delphic Oracle, 1939.
  • Parke, Herbert William, Sibyls and Sibylline Prophecy, 1988.
  • Pausanias, Description of Greece, ed. and translated by Sir James Frazer, 1913 edition. Cf. v. 5
  • Peck, Harry Thurston, Harper's Dictionary of Classical Antiquity, 1898. [2]
  • Pitt-Kethley, Fiona, Journeys to the Underworld, 1988
  • Potter, David Stone, [3], Prophecy and history in the crisis of the Roman Empire: a historical commentary on the Thirteenth Sibylline Oracle, 1990. Cf. Chapter 3. review of book Arhivirano 1999-04-27 na Wayback Machine.
  • Potter, David Stone, Prophets and Emperors. Human and Divine Authority from Augustus to Theodosius, Cambridge, MA: Harvard University Press, 1994. review of book
  • William Smith, Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology, 1870, article on Sibylla, [4]
  • West, Martin Litchfield, The Orphic Poems, Oxford, 1983.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Sibila (prerokinja).

Klasične Sibile uredi

Glasba uredi

Srednjeveške kristjanizirane Sibile uredi

Sodobne slike Sibile uredi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sibila_(prerokinja)&oldid=6092802«