Španska avtonomna skupnost: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 5:
Španija je od začetka 19. stoletja upravno razdeljena na pokrajine (''provincias''). Te so skozi zgodovino delovale kot upravne enote in izpostave centralne vlade, a so (z izjemo [[Navara|Navare]] in ostalih treh baskovskih pokrajin) uživale zelo omejeno samoupravo. V obdobju tranzicije od diktatorskega režima ([[frankizem]]) k demokraciji je Španija opustila tradicijo centralizirane države in postopoma oblikovala t.i. »državo avtonomij« (''estado de autonomías''): posebno upravno-politično ureditev na pol poti med [[federacija|federacijo]] in decentralizirano unitarno državo. Samoupravne enote, ki so sestavljene iz ene ali več pokrajin, se imenujejo »avtonomne skupnosti« (''comunidades autónomas'').
 
V obdobju [[španska tranzicija|tranzicije]] se je uveljavil politični konsenz, da je potrebno narodnim in jezikovnim manjšinam ([[Baski]], [[Katalonci]], [[Galicija (Španija)|Galičani]]) omogočiti obnovitev široke avtonomije, ki so jo uživali v obdobju [[španska druga republika|republike]]. Obenem so se tudi v nekaterih drugih delih države, predvsem v [[Valencija|Valenciji]], na [[Kanarski otoki|Kanarskih otokih]] in v [[Andaluzija|Andaluziji]], oblikovala močna politična gibanja, ki so za svoje dežele zahtevala podobno avtonomijo. Ker sporazum v smeri preobrazbe Španije v federalno državo ni bil mogoč, je obveljala kompromisna rešitev: Španija je še naprej ostala razdeljena na 50 pokrajin, ki pa so se smele samostojno povezati v avtonomne skupnosti.
 
Ustava iz leta [[1978]] je predvidela dva postopka oblikovanja avtonomnih skupnosti: hitrega in običajnega. Do hitrega postopka so bile upravičene tri skupnosti, ki jim je ustava priznala status narodnosti (''nacionalidad''): [[Baskija]], [[Katalonija]] in [[Galicija (Španija)|Galicija]]. Kasneje je z [[referendum]]om pravico do hitrega postopka pridobila tudi [[Andaluzija]]. [[Navara]], ki je kot edina pokrajina uživala določeno samoupravo že pod [[frankizem|frankizmom]], je k avtonomiji pristopila s posebnim zakonom (t.i. ''Ley de amejoramiento foral''). Baskija je avtonomijo dosegla leta 1979, Katalonija leta 1980 ter Galicija in Andaluzija leta 1981. Njihovemu zgledu so sledile tudi ostale regije, tako da je Španija - v nasprotju z začetnimi predvidevanji - od sredine osemdesetih let povsem razdeljena na avtonomne skupnosti.
 
Pristojnosti avtonomnih skupnosti ureja '''avtonomni statut''' (''estatuto de autonomía''), ki ga mora potrditi španski parlament (in v skupnostih, ki so avtonomijo dosegle po hitrem postopku, tudi lokalno prebivalstvo na referendumu). Posamezne avtonomne skupnosti imajo zelo različne stopnje avtonomije, vendar precej podobno notranjo politično ureditev: vsaka ima svoj parlament in vlado s predsednikom.