Absurdizem: Razlika med redakcijama

[[Slika:Titian_-_Sisyphus_-_Madrid_-_Prado.jpg|alt=Slika Sizifa|sličica|Sizif je s Camusovo predelavo antičnega mita v zadnjih poglavjih Mita o Sizifu postal simbol absurdizma. Sizifa si moramo po absurdizmu zamišljati srečnega, če želimo biti srečni sami, saj deluje kot prispodoba našega življenja. ]]

V svojem jedru je absurdni človek [[Nihilizem|nihilistična]] ideja, saj kliče po predrugačenju [[Etika|etičnih]] in [[Vrednota|življenjskih vrednot]] glede na spoznanja absurdizma. SZ doseganjem [[Ideal|ideala]] absurdnega človeka se človek osvobodi bremena nesmiselnosti svojega življenja in postane gospodar svoje [[Usoda|usode]], saj ve, da je ta samo njegova in da nima nobenega višjega [[Imperativ|imperativa]], ki bi mu narekoval, kaj naj počne.<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|pages=122}}</ref> Posledično mora [[Albert Camus|Camus]], da se izogne pomiku k [[Anarhizem|anarhizmu]], zagovarjati meje človeške [[Svoboda (razločitev)|svobode]], ki izhajajo iz nekega notranjega [[Imperativ|imperativa]]. To napravi deloma v [[Mit o Sizifu|Mitu o Sizifu]] z [[Arhetip|arhetipi]] absurdnih ljudi in odgovorom na vprašanje "Zakaj naj se '''ne''' ubijem"; deloma pa v [[Uporni človek|Upornem človeku]], kjer skozi koncept "notranje meje" - ki je njegova "meja upora" in je pogojena z medčloveškimi odnosi -, raziskuje vprašanje "Zakaj naj ne ubijam drugih" <ref name=":1" /><ref name=":2">{{Navedi knjigo|edition=Summer 2017|title=The Stanford Encyclopedia of Philosophy|url=https://plato.stanford.edu/archives/sum2017/entries/camus/|publisher=Metaphysics Research Lab, Stanford University|date=2017|first=Ronald|last=Aronson|editor-first=Edward N.|editor-last=Zalta|chapter=1. The Paradoxes of Camus’s Absurdist Philosophy}}</ref>.

Don Juan je osvajalec ženskih src. Ljubi vse ženske sveta in vsaki pove, kar hoče slišati, da jo osvoji. Ker se zaveda absurda, je osvobojen etičnih zadržkov in lahko sam sebi postavlja pravila. To seveda ne pomeni, da ni etičen, le da se zaveda posledic svojih dejanj, ki jih je pripravljen sprejeti. Njegova posledica je, da bo umrl osamljen, saj se bo vsem ljubimkam zameril. To zanj ni kazen, ker svojo starost jemlje kot posledico svojih dejanj, ki jo je sprejel. Na primer neabsurdni žigolo bi svojo osamljenost na stara leta jemal kot božjo kazen, absurdni Don Juan, pa ne, saj ve, da si usodo kroji sam in koncept kazni višje sile zanj ne obstaja<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=77}}</ref>. [[Albert Camus|Camus]] o absurdistični morali, ki je osrednje vprašanje Don Juana, zapiše:{{navedek|Absurdnost ne sprošča, temveč veže. Ne dovoljuje vseh dejanj. Vse je dovoljeno, to ne pomeni, da ni nič prepovedano. Absurdnost daje samó enakovrednost posledicam teh dejanj. Ne priporoča hudodelstva, to bi bilo otročje, vrača pa kesanju njegovo nekoristnost [...] Duh, ki ga je prežela absurdnost sodi samo, da je treba te nasledke [posledice] gledati z vedrim mirom. Pripravljen je plačati. Drugače povedano, zanj obstajajo odgovorni ne pa krivi.<ref>{{Navedi knjigo|title=Mit o Sizifu : esej o absurdnem|url=http://worldcat.org/oclc/924214065|publisher=Cankarjeva Založba|date=1980|oclc=924214065|first=Camus, Albert,|last=1913-1960.|page=74}}</ref>}}