Wikipedija

Papež Hadrijan III.

Hadrijan III. (latinsko Papa Hadrianus Tertius, sanctus, italijanski rimskokatoliški škof, * datum rojstva neznan, Rim, (Lacij, Papeška država, Frankovsko cesarstvo danes: Italija), † 8. julij (ali september) 885 Spilamberto (Modena, Frankovsko cesarstvo, danes: Italija)
Papež je bil od 17. maja 884 do svoje smrti.

Sveti Hadrijan III. OSB
Papež Hadrijan III.
Papež Hadrijan III.
Izvoljen17. maj 884 (izvoljen)
Začetek papeževanja17. maj 884 (posvečen in ustoličen) [1]
Konec papeževanja8. julij 885
(ali september 885)
PredhodnikMarin I.
NaslednikŠtefan V.
Redovi
Položaj109. papež
Osebni podatki
RojstvoHadrianus ali Agapitus
datum neznan[2]
Rim
Smrt885[2] ali 885[3]
San Cesario sul Panaro[d][4]
PokopanOpatija Nonantola pri Modeni
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiBenedikt (Rimljan)
grof in tuskulanski vojvoda
Svetništvo
God8. julij
ali 7. september
Svetnik vkatoliška Cerkev
Svetniški nazivpapež
Kanonizacija2. junij 1891
Rim
razglašalec
Leon XIII.
Atributipapeška oblačila
Drugi papeži z imenom Hadrijan
Catholic-hierarchy.org

Življenjepis uredi

Mladost uredi

Agapit je bil sin Benedikta, ki je bil Benedetto - magnus tusculanus dux et comes (veliki tuskulanski vojvoda in grof), ki je stanoval na Via Lata v Rimu. Bil je vnuk Alberika - Albericho - marchio et consul tusculanus princeps potentissimus (grof in tuskulanski konzul, močan vladar), ki je bil brat Hadrijana I. (772-795) in praded tuskulanskih grofov. Poleg tega naj bi bil starejši brat Sergija – Sergio dei Conti di Tuscolo, oziroma Sergija III. (904-911). [5]

Papež uredi

Benediktinskega meniha Hadrijana iz rimske rodbine Colonna so za papeža izvolili 17. maja 884. S trdimi kaznimi je skušal zaustaviti nered in zločine, ki so se v Rimu vse pogosteje dogajali in vse bolj razločno kazali na mračno stoletje. Najbrž je bil naklonjen frankoljubi stranki, podobno kot njegov predhodnik Janez VIII., ki je bil umorjen 16. decembra 882; za vzpostavo miru je dal oslepiti vojaškega poveljnika Jurija[6] voditelja germanoljube stranke; le-ta je bil zet Gregorja (Gregorio), upravnika papeške palače pod Marinom I., ki so ga pred tem prav tako umorili v sumljivih okoliščinah.

Tvegano potovanje uredi

Frankovski cesar Karel Debeli [7] ga je povabil – po smrti akvitanskega kralja Karlmana – na Wormski državni zbor, da bi uredil pereče vprašanje nasledstva glede njegovega nezakonskega sina, petnajstletnega Bernarda. Poleg tega je bilo potrebno razpravljati o rastoči moči muslimanskih Saracenov, ki so ogrožali s svojimi napadi tudi Italijo. [8] [9]

Dela uredi

  • »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Pridobljeno 6. decembra 2011.

Hadrijan je izdal dva odloka:

  1. papeške volitve morajo biti neodvisne od privolitve frankovskega cesarja;
  2. po smrti frankovskega cesarja Karla Debelega, ki ni imel moških potomcev, naj preide cesarska krona na enega izmed italijanskih vladarjev. [9]
  • Hadrijan je do Carigrada gojil naklonjenost, saj je sporočil svojo izvolitev carigrajskemu patriarhu Fotiju. [10]
  • Drugi viri trdijo ravno nasprotno: »Papež Hadrijan III. se je izrekel zoper Focija, prav kakor njegov predhodnik; zato mu je poslal cesar Bazilij žaljiva pisma; zaradi papeževe hitre smrti je pisma dobil šele njegov naslednik.« [11]
  • 6. aprila 885 je na Moravskem umrl Metod, blagovestnik panonskih Slovanov, ki je podpiral slovansko bogoslužje tudi v slovenski Panoniji; papež Hadrijan III. mu je bil naklonjen.

Smrt in spomin uredi

 
Kripta Opatije Nonantola, kjer je pokopan Hadrijan III.

Papež Hadrijan je zaupal vodstvo rimske škofije cesarskemu zastopniku, ki se je ravno tedaj mudil v Rimu, pavijskemu škofu Giovanniju, in se poleti 885 odpravil na nevarno pot. V začetku septembra 885 je prišel do soteske blizu Modene, kjer mu je postalo hudo slabo - a so ga po drugih virih napadli razbojniki, ter je kmalu nato umrl na gradu San Cesario sul Panaro. Ta gozdnata soteska se je tedaj imenovala Wilzacara in ji danes ustreza Via Viazza v kraju San Cesario sul Panaro. Prenesli so ga v ospizio di Sant'Alberga (današnji San Bernardino v kraju San Cesario sul Panaro, kjer je po izročilu umrl 8. julija 885, a po drugih virih se je to zgodilo v začeku septembra.
Pokopali so ga v kripto bližnje Opatije Nonantola. Tamkajšnji menihi so baje oplenili njegove dragocenosti, a rimsko ljudstvo je po njegovi smrti oropalo Lateran, kjer je stoloval. [12] [13] [14]

Spomin uredi

Ljudstvo ga je častilo od najstarejših časov. Z odlokom Leona XIII. z dne 2. junija 1891 je njegovo češčenje potrjeno. Mašo in brevir v njegovo čast lahko opravi duhovšččina Rima in Modene v obeh obredih na dan 7. septembra. [15]

Rimski martirologij o njegovem godu 8. julija poroča:

V Spini Lamberti v Emiliji se spominjamo prenosa svetega Hadrijana III., papeža, ki je poskušal z vsemi sredstvi spraviti Carigrajsko Cerkev z Rimsko; umrl je svetniško, ko ga je na poti v Francijo prizadela huda slabost. Njegovo češčenje je omejeno na krajevno Cerkev.

Niso znani razlogi za njegovo češčenje kot svetnika; znano je, da je pomagal Rimljanom kot priprošnjik v času pomanjkanja.
1214 je Inocenc III. dovolil nonantolskemu opatu v novem središču Spilamberta, ki je nastalo 1210, zgraditi novo cerkev, ki so jo posvetili svetemu Hadrijanu III. Pod upravo te opatije je bila do 1568, ko jo je sv. Pij V. podredil modenski škofiji. 1713 so cerkev podrli in znova zgradili po načrtih modenskega stavbarja Franchinija; 1887 pa so obnovili pročelje. [5]

Sklici uredi

  1. ↑ F. Gligora. I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. str. 88.
  2. ↑ 2,0 2,1 Enciclopedia dei Papi — 2000.
  3. ↑ BeWeB
  4. ↑ https://www.treccani.it/enciclopedia/santo-adriano-iii_%28Enciclopedia-dei-Papi%29/
  5. ↑ 5,0 5,1 »Papa Adriano III«. Cathopedia. 10. februar 2013. Pridobljeno 13. februarja 2017.
  6. ↑ Giorgio, "magister militum" in "vestararius", imenovani "de Aventino"
  7. ↑ Frankovski cesar Karel III. Debeli (839-888) – odstavljen od cesarstva 887
  8. ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 103.
  9. ↑ 9,0 9,1 »Anno 884 d. C. Elezione di papa Adriano«. Leonardo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. februarja 2017. Pridobljeno 14. februarja 2017.
  10. ↑ »I Santi di oggi – 8 luglio Sant' Adriano III, Papa«. Papaboys 3.0. 8. julij 2016. Pridobljeno 13. februarja 2017.
  11. ↑ »Storia ecclesiastica di monsignor Claudio Fleury. Tradotta dal Francese dal signor conte Gasparo Cozzi«. Google book. 1770. Pridobljeno 14. februarja 2017.
  12. ↑ »Adriano III, papa«. Dizionario Biografico degli Italiani di Ottorino Bertolini. 1960. Pridobljeno 13. februarja 2017.
  13. ↑ »Saint Adrien III Pape (109 ème) de 884 à 885«. Nominis. 4. september 2016. Pridobljeno 14. februarja 2017.
  14. ↑ »Adriano III, santo«. Enciclopedia dei Papi di Ottorino Bertolini. 2000. Pridobljeno 13. februarja 2017.
  15. ↑ »Pope St. Adrian III«. Catholic Encyclopedia New Advent. 1907. Pridobljeno 13. februarja 2017.

Glej tudi uredi

Nadaljnje branje uredi

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. Mohorjeva družba, Celje 1989.
  • Fran Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Samozaložba, Maribor 1909.
(angleško)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(francosko)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(nemško)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Piero Bargellini: L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. Vallecchi, Firenze 1974.
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN 963 09 1863 3.
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Hadrijan III..
(slovensko)
(angleško)
(italijansko)
(francosko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Marin I. 		Papež
884-885 		Naslednik: 
Hadrijan III.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Hadrijan_III.&oldid=5963214«