Skakači (znanstveno ime Dipodidae) so družina glodavcev, prepoznavni po močno podaljšanih zadnjih nogah, prilagojenih za skakanje.[1] Predstavniki so razširjeni po puščavskih predelih od Severne Afrike do Srednje Azije.[2][3]

Skakači

Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Rodentia (glodavci)
Naddružina: Dipodoidea
Družina: Dipodidae
Fischer von Waldheim, 1817

Opisanih je približno 40 danes živečih vrst v 15 rodovih.

So majhne, mišim podobne živali, ki se premikajo le po močno podaljšanih zadnjih nogah (torej dvonožno), sprednje noge pa uporabljajo zgolj za prijemanje in kopanje. Zadnje noge so vsaj štirikrat daljše od sprednjih, predvsem na račun podaljšanih stopal, v katerih so pri večini vrst zraščene srednje stopalne koščice. Običajno imajo na njih le tri osrednje prste, stranska dva pa sta zakrnela. Vrste, ki živijo v peščenih puščavah, imajo na stopalih tudi goste dlake, ki delujejo kot krplje. Skočijo lahko več kot en meter v dolžino.[1][2] Pri tem ta način premikanja ni tako učinkovit kot pri nekaterih drugih skakanju prilagojenih živalih (le majhen del energije vsakega skoka se ob doskoku spet shrani v elastične strukture);[4] skakači se tako ne zanašajo na konstantno hitrost pri begu pred plenilci, temveč skačejo v vse smeri in jih tako poskušajo zmesti.[5] Pri lovljenju ravnotežja si pomagajo z dolgim repom, na katerega se tudi opirajo pri počivanju, podobno kot kenguruji.[1]

V splošnem so skakači nočne živali z velikimi očmi, ki si za dnevni počitek izkopljejo brloge v tleh. Prehranjujejo se večinoma s semeni, nekatere vrste pa tudi z žuželkami in drugimi majhnimi nevretenčarji.[1]

Taksonomija in sistematika

uredi

Njihovi najbližji sorodniki so skočice in brezove miši (družina Zapodidae), ki živijo na travnikih nekoliko hladnejših območij Evrazije in Severne Amerike.[2] Pravzaprav so jim po ključnih taksonomskih znakih tako podobni, da so jih nekoč združevali v isto družino,[6] po novejšem referenčnem delu Handbook of the Mammals of the World pa vendarle predstavljajo ločeno družino.[7]

 
Jaculus orientalis (prepariran primerek)
 
Allactaga tetradactyla

Delitev (poddružine in rodovi z zgledi vrst):

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Macdonald, D., ur. (1996). Velika enciklopedija: Sesalci. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 682–683. COBISS 61844992. ISBN 86-11-14524-0.
  2. 2,0 2,1 2,2 Jansa, Sharon; Myers, Phil. »Dipodidae«. Museum of Zoology, Univerza Michigana. Pridobljeno 23. septembra 2023.
  3. Burton, Maurice; Burton, Robert (1970). The International Wildlife Encyclopedia. Marshall Cavendish. str. 1323. ISBN 978-0-7614-7266-7.
  4. Moore, Talia Y.; Rivera, Alberto M.; Biewener, Andrew A. (3. julij 2017). »Vertical leaping mechanics of the Lesser Egyptian Jerboa reveal specialization for maneuverability rather than elastic energy storage«. Frontiers in Zoology. 14 (1). doi:10.1186/s12983-017-0215-z.
  5. Moore, Talia Y.; Cooper, Kimberly L.; Biewener, Andrew A.; Vasudevan, Ramanarayan (5. september 2017). »Unpredictability of escape trajectory explains predator evasion ability and microhabitat preference of desert rodents«. Nature Communications. 8 (1). doi:10.1038/s41467-017-00373-2. PMC 5585173.
  6. »Dipodidae«. Wilson & Reeder's Mammal Species of the World (3. izd.). Pridobljeno 23. septembra 2023.
  7. Wilson, Don E.; Lacher, Thomas E. Jr.; Mittermeier, Russell A. (2017). Handbook of the Mammals of the World. Zv. 7: Rodents II. Barcelona: Lynx Edicions. str. 69. ISBN 978-84-16728-04-6.

Zunanje povezave

uredi
  •   Predstavnosti o temi Skakači v Wikimedijini zbirki