Sergej Šojgu

ruski politik

 

Heroj Ruske federacije
General armade

Sergei Šojgu
Сергей Шойгу
Official portrait of Sergey Shoigu.jpg
Uradni portret, 2014
Obrambni minister Rusije
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
6. november 2012
PredsednikVladimir Putin
Ministrski predsednik
PredhodnikAnatolij Serdjukov
Predsednik sveta obrambnih ministrov CIS
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
11. december 2012
PredhodnikAnatolij Serdjukov
Guverner Moskovske oblasti
Na položaju
11. maj 2012 – 6 November 2012
NamestnikRuslan Calikov
PredhodnikBoris Gromov
NaslednikRuslan Calikov (aktiven)
Osebni podatki
RojstvoSergej Kužugetovič Šojgu
(1955-05-21) 21. maj 1955 (67 let)
Čadan, Tuvinska avtonomna oblast, Ruska SFSR, Sovjetska zveza
Politična strankaKomunistična partija Sovjetske zveze (1977–1991)
Neodvisen (1991–1995)
Naš dom - Rusija(1995–1999)
Enotnost (1999–2001)
Združena Rusija (2001–do danes)
ZakonciIrina Šojgu
OtrociJulija Šojgu
Ksenija Šojgu
Alma materSiberska zvezna univerza, Krasnojarski politehnični institut
Poklicpolitik, vojaška osebnost, ekonomist, gradbeni inženir
NagradeHeroj Ruske federacije
Red svetega Andreja (z meči)
PodpisSignature of Sergey Shoygu.png
Vojaška služba
Pripadnost
Rod/službaVojni svet oddelkov civilne obrambe
Aktivna leta1991–do danes
ČinGeneral ruske armade

Sergej Kužugetovič Šojgu[1][a] (rusko Серге́й Кужуге́тович Шойгу́; rojen 21. maja 1955) je ruski politik in general ruskih oboroženih sil, od leta 2012 minister za obrambo Ruske federacije. Šojgu je bil tudi predsednik Sveta ministrov za obrambo Skupnosti neodvisnih držav od leta 2012, med 1991 in 2012 pa minister za izredne razmere in leta 2012 za krajši čas guverner Moskovske oblasti. Kot tesen zaupnik in zaveznik Vladimirja Putina spada Šojgu med silovike, to je v Putinov notranji krog.

Zgodnja leta in izobrazbaUredi

Šojgu se je rodil 21 maja 1955 v Hadanu v Tuvinski avtonomni oblasti; oče Kužuget Šojgu (1921–2010) je bil tuvinske narodnosti, mati Aleksandra Jakovljevna Šojgu (1924–2011) pa je v Ukrajini rojena Rusinja. Sergej Šojgu je maturiral na 1. gimnaziji mesta Kizil v tuvinski republiki.[2]

Leta 1977 je Šojgu diplomiral na Krasnojarskem Politehničnem inštitutu z diplomo iz gradbeništva. Po diplomi leta 1977 je Šojgu naslednjih deset let delal na gradbenih projektih po vsej državi in se vzpenjal na vse bolj odgovorna mesta, vse do položaja izvršnega direktorja. Leta 1988 je Šojgu postal manjši funkcionar v Abakanski podružnici Komunistične partije Sovjetske zveze, kasneje je bil nekaj let aktiven v Komsomolu. Leta 1990 e Šojgu iz Sibirije odšel v Moskvo na mesto namestnika načelnika Državnega odbora za arhitekturo in gradbeništvo Ruske federacije.[3]

Minister za izredne razmere (1991–2012)Uredi

Leta 1991 je bil imenovan na čelo civilne zaščite, kasneje preimenovane v Državni odbor za nujne primere, iz katerega je skupaj z obsežnimi odgovornostmi izšlo Ministrstvo za izredne razmere. Tako je Šojgu postal vladni minister. Postal je priljubljen zaradi svojega praktičnega pristopa k reševanju problemov in visoke vidnosti ob izrednih razmerah, kot so bile poplave, potresi in teroristični dogodki. Leta 1999 je postal eden voditeljev ruske provladne stranke Enotnost. Leta 1999 je prejel najprestižnejšo medaljo države Rusije, red Heroja Ruske federacije.

Guverner moskovske oblasti (2012)Uredi

Marca 2012 je Šojgu postal eden od potencialnih kandidatov za guvernerja moskovske oblasti.[4] 5. aprila 2012 ga je Duma moskovske oblasti (zakonodajalec) izvolila z 11. majem 2012 na mesto kot 3. guvernerja moskovske oblasti.[5]

Minister za obrambo (2012–danes)Uredi

6. novembra 2012 je Putin Šojguja imenoval za ministra za obrambo. Po mnenju strokovnjaka Sergeja Smirnova je tako imenovana »petersburška skupina« silovikov (Sergej Ivanov, Sergej Čemezov in Viktor Ivanov) želela, da bi eden od njenih pripadnikov nasledil Anatolija Serdjukova, toda Putin klana ni želel okrepiti in se je odločil za nevtralnega Šojguja.[6]

7. novembra 2012 se je minister odločil, da bo obudil tradicijo, da kadeti Suvorova in Nahimova sodelujejo na paradi za 9. maj. Julija 2013 je Šojgu ukazal poveljnikom, da vsak dan v vojašnicah začnejo s petjem ruske himne, da sestavijo seznam vojaško-domoljubnih knjig kot obvezno čtivo in da pod svoj nadzor prevzamejo pripravo fotoalbumov za odpust iz vojske.[7] Avgusta istega leta je ukazal obleči vse civilne delavce obrambnega ministrstva, drugo osebje in vodstvene delavce v tako imenovane »pisarniške uniforme«.[8]

Februarja 2014 je Šojgu sporočil javnosti, da Rusija načrtuje podpis sporazumov z Vietnamom, Kubo, Venezuelo, Nikaragvo, Sejšeli, Singapurjem in številnimi drugimi državami, bodisi za namestitev stalnih vojaških baz bodisi za namestitev črpalk za letalsko gorivo v teh državah.[9] Od takrat je bil dejansko podpisan le sporazum z Vietnamom.[10]

Julija 2014 je Ukrajina začela kazenski postopek proti Šojguju; z obtožbo, da je pomagal oblikovati »nezakonite vojaške enote« v vzhodni Ukrajini, ki so se takrat borile proti ukrajinski vojski.[11]

30. septembra 2015 je Rusija začela z boji v Siriji. Operacijo so izvedle ruske letalske sile, s podporo ruske vojne mornarice.

 
Sergej Šojgu, Predsednik Rusije Vladimir Putin in Načelnik generalštaba Valerij Gerasimov ob vojaških manevrih Center-2019. Orenburška oblast 2019

Kot obrambni minister se je Šojgu ob koncih tedna večkrat pridružil Putinu in skupaj z njim v Sibiriji preživela vikend.[12]

11. februarja 2022 se je Šojgu sestal z britanskim obrambnim ministrom Benom Valaceom. Šojgu je zanikal, da Rusija načrtuje napad na Ukrajino.[13]

24. februarja 2022 je Rusija začela obsežno vojaško invazijo na Ukrajino.[14] Šojgu je izjavil, da je namen invazije "zaščititi Rusko federacijo pred vojaško grožnjo zahodnih držav, ki poskušajo ukrajinsko ljudstvo uporabiti v boju proti naši državi."[15]

SankcijeUredi

23. februarja 2022 je Evropska unija zaključila, da je Šojgu odgovoren za aktivno podporo in izvajanje ukrepov in politike, ki spodkopavajo in ogrožajo ozemeljsko celovitost, suverenost in neodvisnost Ukrajine ter stabilnost in varnost v Ukrajini. Zato je Evropska unija dodala Šojguja na seznam fizičnih in pravnih oseb, subjektov in organov v Prilogi I k Uredbi (EU) št. 269/2014.[16] Dne 25. februarja 2022, po Ruski invaziji na Ukrajino, so Združene Države dodale Šojguja na Seznam sankcioniranih državljanov in blokiranih oseb.[17]

Osebno življenjeUredi

Po časopisu Sibirski Časi naj bi poleg ruščine

Osebno življenjeUredi

Po časopisu Sibirski Časi naj bi poleg ruščine tekoče govoril devet jezikov, tako angleščino, japonščino, kitajščino in turščino.[18][19]

DružinaUredi

Sergej Šojgu se je rodil Kužuget Serejevič Šojgu [20] (1921-2010) (rojen Šojgu seree oglu Kužuget, njegovo ime naj bi bilo spremenjeno zaradi napake v potnem listu, v skladu z uradno linijo Tuva; bolj verjetno je rusificiral ime iz turškega oglu "sin..." in Aleksandre Jakovlevne Šojgu (roj. Kudrjavceva) (1924-2011). Kužuget je bil urednik regionalnega časopisa; kasneje je delal v Komunistični partiji in za sovjetske oblasti ter bil sekretar Odbor Stranke Tuva. Upokojil se je s činom prvega namestnika predsednika Sveta ministrov Tuvinske ASSR. Prav tako je vodil tuvinski Državni arhiv in šest let preživel kot urednik časopisa Pravda; napisal je romane Čas in ljudje, Pero črnega jastreba (2001), Tannu Tuva: Država jezer in modrih rek (2004). Aleksandra se je rodila v vasi Jakovljev v Orlovski oblasti. Od tam se je njena družina tik pred vojno preselila v Kadijevko (zdaj Stahanov) v Luganski Oblasti v Ukrajini. Kot živinorejski tehnik je Aleksandra bila častna delavka kmetijstva Republike Tuva, do leta 1979 je bila vodja oddelka za načrtovanje Ministrstva za kmetijstvo Republike in bila večkrat izvoljena za poslanko v Vrhovni sovjet (parlament) Tuva ASSR.[21] Sergejev prastric Seren Kužuget je bil poveljnik revolucionarne vojske tuvincev med 1929 in 1938.[22]

Sergej ima dve sestri, Lariso Kužogetovno Šojgu (1953–2021[23]), poslanko v Državni Dumi, in psihiatrinjo Irino Zaharovo (1960 -).[24]

Šojgu se je poročil z Irino Aleksandrovno Šojgu (roj. Antipina). Je predsednica poslovnega turističnega podjetja Ekspo-EM. Imata dve hčerki, Julijo[25] (1977) in Ksenijo (1991).[24] Aleksej Navalni sumi, da se za Ksenijo in njeno palačo na obrobju Moskve, vredno kakih 12 milijonov, skriva njen oče. Leta 2012 je bilo lastništvo preneseno v formalno last Jelene Antipine.[26]

KonjičkiUredi

 
Šojgu, med počitnicami s Putinom v Tuvi 1. avgusta 2017

Šojgu uživa v študiju zgodovine Rusije za časa Petra Velikega in v letih 1812-1825 (Francoski vdor v Rusijo in decembristični upor).[27]

Šojgu ljubi šport, je pristaš hokejskega kluba CSKA Moskva. Uživa tudi v nogometu in navija za Spartak Moskva. Marca 2016 je skupaj z Sergejem Lavrovom predlagal narodno rusko nogometno ligo, katere cilj je združiti ljubitelje športa iz vse Rusije.

Šojgu zbira indijske, kitajske in japonske meče in bodala. Ljubi tudi starodavne pesmi in igra kitaro. Slika z vodenimi barvami in ustvarja grafike. Uživa tudi v zbiranju starih kosov lesa, nekatere je pokazal Putinu.[28][29][30]

VeraUredi

Govorilo se je, da Šojgu prakticira bodisi budizem bodisi šamanizem. Šojgu pa je leta 2008 izjavil, da je pri petih letih bil krščen v Rusko Pravoslavno Cerkev .[31]

SkliciUredi

  1. "Sergei Šojgu : Ministry of Defence of the Russian Federation". Eng.mil.ru. Pridobljeno dne 13 February 2022.
  2. "Первой школе Кызыла - 95 лет". Tuvaonline.ru. Pridobljeno dne 25 December 2016.
  3. 0divider. "Сергей Шойгу · Биография". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 April 2015. Pridobljeno dne 8 December 2015.
  4. Šojgu Tipped as Next Moscow Region Governor, The Moscow Times.
  5. "Murmansk Governor Out, New Moscow Region Governor In - News". The Moscow Times. Pridobljeno dne 8 December 2015.
  6. "Министр обороны Сергей Шойгу на новом посту рискует растерять свой высокий рейтинг". Gazeta.ru. Pridobljeno dne 8 December 2015.
  7. "Ъ-Огонек - Новая летопись военного строительства". Коммерсантъ. 2 September 2013. Pridobljeno dne 8 December 2015.
  8. Golts on Shoygu's Tenure (Part II), September 2014, Russian Defense Policy Blog.
  9. "Russia Seeks Several Military Bases Abroad – Defense Minister". En.ria.ru. 26 February 2014. Pridobljeno dne 8 December 2015.
  10. David Brunnstrom (8 March 2015). "U.S. asks Vietnam to stop helping Russian bomber flights". Reuters. Pridobljeno dne 9 December 2020.
  11. "Ukraine calls businessman and Russian defense minister 'accomplices of terrorists'". Wqad.com. 22 July 2014. Pridobljeno dne 8 December 2015.
  12. Trip to Siberian Federal District Kremlin.ru, 21 March 2021.
  13. "UK urges Russian action to back up denial it plans to invade Ukraine". Reuters. 11 February 2022.
  14. "Russia's Military Chief Promised Quick Victory in Ukraine, but Now Faces a Potential Quagmire". The Wall Street Journal. 6 March 2022.
  15. "Russia's Ukraine Offensive Aims to Defend from 'Western Threat,' Defense Minister Says". The Moscow Times. 1 March 2022.
  16. "EUR-Lex - L:2022:042I:TOC - EN - EUR-Lex". eur-lex.europa.eu (angleščina).
  17. "Russia-related Designations". U.S. Department of the Treasury (angleščina).
  18. "Rare pictures show Defence Minister relaxing with one of his many hobbies".
  19. Rauhala, Emily; Westfall, Sammy; Parker, Claire (2022-02-23). "Who are some of the prominent Russians facing international sanctions?". The Washington Post. Pridobljeno dne 2022-03-12.
  20. "Государственный деятель Тувы Кужугет Шойгу похоронен в Москве". Tuvaonline.ru. Pridobljeno dne 25 December 2016.
  21. "Мать Сергея Шойгу стала заслуженным работником сельского хозяйства Тувы". Regnum.ru. Pridobljeno dne 25 December 2016.
  22. "Yesterday's gone 'Meduza' correspondent Andrey Pertsev reviews Russian Defense Minister Sergey Shoygu's new book". Meduza.io. Pridobljeno dne 13 February 2022.
  23. "Умерла депутат Госдумы Лариса Шойгу, сестра министра обороны России". Meduza.io (ruščina). Pridobljeno dne 10 June 2021.
  24. 24,0 24,1 "Высокопоставленные родственники. Полпреды". Slon.ru. Pridobljeno dne 25 December 2016.
  25. "Родня во власти". 24 September 2007. str. 30. Pridobljeno dne 25 December 2016.
  26. "Russia's defence minister 'secretly builds £12 million palace', say campaigners". 29 October 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12 January 2022. Pridobljeno dne 9 December 2020.
  27. "Шойгу Сергей Кужугетович". Ria.ru. Pridobljeno dne 25 December 2016.
  28. "Константин Ремчуков: Герой России Сергей Шойгу". Ng.ru. Pridobljeno dne 25 December 2016.
  29. "Тайна шкатулки губернатора". Mk.ru. Pridobljeno dne 25 December 2016.
  30. @marcbennetts1 (21 March 2021). "Sergei Šojgu, Russia's defence..." (Tweet) – via Twitter.
  31. Nechepurenko, Ivan (21 May 2015). "Šojgu at 60: The Man Who Would Be Russia's King?".
  1. Also transliterated as Shoygu; rusko Сергей Кужугетович Шойгу, IPA: [sʲɪrˈɡʲej kʊʐʊˈɡʲetəvʲɪtɕ ʂɐjˈɡu]; tuvinsko Сергей Күжүгет оглу Шойгу, IPA: [siɾˈɡɛj kyʒyˈɣɛt ɔˈɣlu ʃɔjˈɣu].