Rilčasti skakači

družina sesalcev

Rilčasti skakači (znanstveno ime Macroscelididae) so družina majhnih žužkojedih sesalcev iz Afrike, v katero uvrščamo 20 danes znanih vrst.[1] Prepoznavni so po rilčastem smrčku, dolgih zadnjih nogah in dolgem, golem repu; zaradi podobnosti različnim drugim žužkojedim sesalcem so taksonomi dolgo mislili, da so sorodni bodisi rovkam, bodisi skakačem ali kaki drugi skupini, zdaj pa jih uvrščamo v samostojen red Macroscelidea.[2] Zanje sodobne molekularne analize kažejo, da so pravzaprav bližnji sorodniki slonov in drugih skupin v nadredu Afrotheria, ne glodavcev.[3]

Rilčasti skakači

severnoafriški slonček (Petrosaltator rozeti)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Nadred: Afrotheria
Red: Macroscelidea
Butler, 1956
Družina: Macroscelididae
Bonaparte, 1838
Tipski rod
Macroscelides
A. Smith, 1829
Rodovi
  • Elephantulus
  • Galegeeska
  • Macroscelides
  • Petrodromus
  • Petrosaltator
  • Rhynchocyon

Telesne značilnosti uredi

V splošnem so rilčasti skakači majhni, glodavcem podobne živali z rilčastim smrčkom, dolgimi zadnjimi nogami in dolgim, golim repom. Dolg in gibljiv jezik, ki ga uporabljajo za pobiranje majhnih nevretenčarjev s tal, seže vse do konice smrčka. Večje vrste s smrčkom tudi rijejo po tleh in kopljejo z močnimi kremplji na sprednjih nogah.[2] Dolge zadnje noge z močno podaljšanimi metatarzalnimi koščicami v stopalih jim služijo za izjemno hiter tek; na njihov račun so med najhitrejšimi malimi sesalci. Tako lahko zahodni rilčasti skakač, s 60 g telesne mase doseže skoraj 30 km/h.[4] V primerjavi z drugimi podobno velikimi žužkojedimi sesalci imajo tudi razmeroma velike možgane.[5]

 
Rhynchocyon udzungwensis je največji znani rilčasti skakač

Razlikujemo dve glavni skupini, ki sta klasificirani na ravni poddružin: večje rilčkaste pesjane (Rhynchocyoninae) in manjše rilčaste skakače (Macroscelidinae). Najmanjši predstavnik je navadni rilčasti skakač, ki doseže malo nad 10 cm telesne dolžine brez repa in maso 45 g, zlatohrbti rilčkasti pesjan pa skoraj 30 cm dolžine in maso 540 g. Rep je približno tako dolg kot telo.[2] Največjo znano vrsto, rilčkastega pesjana Rhynchocyon udzungwensis, so odkrili šele v začetku 21. stoletja v gorovju Udzungwa v Tanzaniji in formalno opisali leta 2008. Ta doseže 700 g, približno velikosti zajca.[6] Rilčkasti pesjani imajo pisane kožuhe, manjše vrste pa so bolj zemeljskih barv.[1]

Vedenje in ekologija uredi

Kljub temu, da so dnevno aktivni in živijo na tleh, jih je zaradi nenehnega hitenja okrog težko opazovati. Vsi se prehranjujejo z manjšimi nevretenčarji, ki jih manjše vrste pobirajo s tal, večje pa rijejo za njimi po tleh s smrčki in kopljejo s sprednjimi nogami. Prehrano včasih dopolnjujejo s sočnimi plodovi in semeni rastlin. Mnoge manjše vrste kopljejo plitve rove ali uporabljajo naravne špranje oz. zapuščene rove drugih malih sesalcev. Parijo se vse leto in imajo več legel letno. Pari vzpostavijo teritorij, ki ga branijo pred vsiljivci. Nekatere vrste si znotraj teritorija uredijo mrežo stezic, po katerih se lahko hitro premikajo.[2]

Živijo v raznolikih habitatih po večjem delu Afrike razen severozahodnega dela. Pri tem nikjer niso pogosti.[2] Le dve največji vrsti sta opredeljeni kot ogroženi po merilih Svetovne zveze za varstvo narave.[1]

Taksonomija uredi

 
Črnorusi rilčkasti pesjan
 
Štiriprstna rilčarica
 
Grmičasti rilčasti skakač

Rilčaste skakače delimo na dve poddružini, rilčkaste pesjane (Rhynchocyoninae) z enim rodom in rilčaste skakače (Macroscelidinae) s štirimi. Skupno je opisanih 20 vrst:[1]

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Rathbun, Galen B. »Biological Synopsis«. Kalifornijska akademija znanosti. Pridobljeno 24. februarja 2023.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Rathbun, Galen B. (1996). »Rilčasti skakači«. V Macdonald, David W. (ur.). Velika enciklopedija: Sesalci. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 730–732. COBISS 61844992. ISBN 86-11-14524-0.
  3. Nishihara, Hidenori; Satta, Yoko; Nikaido, Masato; Thewissen, J. G. M.; Stanhope, Michael J.; Okada, Norihiro (1. junij 2005). »A Retroposon Analysis of Afrotherian Phylogeny«. Molecular Biology and Evolution. 22 (9): 1823–1833. doi:10.1093/molbev/msi179.
  4. Lovegrove, Barry G.; Mowoe, Metobor (1. januar 2014). »The evolution of micro-cursoriality in mammals«. Journal of Experimental Biology. doi:10.1242/jeb.095737.
  5. Kaufman, Jason A.; Turner, Gregory H.; Holroyd, Patricia A.; Rovero, Francesco; Grossman, Ari (13. marec 2013). »Brain Volume of the Newly-Discovered Species Rhynchocyon udzungwensis (Mammalia: Afrotheria: Macroscelidea): Implications for Encephalization in Sengis«. PLoS ONE. 8 (3): e58667. doi:10.1371/journal.pone.0058667.
  6. Holmes, Bob (1. februar 2008). »Rabbit-sized 'shrew' discovered«. New Scientist. Pridobljeno 27. februarja 2023.

Zunanje povezave uredi