Posočje
Posočje je geografsko območje v severozahodni Sloveniji in obsega ozemlje ob reki Soči. Od severa proti jugu ga delimo na Zgornje, Srednje in Spodnje Posočje, pomembnejši kraji pa so Bovec, Kobarid, Tolmin, Most na Soči, Kanal ob Soči, Nova Gorica. Ta delitev se opira predvsem na naravne (reliefne, klimatske in druge naravne značilnosti) in na družbeno-politično delitev.
DelitevUredi
Zgornje Posočje (Alpsko Posočje) sega od izvira reke Soče pod najvišjimi vrhovi Julijskih Alp do Mosta na Soči oziroma Tolmina, je razdeljeno na Bovško, Kobariško in Tolminsko. Soča in njeni pritoki so vrezali globoke struge v pretežno karbonatno podlago. Prevladuje dachsteinski apnenec, iz katerega je zgrajena večina Julijskih Alp. Vmes so pasovi dolomita, rdečega laporja in fliša, na dnu doline pa prevladujejo aluvialni nanosi. Pod Kobaridom se dolina razširi. Med Kobaridom in Mostom na Soči je dolino izoblikoval ledenik. Sledi tega so vidne kot čelne morene pri Mostu na Soči. Dno doline, ledeniško-rečne prodne terase, na zahodu omejujejo Stol, Mija, Matajur in Kolovrat.[1] V dolinah prevladujejo bukovi gozdovi pomešani s črnim gabrom in malim jesenom. Smreka raste na mestih s hladnim zrakom. Višje na gorskih pobočjih se ob bukvi pojavi macesen, še višje pa ruševje.
Značilno za te kraje je bilo planšarstvo, reja ovac in koz. Z uvedbo koruze (v 17. stoletju) in krompirja (konec 18. stoletja) se je razširilo tudi poljedelstvo. Zaradi zaprtosti doline so slabe prometne povezave z drugimi območji v širši okolici. Tu je razvit predvsem turizem, ki temelji na naravnih znamenitostih.
Srednje Posočje (ali tudi Kanalsko Posočje) označuje dolina Soče med Doblarjem in vstopom na Goriško ravan. Značilnosti tega dela Posočja so: običajen rečni relief, večja zastopanost kraških značilnosti, pojavnost apnenca in fliša, Soča ima malo pritokov, ti so manj prodonosni. V srednjem delu je že večji vpliv submediteranskega podnebnega tipa, raba tal je pestrejša, pojavlja se trta v brajdah. Gozd je poraščen z toploljubnimi drevesnimi vrstami (kostanj, jesen…), zastopana je hidroenergetska izraba Soče, kamnolomi (lapor, apnenec). Ned prometnimi povezavami se poleg ceste pojavi še železniška povezava.
Spodnje Posočje (ali tudi Italijansko / Goriško / Laško Posočje) se razprostira med ožino pri Solkanu in izlivom Soče v Jadransko morje, vključno s porečjem Vipave. Gre za bolj ravninsko do gričevnato pokrajino, izpostavljeno poplavam, kjer reke pogosto spreminjajo svojo strugo. Močan je vpliv sredozemskega podnebja, zato je kmetijstvo (poljedelstvo) izrazito zastopano, znotraj tega pa predvsem vrtnarstvo, vinogradništvo, sadjarstvo. Prometna odprtost je močno poudarjena, poselitev je gostejša, tudi z večjimi kraji, med gospodarskimi dejavnostmi je močna trgovina.
Območja ob soških pritokih lahko imenujemo tudi Idrijsko Posočje, Vipavsko Posočje, Nadiško Posočje, Tersko Posočje.
Zgodovina poselitveUredi
Zaradi hribovitega sveta je bilo v Posočju ugotovljenih le nekaj vil rustik, ki bi jim bilo mogoče dokazati obstoj ali celo nastanek v poznorimskem času. Znane lokacije so: rimski vili v Bukovici in Pavlinih pri Loki v zahodnem delu Vipavske doline, stanovanjska zgradba iz 4. st. na Ledinah v Novi Gorici, manjša nekropola iz 4. st. Na lajšču v Avčah in v Anhovem, nekropola Na steni v Solkanu, iz latenskega obdobja grob iz Idrije ob Bači in iz Slapa ob Idrijci, rimska naselbina Gradič nad Kobaridom, Most na Soči, Sv. Katarina nad Novo Gorico in drugi. Raziskave na Tonovcovem gradu pri Kobaridu so dokazale obstoj velike utrjene naselbine s številnimi stanovanjskimi zgradbami in cerkvami iz sredine 5. st. Zanesljiva poznoantična naselbina Gradec pri Logjeh leži v Breginjskem kotu.
Zelo pomembno, a žal v precej uničeno, je langobardsko grobišče iz časa langobardske selitve v Italijo v Biljah. Najden je bil žgani germanski grob na najdišču Rodne pri Tolminu.
Povsem neznatni in neizpovedni so arheološki sledovi iz časa od 6. - 8 stoletja, ko so se začeli naseljevati Slovani.
Najstarejši podatek, izpričan v zgodovinskih virih, govori o t. i. Bovški poti, ki je v srednjem veku povezovala Furlanijo in Koroško. Približen potek poti je znan: čez Čedad proti severu po dolini Nadiže, pri Robiču se je usmerila proti vzhodu, pri Kobaridu dosegla Sočo in ob njej proti Bovcu ter čez Predel v Trbiž. Na to pot se je navezovala pri Tolminu pot ob Bači na proti Kranjski. Bovška pot je prvič omenjena v pisnem viru leta 1326. Ohranil se je tudi zapis, da je med letoma 1399 in 1404 mesto Čedad začelo graditi cesto čez Predel. Po posredovanju nadvojvode Karla so leta 1587 končali tudi gradnjo poti med Gorico in Trbižem.
Potresi v PosočjuUredi
Posočje je prizadelo v zgodovini več potresov. V novejši zgodovini je potrebno omeniti tistega iz leta 1976, ki je imel epicenter v Furlaniji, v Posočju pa najbolj prizadel Breginjski kot, Kobarid in Tolmin.[2]
12. aprila leta 1998, na velikonočno nedeljo, je Posočje je prizadel močan potres z močjo 5,6. stopnje po Richterjevi lestvici. Drugi večji potres je Posočje prizadel 12. julija 2004 ob 15.04 z močjo 4,9 stopnje po Richterjevi lestvici.
Glej tudi Potres v Zgornjem Posočju 1998
Viri in skliciUredi
- ↑ Kunaver 1998, 54–70; Buser et al.
- ↑ Potresi leta 1976 v Furlaniji in njihove posledice v Posočju [1] Arhivirano 2013-12-03 na Wayback Machine.
- Melik, A., Slovenija - geografski opis, Opis slovenskih pokrajin, II knjiga, 1.zvezek: Slovenski Alpski svet, Ljubljana, 1954
- Poznoantična utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu