8K71 "R-7" (pogovorno rusko Семёрка – sedmica) je dvostopenjska medcelinska balistična raketa na tekoče gorivo Sovjetskih oboroženih sil. Je prva medcelinska balistična raketa v zgodovini in osnova za rakete nosilke Vostok, Voshod in Sojuz.

R-7
Raketa R-7
Raketa R-7
Vrsta Medcelinska balistična raketa
Država izvora  Sovjetska zveza
Zgodovina uporabe
V uporabi 9. februar 1959–1968
Uporabniki Sovjetske oborožene sile
Vojne hladna vojna
Zgodovina izdelave
Konstruktor Sergej Koroljov, OKB-1 (danes Raketno-vesoljska korporacija Energija S. P Koroljova)
Leto zasnove 10. maj 1954–
Proizvajalec Centralni znanstvenoraziskovalni institut strojegradnje

Raketno vesoljski center Progress

V proizvodnji 1957–
Različice 8K74 R-7A
Značilnosti
Teža 280 t
Dolžina 34 m
Širina 10,3
Premer 3 m

Bojna glava 1 bojna glava
Moč eksplozije 3 Mt

Motor Dvostopenjska raketa na tekoče gorivokerozin T1 in oksidanttekoči kisik
Operativni
doseg
8000–8800 km
Sistem
vodenja
Inercijsko
Gorivo Tekoče gorivokerozin T1

Razvoj

uredi

Oblikovanje rakete R-7 se je začelo leta 1953 v Kaliningradu (danes Koroljov) s ciljem razviti raketo, ki bi lahko ponesla 3 t koristnega tovora 8000 km daleč.[1] Glavni oblikovalec je bil Sergej Koroljov iz oblikovalskega biroja OKB-1 (danes Raketno-vesoljska korporacija Energija S. P Koroljova). Pri razvoju so izhajali iz rakete R-1, ki je bila kopija nemške balistične rakete V-2. Osnovna oblikovna rešitev je bila pripravljena leta 1954 in 15. maja 1957 je bil prvi poskus izstrelitve iz kozmodroma Bajkonurja.[2] Izstrelitev ni bila uspešna, prav tako ne drugi poskus 11. junija. Uspešen je bil šele tretji poskus 21. avgusta 1957, ko je raketa R-7 poletela 6000 km daleč. Predelana različica rakete 8K71PS je 4. oktobra 1957 v orbito vtirila prvi umetni satelit v zgodovini Sputnik 1, 3. novembra pa Sputnik 2, ki je v orbito ponesel prvo živo bitje – psičko Lajko.

 
Primerjava raket R-7, R-7 Sputnik, Vostok, Voshod in Sojuz

V okviru prve stopnje so štiri potisniki uporabljali po štiri motorje RD-107 s po šestimi zgorevalnimi komorami, osrednji del rakete pa štiri motorje RD-108. Druga stopnja je uporabljala štiri motorje RD-108. Glavni oblikovalec motorjev je bil Valentin Gluško iz oblikovalskega biroja OKB-456 (danes NPO Energomaš). Glavna oblikovalca sistema upravljanja sta bila Mihail Rjazanski in Nikolaj Piljugin iz oblikovalskega biroja NII-885 (danes Ruski vesoljski sistemi).

Vojaška različica rakete je nosila eno bojno glavo, ki jo je razvil oblikovalski biro KB-11 (danes Vseruski znanstvenoraziskovalni institut eksperimentalne fizike iz Sarova). Bila je težka 5300–5500 kg s premerom 7,27 m in je nosila 3–5 Mt bojno glavo. Rakete so bile prvič nameščene februarja 1959 na kozmodromu Pleseck.[3] Število nameščenih raket je bilo omejeno z deset: nameščenih je bilo šest do osem raket na Plesecku in ena na Bajkonurju.[4]

Raketo R-7 je danes mogoče videti v Moskvi, Koroljovu, Kalugi, Bajkonurju in Samari.

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. Bora, Champak Jyoti. Missile Systems. Lulu.com. str. 11. ISBN 978-1-329-59323-7.[vir iz samozaložbe]
  2. »Boris Chertok: Rockets and People, p. 290« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. maja 2008.
  3. »This Week in EUCOM History: February 6–12, 1959«. EUCOM. 6. februar 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2012. Pridobljeno 8. februarja 2012.
  4. »R-7, "Semyorka"«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. julija 2011. Pridobljeno 4. septembra 2008.