Wikipedija

Seznam krajev Unescove svetovne dediščine v Braziliji

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je pomembna za kulturno ali naravno dediščino, kot je opisano v Unescovi konvenciji o svetovni dediščini, ustanovljeni leta 1972.[1] Kulturno dediščino sestavljajo spomeniki (kot so arhitekturna dela, monumentalne skulpture ali napisi), skupine stavb in najdišča (vključno z arheološkimi najdišči). Naravne značilnosti (ki jih sestavljajo fizične in biološke formacije), geološke in fiziografske formacije (vključno s habitati ogroženih vrst živali in rastlin) ter naravna območja, ki so pomembna z vidika znanosti, ohranjanja ali naravne lepote, so opredeljena kot naravna dediščina.[2] Brazilija je konvencijo sprejela 1. septembra 1977, zaradi česar so njena območja upravičena do vključitve na seznam.[3]

Lokacije območij svetovne dediščine v Braziliji. Zelene pike označujejo mesta ohranitvenega kompleksa osrednje Amazonije, modre pike pa obe lokaciji Cerrado. Jugovzhodni rezervat Atlantskega gozda obsega 25, Atlantski gozdni jugovzhodni rezervat pa osem, prikazane so približne lokacije. Valongo Wharf in Sítio Roberto Burle Marx sta v Riu de Janeiru.

V Braziliji je 23 območij svetovne dediščine in nadaljnjih 23 območij na njenem poskusnem seznamu. Prvo območje v Braziliji, staro mestno jedro Ouro Preto, je bilo vpisano na seznam na 4. zasedanju Odbora za svetovno dediščino, ki je potekalo v Parizu v Franciji leta 1980.[4] Najnovejša lokacija, Sítio Roberto Burle Marx, je bila vpisana leta 2021. Med 23 kraji jih je 15 navedenih zaradi njihovega kulturnega pomena. Sedem območij je navedenih zaradi njihovega naravnega pomena, eno območje, Paraty in Ilha Grande – kultura in biotska raznovrstnost, pa je navedeno za obe. Eno mesto je transnacionalno: jezuitski misijoni za Gvaranijce si deli z Argentino. Od leta 1999 do 2001 je bil narodni park Iguasu uvrščen med ogrožene zaradi nezakonito odprte ceste skozi park, jezov na reki in helikopterskih letov.[5] Brazilija je štirikrat sodelovala v Odboru za svetovno dediščino.



Kraji svetovne dediščine

uredi

UNESCO opredeljuje deset kriterijev za uvrstitev na seznam svetovne dediščine. Vsak kraj mora ustrezati vsaj enemu kriteriju. Kriteriji od I do VI se nanašajo na kraje kulturne dediščine, od VII do x pa na naravno.[6]

  * Mednaroda dediščina





World Heritage Sites
Kraj Slika Lokacija Leto uvrstitve na seznam Unescova referenca in kriteriji Opis
Staro mestno jedro Ouro Preto   Minas Gerais 1980 124; i, iii (kulturno) Ouro Preto, dobesedno 'črno zlato', je bilo središče brazilske zlate mrzlice v 18. stoletju. Bilo je tudi središče Inconfidência Mineira, brazilskega gibanja za neodvisnost leta 1789. Zaloge zlata so se izčrpale v 19. stoletju in mestu je upadel pomen, kar je pomagalo pri ohranjanju njegovih zgodovinskih stavb in urbanega tkiva. Obstajajo številne baročne cerkve, okrašene z umetninami Aleijadinha, najvidnejšega kiparja in arhitekta kolonialne Brazilije, in stropne poslikave Manoela da Costa Ataídeja.[7]
Staro mestno jedro Olinda   Pernambuco 1982 189; ii, iv (kulturno) Mesto Olinda so leta 1535 ustanovili Portugalci in je bila eno od središč industrije sladkornega trsa, ki je bila več stoletij ena ključnih industrij v Braziliji. Potem ko so ga v 17. stoletju izropali Nizozemci, so ga obnovili in večina današnjih zgodovinskih stavb je iz 17. do 19. stoletja. Številne so baročne cerkve, samostani, javne stavbe, pa tudi vrtovi z bujnim tropskim rastlinjem.[8]
Jezuitski misijoni za Gvaranijce: San Ignacio Mini, Santa Ana, Gospa iz Loreta in Reducción de Santa María la Mayor, Argentina, Ruševine Sao Miguel das Missoes (Brazilija)*   Rio Grande do Sul 1983 275bis; iv (kulturno) V 17. in 18. stoletju so jezuiti zgradili več misijonov za ljudstvo Gvarani. Ostanki petih misijonov so navedeni kot ta svetovna dediščina. Sao Miguel das Missoes v Braziliji (na sliki) je bil neodvisno uvrščen na seznam leta 1983, štirje misijoni v Argentini pa so bili dodani leta 1984. Misijoni imajo različne postavitve in so v različnih stopnjah ohranjenosti, običajno vključujejo ostanke cerkva in samostanov, nasade, in temelje avtohtonih bivališč.[9][10]
Zgodovinsko središče Salvador de Bahia   Bahia 1985 309; iv, vi (kulturno) Kolonialno staro mestno jedro prve brazilske prestolnice (od 1549 do 1763) in mesto prve tržnice s sužnji v Novem svetu (1558), Salvador de Bahia, je ohranilo številne živobarvne renesančne hiše, okrašene s štukaturo iz 16. do 18. stoletja. stoletja. Središče sladkorne industrije in veliko pristanišče je bilo stičišče evropskih, afriških in ameriških indijanskih kultur. Nekatere pomembne stavbe so: Salvadorska katedralna bazilika, Cerkev in samostan São Francisco, Salvador in cerkev tretjega reda gore Karmel.[11]
Svetišče Bom Jesus de Matosinhos   Minas Gerais 1985 334; i, iv (kulturno) Kompleks svetišča predstavlja vrh krščanske umetnosti v Latinski Ameriki. Cerkev iz druge polovice 18. stoletja je baročna z notranjščino v italijanskem rokokoju. Do cerkve se približa pot, ki pelje mimo sedmih kapel s polikromiranimi skulpturami, ki prikazujejo postaje križevega pota kiparja Aleijadinha. Zunanje stopnišče krasijo skulpture iz milnega kamna dvanajstih prerokov, tudi Aleijadinho.[12]
Narodni park Iguasu   Paraná 1986 355; vii, x (naravno) Iguasujski slapovi na istoimenski reki so eni izmed najbolj spektakularnih slapov na svetu. Raztezajo se čez 2700 m in imajo navpični padec 80 m. So se na meji med Brazilijo in Argentino, kjer je območje zavarovano kot ločena svetovna dediščina, narodni park Iguasu. Okolico sestavljajo Atlantski gozdovi Alto Paraná, ki je del Atlantskega gozda. Gozd je bogat z biotsko raznovrstnostjo in je dom velikim živalim, kot so tapir, orjaški mravljinčar, orjaška vidra, ozelot, jaguar in jaguarundi. Od leta 1999 do 2001 je bilo območje uvrščeno med ogrožene zaradi nezakonito odprte ceste skozi park, jezov na reki in helikopterskih poletov.[13][14][5]
Brasilia   Federal District 1987 445; i, iv (kulturno) Kot del svojega projekta modernizacije se je predsednik Juscelino Kubitschek odločil, da glavno mesto države preseli v novoustanovljeno mesto Brasilia. Mesto sta zasnovala arhitekta Lúcio Costa in Oscar Niemeyer, zgrajeno pa je bilo med letoma 1956 in 1960. Načrt mesta sledi konceptom modernistične arhitekture, kot jih je spodbujal Le Corbusier, v velikem obsegu in prilagojen okolju v tropskem podnebju. Nekatere pomembne stavbe so Stolnica v Brasilii (na sliki), palača nacionalnega kongresa in narodno gledališče Cláudio Santoro.[15]
Narodni park Serra da Capivara   Piauí 1991 606; iii (kulturno) Območje narodnega parka je bilo naseljeno že tisočletja in je eno najstarejših arheoloških najdišč v Ameriki. Obstaja več kot 300 najdišč s skalnimi poslikavami (primer na sliki), nekatera od njih so bila stara več kot 25.000 let. Starost teh risb je spremenila klasične teorije o začetnem naseljevanju Amerik skozi Beringov preliv. Izkopavanja so odkrila začetno prisotnost družb lovcev in nabiralcev ter pozneje keramično-kmetovalskih družb.[16]
Zgodovinsko središče São Luís   Maranhão 1997 821; iii, iv, v (kulturno) São Luís, prvotno ustanovljen kot trdnjava s strani Francozov leta 1612, je odličen primer portugalskega kolonialnega mesta iz 17. stoletja, ki se je širil v naslednjih stoletjih. Zaradi obdobja gospodarske stagnacije v začetku 20. stoletja je ohranil celotno pravokotno zasnovo mesta in številne zgodovinske stavbe. Stavbe v tradicionalni portugalski kolonialni arhitekturi, prilagojene ekvatorialnemu okolju, imajo keramične ploščice azulejo, obdelane kamnite predmete, okrašene fasade in notranje terase.[17]
Staro mestno jedro Diamantine   Minas Gerais 1999 890; ii, iv (kulturno) Mesto Diamantina iz 18. stoletja, ki leži v negostoljubnem in divjem gorskem okolju, je pritegnilo raziskovalce, ko so na tem območju odkrili diamante. V mestu so ohranjene številne stavbe v brazilskem baročnem slogu, ki so lesene in skromnejše kot v drugih brazilskih mestih. Mesto ponazarja prilagoditve evropskih kulturnih modelov brazilski notranjosti.[18]
Atlantski gozdni rezervat Discovery Coast   Bahia, Espírito Santo 1999 892rev; ix, x (naravno) Območje obsega osem zavarovanih območij z nekaterimi zadnjimi preostalimi Atlantskimi gozdovi. Ti gozdovi, ki so bili v preteklosti preko koridorjev povezani z ekosistemom Amazonskega bazena, kažejo zelo veliko živalsko in rastlinsko raznolikost s številnimi redkimi in endemičnimi vrstami, vključno z 21 vrstami vrečarjev, 21 vrstami primatov in 620 vrstami ptic. Na sliki je narodni park Monte Pascoal.[19]
Jugovzhodni atlantski deževni gozdovi   Paraná, São Paulo 1999 893rev; vii, ix, x (naravno) Območje obsega 25 gozdnih rezervatov z nekaterimi zadnjimi preostalimi Atlantskimi gozdovi, enim najbolj ogroženih biomov na svetu. Tu so gosti gozdovi, mangrove, mokrišča, obalni otoki, kraške jame in gorski vrhovi. Območje je žarišče biotske raznovrstnosti, kjer je zabeleženih 120 vrst sesalcev in 350 vrst ptic ter eno najrazličnejših rastlin na svetu. Številne živalske in rastlinske vrste so endemične, številne pa so ogrožene. Nekatere vrste so jaguar, ozelot, pajčarka (Brachyteles arachnoides), levji tamarin (Leontopithecus caissara) in rdečerepa amazonka (Amazona brasiliensis). Na sliki je Serra do Mar.[20]
Staro mestno jedro Goiása   Goiás 2001 993; ii, iv (kulturno) Goiás so v 18. stoletju ustanovili raziskovalcibandeirante kot prvo portugalsko naselje zahodno od demarkacijske črte, opredeljene v Tordesiljski pogodbi. Bilo je rudarsko mesto in je zadnji preostali primer naselja v brazilski notranjosti, kot se je izvajalo v 18. in 19. stoletju. Prikazuje prilagajanje evropskega naselja podnebju, topografiji in kulturnim omejitvam regije. Arhitektura je skromna, z uporabo lokalnih materialov in ljudskih tehnik. Nekatere pomembne stavbe so guvernerjeva palača, stolnica in livarna.[21]
Zavarovano območje osrednje Amazonke   Amazonas 2000 998bis; ix, x (naravno) To območje obsega štiri zavarovana območja v porečju Amazonke. Pokrajina se nenehno razvija zaradi rečnega delovanja z mozaikom rečnih kanalov, otokov in jezer. Območje je eno najbogatejših regij na svetu v smislu biotske raznovrstnosti. Ekosistemi vključujejo občasno poplavljene gozdove várzea in igapó, suhe gozdove, močvirja in plaže. Živali, ki tam živijo, so arapaima, orjaška vidra (Pteronura brasiliensis), amazonska morska krava (trichechus inunguis), črni kajman (Melanosuchus niger), jaguar, Harpijski orel, Orinoška pliskavka in tucuxi (Sotalia fluviatilis). Obstaja tudi 64 vrst električnih rib. Narodni park Jaú je bil neodvisno uvrščen na seznam leta 2000. Leta 2003 je bilo območje preimenovano v trenutno ime in razširjeno tako, da vključuje rezervat za trajnostni razvoj Mamirauá, ekološko postajo Anavilhanas in rezervat za trajnostni razvoj Amana.[22][23]
Zavarovano območje Pantanal   Mato Grosso, Mato Grosso do Sul 2000 999; vii, ix, x (naravno) To območje obsega štiri zavarovana območja v Pantanalu, enem največjih sladkovodnih mokrišč na svetu. V deževnem obdobju se reke Pantanala razlijejo in poplavijo velika območja, v sušnem obdobju pa se vode umaknejo in pustijo številna začasna jezera. Poplave omogočajo ribam prehod med porečji in distribucijo hranil. Območje je dom številnim vrstam vodnih rastlin, kot so lokvanji, in predstavljajo oster kontrast rastlinam polsušnih pokrajin sosednjih gora. Med velikimi živalmi, ki živijo v parku, so jaguar, orjaška vidra, orjaški mravljinčar, močvirski jelen in hijacintna ara.[24]
Brazilski atlantski otoki: rezervata Fernando de Noronha in Atol das Rocas   Pernambuco, Rio Grande do Norte 2001 1000rev; vii, ix, x (naravno) Otočje Fernando de Noronha (na sliki) in Atol das Rocas, edini atol v južnem Atlantiku, sta vrhova podmorskega grebena in eden redkih otoških habitatov v regiji. Kot taka zagotavljata pomemben habitat za tropske morske ptice, gnezdišča za pravo kareto (Eretmochelys imbricata) in orjaško črepaho (Chelonia mydas), pa tudi prehranjevalno območje za ribe in morske sesalce. Otoki podpirajo edini primer Atlantskega gozda in edine oceanske mangrove v južnem Atlantiku.[25]
Zavarovana območja Cerrado: narodnani parka Chapada dos Veadeiros in Emas   Goiás 2001 1035bis; ix, x (naravno) Narodna parka Chapada dos Veadeiros in Emas (na sliki) predstavljata Cerrado, enega najstarejših in najbolj biotsko raznovrstnih tropskih biomov na svetu. Regija ima dva dobro opredeljena letna časa, suhega in mokrega. Pogosti so požari, zemlja pa je revna s hranili. Posledica tega so različne prilagoditve živalskih in rastlinskih vrst. Zaradi osrednje lege in različnih nadmorskih višin sta območji služili kot zatočišče vrstam v obdobjih podnebnih sprememb. Velike živali v parkih so jaguar, orjaški mravljinčar, veliki pasavec, grivasti volk, pampaški jelen in nandu. Leta 2019 je prišlo do manjše spremembe meja območja.[26]
Trg São Francisco v mestu São Cristóvão   Sergipe 2010 1272rev; ii, iv (kulturno) Trg v mestu São Cristóvão je redek primer urbanističnega načrtovanja v času Iberske unije, ko sta bili Španija in Portugalska v 16. in 17. stoletju združeni pod eno samo krono. Stavbe predstavljajo fuzijo obeh kolonialnih slogov. Stavbe iz tega obdobja so deželna palača, cerkev in samostan Santa Cruz (na sliki) ter bolnišnica in cerkev Misericórdia. Ansambel obdajajo hiše iz 18. in 19. stoletja[27]
Rio de Janeiro: Pokrajine Carioca med goro in morjem   Rio de Janeiro 2012 1100rev: v, vi (kulturno) Rio de Janeiro je v pokrajini izjemne naravne lepote med morjem in gorami, prekritimi z bujnimi gozdovi. To okolje je oblikovalo razvoj mesta in navdihnilo umetnost, glasbo in literaturo. Območje svetovne dediščine obsega kulturne krajine v mestu in okolici, tudi narodni park Tijuca, botanične vrtove, ustanovljene leta 1808, goro Corcovado s kipom Kristusa Odrešenika, Sladkorna glava in zalivom Copacabana.[28]
Pampulha Modern Ensemble   Minas Gerais 2016 1493; i, ii, iv (kulturno) Modernistični urbanistični projekt okoli umetnega jezera Pampulha v Belo Horizonteju je leta 1940 ustvaril arhitekt Oscar Niemeyer v sodelovanju s krajinskim arhitektom Robertom Burle Marxom in inženirjem Joaquimom Cardozom. Kompleks je obsegal cerkev svetega Frančiška Asiškega (na sliki), jahtni klub za golf, igralnico in plesno dvorano, zadnji dve pa se zdaj uporabljata kot muzej in referenčni arhitekturni center. Projekt vrtnega mesta, ki je raziskoval kreativno uporabo betona in poudarjal interakcijo med stavbami in naravnim okoljem, je vplival na oblikovanje arhitekture držav Latinske Amerike.[29]
Arheološko najdišče pristanišče Valongo   Rio de Janeiro 2017 1548; vi (kulturno) Pristanišče je bilo zgrajeno leta 1811 v središču Ria de Janeira in je služilo kot vstopna točka za približno 900.000 afriških sužnjev v Južno Ameriko. Prvotni pomol Valongo je bil zgrajen na plaži s tlakovanjem iz klesanih kamnov različnih oblik in velikosti v tako imenovanem slogu pé de moleque. Nad njim je bil leta 1843 zgrajen Empress’ Wharf. Mesto je bilo izkopano leta 2011 in odprto za javnost. Sosednje strukture pomola, kot so skladišča, karantenski objekti, lazaret in pokopališče, so izgubljene ali pa imajo ohranjene podzemne ostanke.[30]
Paraty in Ilha Grande - kultura in biotska raznovrstnost   Rio de Janeiro, São Paulo 2019 1308rev; v, x (mešano) To območje obsega zgodovinsko središče Paratyja (na sliki) in štiri zavarovana območja z Atlantskimi gozdovi. Ekosistemi se raztezajo od morske gladine do razgibanih vrhov Serra do Mar nad 2000 m. Predstavljajo žarišče biotske raznovrstnosti s 450 vrstami ptic in 150 vrstami sesalcev. Obstaja visoka stopnja endemizma. Mesto Paraty je bilo končna točka poti zlata iz rudnikov v notranjosti in vstopna točka za afriške sužnje. Mesto je ohranilo večino svojega urbanističnega načrta in kolonialne arhitekture iz 18. in 19. stoletja. Kulturno krajino oziroma regijo so že od prazgodovine oblikovale lokalne skupnosti Tupi–Gvarani, ki so se zanašale na ribolov. Kasneje so skupnosti pobeglih sužnjev, kilombolov, ustvarile svojo kulturo.[31]
Sítio Roberto Burle Marx   Rio de Janeiro 2021 1620; ii, iv (kulturno) Posestvo v Barra de Guaratiba, predmestju Ria de Janeira, je pripadalo arhitektu in naravoslovcu Robertu Burle Marxu (1909-1994). Burle Marx je kot krajinski oblikovalec eksperimentiral z uporabo avtohtonih tropskih rastlin v modernistični arhitekturi. Posestvo gosti 3500 vrst rastlin, ki predstavljajo različne biome Brazilije, vključno z atlantskim gozdom, močvirjem mangrov in restingo, tropskimi peščenimi ravninami. Delo Burle Marxa je vplivalo na krajinske oblikovalce v številnih tropskih parkih in vrtovih po vsem svetu.[32]

Poskusni seznam

uredi

Poleg območij, vpisanih na Seznam svetovne dediščine, lahko države članice vodijo seznam začasnih območij, ki jih lahko upoštevajo pri nominaciji. Nominacije za seznam svetovne dediščine so sprejete le, če je bilo območje predhodno uvrščeno na poskusni seznam.[33] [33] Brazilija ohranja 23 nepremičnin na svojem poskusnem seznamu.

Tentative sites
Kraj Slika Lokacija Leto uvrstitve na seznam Unescova referenca in kriteriji Opis
São Bento Monastery   Rio de Janeiro 1996 i, ii, iv (kulturno) The Benedictine abbey dates from the early 17th century. Later additions in the 18th and 19th century were done in a consistent manner with the original architecture. The interior is decorated with wooden carvings and paintings.[34]
Gustavo Capanema Palace   Rio de Janeiro 1996 i, ii, iv (kulturno) The building, originally known as the Ministry of Education and Health Building, was the first modernist project in Brazil and was important in view of the architectural development of Modernism in Brazil. It was constructed between 1937 and 1945 by the team of architects Lucio Costa, Oscar Niemeyer, Affonso Eduardo Reidy, Ernani Vasconcellos, Carlos Leão, and Jorge Machado Moreira, following the designs by Le Corbusier. The gardens were designed by Roberto Burle Marx while the interior decorations with murals were done by Candido Portinari.[35]
Pico da Neblina National Park   Amazonas 1996 vii, ix, x (naravno) The park, located on the border with Venezuela, comprises equatorial rainforests and cloud forests on the mountain slopes. The area is rich in wildlife. The park contains Brazil's highest mountain, Pico da Neblina, at 2.995 m (9.826 ft) (pictured).[36][37]
Serra da Bocaina National Park   São Paulo, Rio de Janeiro 1996 vii, x (naravno) The park, located between the cities of São Paulo and Rio de Janeiro, comprises Atlantic Forests. It is rich in biodiversity and is one of the rare protected forest areas along the Brazilian coast.[38]
Biological reserve Rocas Atoll   Rio Grande do Norte 1996 vii, ix (naravno) Rocas Atoll (satellite image pictured) is the only atoll in South Atlantic. It is an important habitat for seabirds and marine turtles. The site was inscribed to the World Heritage List as Brazilian Atlantic Islands: Fernando de Noronha and Atol das Rocas Reserves in 2001.[39][25]
Taim Ecological Station   Rio Grande do Sul 1996 ix, x (naravno) The area close to the border with Uruguay comprises coastal lagoons, including Lagoon Mirim, marshes, and ocean beaches with sandy dunes. It is an important habitat for birds and nutrias. The marshlands are used for grazing and cultivation which presents a threat to the environment.[40]
Raso da Catarina Ecological Station   Bahia 1996 vii, ix (naravno) The ecological station protects one of the most arid areas of Brazil. It is one of the last remaining examples of the Caatinga biome, a xeric shrubland and thorn forest with cacti, which used to span over all north-east Brazil but has since shrunk due to human activity.[41]
Peruaçu River Canyon   Minas Gerais 1998 iii, iv, v, vii, viii, ix, x (mešano) The karst canyon has rock art and other traces of prehistoric occupation dating from the 10th millennium BCE. It is home to threatened animal and plant species. Nearby, there is the Xacriabás Indian Reserve.[42]
Anavilhanas Ecological Station   Amazonas 1998 vii, ix, x (naravno) Anavilhanas comprises an archipelago of river islands on the Rio Negro, a tributary to the Amazon. The islands were created by accumulation of sediments from Guayana Hills. The vegetation is representative of the Amazon biome with blackwater flooded Igapó forests, as well as lowland and sub-mountain forests at elevated areas. The river is home to the Amazon river dolphin and Amazonian manatee.[43]
Serra do Divisor National Park   Acre 1998 vii, viii, ix, x (naravno) The park is centred on a hilly plateau that separates the river basins of the Ucayali and Jurua. The vegetation includes the flooded Igapó forests, as well as lowland and sub-mountain forests at elevated areas. The highest peaks reach up to 600 m (2.000 ft). The area is rich in biodiversity. Traditional communities that live within the park boundaries practice collecting of rubber.[44]
Serra da Canastra National Park   Minas Gerais 1998 vii, ix, x (naravno) The park, located in the Canastra Mountains, comprises two isolated plateaus, separated by a valley. There are numerous streams and waterfalls. The vegetation is typical of the Cerrado biome, with low shrub savanna, high forested savanna, and gallery forest. Before the establishment of the national park, parts of the park with richer soils were used for pastures and agriculture. The animals that live in the area include the maned wolf, giant anteater, and giant armadillo.[45]
Cavernas do Peruaçu Federal Environmental Protection Area (APA) / Veredas Do Peruaçu State Park   Minas Gerais 1998 iii, iv, v, vii, viii, ix, x (mešano) The Peruaçu River, one of the few permanent rivers in the area, has carved a 20 km (12 mi) long tunnel through a calcareous massive. Parts of the ceiling has since collapsed, resulting in landforms such as canyons, caves, galleries, and natural bridges. The vegetation comprises Caatinga forests and is one of the last remaining dry forest areas in central Brazil. The fauna is rich with Cerrado species. Hunter-gatherer communities were drawn to the water sources already in the 10th millennium BCE. They left abundant rock art in different styles on canyon walls.[46]
Serra da Capivara National Park and Permanent Preservation Areas   Piauí 1998 iii, iv, vii, viii, ix, x (mešano) The site has been listed as a World Heritage Site in 1991 due to its cultural significance, with prehistoric rock art. This nomination extends the site to include its natural significance, namely the geological formations with canyons, ravines, and caves, and the Caatinga vegetation. The area is home to jaguar, cougar, and five species of armadillo.[47]
Cultural Landscape of Paranapiacaba: Village and railway systems in the Serra do Mar Mountain Range   São Paulo 2014 (kulturno) (i)(ii)(iv) Paranapiacaba was established as a company town for the employees of São Paulo Railway, a privately owned British railway company. A funicular was constructed in the 1860s to transport passengers and coffee beans, produced in Jundiaí, through the Serra do Mar, to the port of Santos. It was the first railway in Brazil and accelerated development of São Paulo. The second funicular line was constructed at the turn of the 20th century. Construction of the track crossing the mountains covered by Serra do Mar coastal forests was a challenging task due to the demanding geography. Paranapiacaba was designed following the urban and sanitary standards of workers villages in Europe.[48]
Ver-o-Peso   Pará 2014 ii, iii, iv, vi (kulturno) The Ver-o-Peso is an open-air market, located at the riverfront in the city of Belém. Its origins date back to the mid-17th century. For centuries, it has served as the gateway to the Amazon region, playing an important role in the exchange of people, arts, and agricultural products between different communities. The urban ensemble is characterized by eclectic, Europe-inspired architecture, with several Art Nouveau buildings made of pre-fabricated iron plates.[49]
Amazonia Theaters   Amazonas, Pará 2015 ii, iv, vi (kulturno) This nomination comprises two theatres constructed in the two main cities of the Amazon basin during the Belle Époque, at the end of the 19th century. They represent the prosperity brought by the Amazon rubber boom, and the desire of the local society to align with the contemporary European standards. The Amazon Theatre (pictured) in Manaus features decorations inspired by the nature of the Amazon rainforest and is topped by an iron dome, covered in multicolour glazed scales. The Theatro da Paz in Belém is a neoclassical building. The ceiling is decorated by paintings that represent figures from Greek and Roman mythology in the Amazonian setting.[50]
Brazilian Fortresses Ensemble   several sites 2015 ii, iv (kulturno) This nomination comprises a series of 19 fortresses that were constructed by the Portuguese in Brazil during the period of colonial expansion and consolidation of power between the 16th and 19th centuries. They were intended to cater more to the needs of the locals than to those of the motherland. Hundreds of fortresses were built in particular to address threats from other colonial powers and from the indigenous peoples. They drew from different European influences but were less elaborate and technologically advanced than their contemporary European counterparts. Fortaleza de Santo Amaro da Barra Grande is pictured.[51]
Cedro Dam in the Quixadá Monoliths   Ceará 2015 iv (kulturno) The Cedro Dam was constructed at the turn of the 19th century as the first major hydraulic work in South America and the first major Brazilian government project in the Caatinga. It was constructed in order to alleviate droughts and stimulate cotton production in the arid region. The arc of the dam is 415 m (1.362 ft) long and 20 m (66 ft) high. The success of the dam providing water security resulted in similar damming projects and an increase of the population in the region. The surroundings of the dam are interesting on itself, with numerous monoliths of unusual shapes. Pedra da Galinha Choca is pictured in the background of the dam.[52]
Geoglyphs of Acre   Acre 2015 iii, iv, v (kulturno) The geoglyphs, large earthen excavated structures with low walls and ditches, mostly date to the 1st millennium CE. There are more than 300 archaeological sites with geoglyphs in the western Amazon, with more than 400 individual earthworks. They typically have geometric shapes such as squares and circles. According to the interpretation of the researchers, they were used for social or ritual gathering and some were residential. The size and number of geoglyphs demonstrate the high population density in the region in pre-colonian Brazil.[53]
Itacoatiaras of Ingá River   Paraíba 2015 i, iii (kulturno) Ingá Stone is a large rocky outcrop in the Ingá River. It is covered by rock carvings that have been estimated to date from around 10,000 BCE to 1400 CE. As opposed to anthropomorphic and zoomorphic rock art motifs of similar age from other archaeological sites worldwide, here the carvings are mostly non-figurative. Motifs include spirals, arrows, and clusters of dots that have been interpreted by researchers to represent stars. There are several other sites with rock art in the area.[54]
Parque Nacional dos Lençóis Maranhenses   Maranhão 2017 Naravno: (vii)(viii)(x) The National Park of Lençóis Maranhenses (LMNP), created by Decree 86,060, in June 2nd, 1981, is characterized as the largest field of sand dunes in South America. It comprises an area of 155 thousand hectares, of which 90 thousand consist of mobile dunes and lagoons formed by these dunes. It is located on the eastern coast of the state of Maranhão and covers three municipalities: Barreirinhas, Santo Amaro and Primeira Cruz. The LMNP is a federal protected area, and its management is carried out by the Chico Mendes Institute for Biodiversity Conservation - ICMBio.
Fundação Oswaldo Cruz   Rio de Janeiro 2024 (kulturno) (ii)(vi) The Oswaldo Cruz Foundation (Fundação Oswaldo Cruz – Fiocruz, in Portuguese) has its origins in the Federal Serum Therapy Institute (Instituto Soroterápico Federal, in Portuguese), founded in 1900, on Manguinhos Municipal Farmlands, in the then federal capital of the country (Rio de Janeiro), to manufacture serums and vaccines against the bubonic plague that had arrived in Brazil via the Port of Santos (São Paulo) in the previous year.
Chapada do Araripe   Ceará, Pernambuco, Piauí 2024 Mešano: (iii)(vi)(viii) The Chapada do Araripe is located between the parallels of 7 and 8° South Latitude and the meridians of 39° and 41° West Longitude of Greenwich. It is a central plateau that forms a territory comprising three Brazilian states in the northeast of the country: Ceará, Pernambuco and Piauí. Due to its geomorphology, it acts as a watershed between the hydrographic basins of the Jaguaribe River to the north, the São Francisco River to the south and the Parnaíba River to the west.

Sklici

uredi
  1. ↑ »The World Heritage Convention«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 27. avgusta 2016. Pridobljeno 21. septembra 2010.
  2. ↑ »Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 1. februarja 2021. Pridobljeno 3. februarja 2021.
  3. ↑ »Brazil«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 11. julija 2024.
  4. ↑ »Report of the Rapporteur«. UNESCO. 29. september 1980. Pridobljeno 12. julija 2014.
  5. ↑ 5,0 5,1 »23COM VIII.1-2 - New Inscriptions on the World Heritage List in Danger« (PDF). UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 10. septembra 2011.
  6. ↑ »The Criteria for Selection«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2016. Pridobljeno 17. avgusta 2018.
  7. ↑ »Historic Town of Ouro Preto«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 10. septembra 2011.
  8. ↑ »Historic Centre of the Town of Olinda«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 10. septembra 2011.
  9. ↑ »Jesuit Missions of the Guaranis: San Ignacio Mini, Santa Ana, Nuestra Señora de Loreto and Santa Maria Mayor (Argentina), Ruins of Sao Miguel das Missoes (Brazil)«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 8. septembra 2011.
  10. ↑ »Jesuit Missions of the Guaranis«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 8. septembra 2011.
  11. ↑ »Historic Centre of Salvador de Bahia«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  12. ↑ »Sanctuary of Bom Jesus do Congonhas«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 13. avgusta 2016.
  13. ↑ »Iguaçu National Park«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 10. septembra 2011.
  14. ↑ »Iguazu National Park«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 22. septembra 2017. Pridobljeno 24. septembra 2017.
  15. ↑ »Brasília«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  16. ↑ »Serra da Capivara National Park«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 13. avgusta 2016.
  17. ↑ »Historic Centre of São Luís«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  18. ↑ »Historic Centre of the Town of Diamantina«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  19. ↑ »Discovery Coast Atlantic Forest Reserves«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  20. ↑ »Atlantic Forest South-East Reserves«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  21. ↑ »Historic Centre of the Town of Goiás«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 10. septembra 2011.
  22. ↑ »Central Amazon Conservation Complex«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  23. ↑ »Decision - 27COM 8C.10 - Central Amazon Conservation Complex (Brazil)«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 26. septembra 2011.
  24. ↑ »Pantanal Conservation Area«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 13. avgusta 2016.
  25. ↑ 25,0 25,1 »Brazilian Atlantic Islands: Fernando de Noronha and Atol das Rocas Reserves«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  26. ↑ »Cerrado Protected Areas: Chapada dos Veadeiros and Emas National Parks«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 28. maja 2010.
  27. ↑ »São Francisco Square in the Town of São Cristóvão«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 13. avgusta 2016.
  28. ↑ »Rio de Janeiro: Carioca Landscapes between the Mountain and the Sea«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 2. julija 2011.
  29. ↑ »Pampulha Modern Ensemble«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 17. julija 2016.
  30. ↑ »Valongo Wharf Archaeological Site« (v angleščini). UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 9. julija 2017.
  31. ↑ »Paraty and Ilha Grande - Culture and Biodiversity«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 6. julija 2019.
  32. ↑ »Sítio Roberto Burle Marx« (v angleščini). UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 17. septembra 2021.
  33. ↑ »Tentative Lists«. UNESCO World Heritage Centre. Arhivirano iz spletišča dne 24. septembra 2005. Pridobljeno 7. oktobra 2010.
  34. ↑ »Eglise et Monastère de Sao Bento, Rio de Janeiro«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  35. ↑ »Palais de la Culture, ancien siège du Ministère de l'Education et de la Santé, Rio de Janeiro«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  36. ↑ »Geociências: IBGE revê as altitudes de sete pontos culminantes« [Geosciences: IBGE revises the altitude of seven high points] (tiskovna objava) (v Portuguese). Brasília: Brazilian Institute of Geography and Statistics (IBGE). 29. februar 2016. Pridobljeno 31. marca 2018.{{navedi tiskovno objavo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  37. ↑ »Parc national du Pico da Neblina (Amazonas)«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  38. ↑ »Parc national de la Serra da Bocaina (São Paulo - Rio de Janeiro)«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  39. ↑ »Réserve biologique d'Atol das Rocas (Rio Grande do Norte)«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  40. ↑ »Station écologique de Taim (Rio Grande do Sul)«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  41. ↑ »Station écologique du Raso da Catarina (Bahia)«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  42. ↑ »Canyon du Rio Peruaçu, Minas Gerais« (v francoščini). UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  43. ↑ »Anavilhanas Ecological Station«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  44. ↑ »Serra do Divisor National Park«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  45. ↑ »Serra da Canastra National Park«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  46. ↑ »Cavernas do Peruaçu Federal Environmental Protection Area (APA) / Veredas Do Peruaçu State Park«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  47. ↑ »Serra da Capivara National Park and Permanent Preservation Areas«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  48. ↑ »Cultural Landscape of Paranapiacaba: Village and railway systems in the Serra do Mar Mountain Range, São Paulo«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  49. ↑ »Ver-o-Peso«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  50. ↑ »Amazonia Theaters«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  51. ↑ »Brazilian Fortresses Ensemble«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  52. ↑ »Cedro Dam in the Quixadá Monoliths«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  53. ↑ »Geoglyphs of Acre«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
  54. ↑ »Itacoatiaras of Ingá River«. UNESCO World Heritage Centre. Pridobljeno 20. julija 2024.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Seznam_krajev_Unescove_svetovne_dediščine_v_Braziliji&oldid=6265057«