Pelikan (rod)

rod ptičev v družini Pelecanidae (pelikani)
(Preusmerjeno s strani Pelecanus)

Pelikan (znanstveno ime Pelecanus) je rod velikih vodnih ptic, ki tvorijo družino pelikanov (Pelecanidae). Zanje je značilen dolg kljun in velika kožna golša pod njim, ki se uporablja za lovljenje plena in odvajanje vode iz zagrabljene vsebine pred požiranjem. Imajo pretežno bledo operjenost, izjema so rjavi in perujski pelikani. Kljuni, golša in gola koža obraza pri vseh vrstah postanejo pred paritvenim obdobjem živo obarvane.

Pelikan
Časovni razpon: poznji eocen–recentno, 36–0 Ma
[1]
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Pelecaniformes (močvirniki)
Družina: Pelecanidae (pelikani)
Rod: Pelecanus (pelikan)
Linnaeus, 1758
Tipska vrsta
Rožnati pelikan (Pelecanus onocrotalus)
Linnaeus, 1758
Vrste

8, glejte besedilo

Osem sedaj živečih vrst ima neenakomerno in sezonsko odvisno razširjenost, vendar poseljujejo skoraj vse dele sveta - od tropov do zmernega pasu. Pelikanov ne najdemo ni v notranjosti Južne Amerike, polarnih območjih ter na odprtem oceanu.

Dolgo časa so mislili, da so v sorodstvu z burnicami, kormorani, tropiki in strmoglavci, vendar so po sodobnih raziskavah najbližje sorodni čevljekljunom in senčarjem (čeprav nobena od teh dveh vrst ni prava 'štorklja'). Danes so uvrščeni v red močvirnikov (Pelecaniformes). V isti red sodijo tudi ibisi, žličarke, čaplje in bobnarice. Fosilni dokazi o pelikanih kažejo, da pelikani obstajajo že vsaj 36 milijonov let, kar potrjuje najdba tibiotarsusa (kost spodnjega dela noge) iz poznega eocena v Egiptu.[1] Domnevajo, da so se razvili v Starem svetu ter se kasneje razširili v Ameriki, kar se odraža tudi v odnosih znotraj rodu, ko se osem vrst lahko razdeli na linije starega in novega sveta.[2] Hipotezo dodatno potrjujejo fosilni dokazi najstarejših taksonov pelikanov.[3]

Pelikani so pogosti v celinskih vodah, vendar so najbolj znani kot prebivalci morskih obal in obalnih območij kjer se pretežno hranijo z ribami, ki jih lovijo z značilnim velikim vrečastim kljunom – potopijo se v vodo ali jih ujamejo tik pod vodno gladino. So prilagodljivi glede slanosti vode in uspevajo v sladki vodi, brakični vod, in najpogosteje v morski vodi. So družabne ptice, potujejo v jatah, lovijo v skupinah in valijo v kolonijah. Štiri belo operjene vrste običajno gnezdijo na tleh, štiri rjave ali sivo operjene pa gnezdijo predvsem na drevesih.[4] Odnosi med pelikani in ljudmi so bili pogosto konfliktni. Ptice so bile preganjane zaradi domnevne konkurence z ribištvom.[5]

Njihovo število se zmanjšuje zaradi uničevanja habitatov, motenj in onesnaževanja okolja, tri vrste pa so ogrožene. Imajo tudi dolgo zgodovino kulturnega pomena v mitologiji ter v krščanski in heraldični ikonografiji.

Taksonomija in sistematika

uredi

Etmologija

uredi

Ime pelikan izvira iz starogrške besede pelekan (πελεκάν), [6] ki je nastala iz besede pelekys (πέλεκυς), kat pomeni "sekira".[7] V klasični antiki so izraz uporabljali tako za pelikana kot za žolno. [8]

Zgodovina taksonomija

uredi

Rod Pelecanus je prvič formalno opisal Carl Linnaeus leta 1758, v svoji 10. izdaji Systema Naturae. Izstopajoče značilnosti ptice je opisal z ravnim kljunom ukrivljenim na konici, linearne nosnice, goli kožo obraza in plavalno kožo med prsti stopal. Ta zgodnja opredelitev je vključevala burnice, kormorane, strmoglavce ter pelikane.[9] Družino Pelecanidae je leta 1815 uvedel (kot Pelicanea) francoski polihistor Constantine Samuel Rafinesque.[10][11]

Rod in sorodne skupine

uredi

Pelikani so svoje ime dobili od reda močvirnikov (Pelecaniformes), ki ima raznoliko taksonomsko zgodovino. Tropski ptiči, kačarji, kormorani, strmoglavci, sule in frigate (danes Suliformes) so bili iz reda Pelecaniformes izločeni. Namesto vanj dane sodijo čaplje, ibisi, žličarke, senčar in čevljekljun.[12]

Filogenetski odnosi

uredi

Molekularni dokazi kažejo, da sta čevljekljun (Balaeniceps rex) in senčar (Scopus umbretta) bližnja srorodnika.[13] Skupaj tvorita klad znotraj Pelecaniformes, čeprav obstajajo dvomi o natančnem razmerju med tremi vrstami.[14]

Veslonožci (Suliformes)

Močvirniki (Pelecaniformes)

Čaplje (Ardeidae)

Ibisi in žličkarji (Threskiornithidae)

Senčar (Scopus umbretta)

Čevljekljun (Balaeniceps rex)

Pelikan (Pelecanus)

Kladogram baziran na Hackett et al. (2008).[12]

Najbližji živeči sorodniki

Seznam živečih vrst

uredi

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 El Adli, Joseph J.; Wilson Mantilla, Jeffrey A.; Antar, Mohammed Sameh M.; Gingerich, Philip D. (2. januar 2021). »The earliest recorded fossil pelican, recovered from the late Eocene of Wadi Al-Hitan, Egypt«. Journal of Vertebrate Paleontology. 41 (1): e1903910. Bibcode:2021JVPal..41E3910E. doi:10.1080/02724634.2021.1903910. ISSN 0272-4634. S2CID 236269386.
  2. Kennedy, Martyn; Taylor, Scott A.; Nádvorník, Petr; Spencer, Hamish G. (2013). »The phylogenetic relationships of the extant pelicans inferred from DNA sequence data« (PDF). Molecular Phylogenetics and Evolution. 66 (1): 215–22. doi:10.1016/j.ympev.2012.09.034. PMID 23059726.
  3. El Adli, Joseph J.; Wilson Mantilla, Jeffrey A.; Antar, Mohammed Sameh M.; Gingerich, Philip D. (2. januar 2021). »The earliest recorded fossil pelican, recovered from the late Eocene of Wadi Al-Hitan, Egypt«. Journal of Vertebrate Paleontology. 41 (1): e1903910. Bibcode:2021JVPal..41E3910E. doi:10.1080/02724634.2021.1903910. ISSN 0272-4634. S2CID 236269386.
  4. Nelson, J. Bryan; Schreiber, Elizabeth Anne; Schreiber, Ralph W. (2003). »Pelicans«. V Perrins, Christopher (ur.). Firefly Encyclopedia of Birds. Richmond Hill, Ontario: Firefly Books. str. 78–81. ISBN 1-55297-777-3.
  5. Keith, James O. (2005). »An Overview of the American White Pelican«. Waterbirds. 28 (Special Publication 1: The Biology and Conservation of the American White Pelican): 9–17. doi:10.1675/1524-4695(2005)28[9:aootaw]2.0.co;2. JSTOR 4132643.
  6. Jobling, James A. (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London, United Kingdom: Christopher Helm. str. 296. ISBN 978-1-4081-2501-4.
  7. Partridge, Eric (1983). Origins: a Short Etymological Dictionary of Modern English. New York, New York: Greenwich House. str. 479. ISBN 0-517-414252.
  8. Simpson, J.; Weiner, E., ur. (1989). »Pelican«. Oxford English Dictionary (2. izd.). Oxford, United Kingdom: Clarendon Press. str. 1299. ISBN 0-19-861186-2.
  9. Linnaeus, C. (1758). Systema Naturae per Regna Tria Naturae, Secundum Classes, Ordines, Genera, Species, cum Characteribus, Differentiis, Synonymis, Locis. Tomus I. Editio Decima, Reformata (v latinščini). Holmiae: Laurentii Salvii. str. 132–34. Rostrum edentulum, rectum: apice adunco, unguiculato. Nares lineares. Facies nuda. Pedes digitís omnibus palmatis.
  10. Rafinesque, Constantine Samuel (1815). Analyse de la nature ou, Tableau de l'univers et des corps organisés (v francoščini). Palermo: Self-published. str. 72.
  11. Bock, Walter J. (1994). History and Nomenclature of Avian Family-Group Names. Bulletin of the American Museum of Natural History. Zv. Number 222. New York: American Museum of Natural History. str. 131, 252. hdl:2246/830.
  12. 12,0 12,1 Hackett, S.J.; Kimball, R.T.; Reddy, S.; Bowie, R.C.K.; Braun, E.L.; Braun, M.J.; Chojnowski, J.L.; Cox, W.A.; Han, K.-L.; Harshman, J.; Huddleston, C.J.; Marks, B.D.; Miglia, K.J.; Moore, W.A.; Sheldon, F.H.; Steadman, D.W.; Witt, C.C.; Yuri, T. (2008). »A Phylogenomic Study of Birds Reveals Their Evolutionary History«. Science. 320 (5884): 1763–68. Bibcode:2008Sci...320.1763H. doi:10.1126/science.1157704. PMID 18583609. S2CID 6472805.
  13. Smith, N.D. (2010). Desalle, Robert (ur.). »Phylogenetic Analysis of Pelecaniformes (Aves) Based on Osteological Data: Implications for Waterbird Phylogeny and Fossil Calibration Studies«. PLOS ONE. 5 (10): e13354. Bibcode:2010PLoSO...513354S. doi:10.1371/journal.pone.0013354. PMC 2954798. PMID 20976229.
  14. Mayr, G. (2007). »Avian higher-level phylogeny: Well-supported clades and what we can learn from a phylogenetic analysis of 2954 morphological characters«. Journal of Zoological Systematics and Evolutionary Research. 46: 63–72. doi:10.1111/j.1439-0469.2007.00433.x.
  15. Bruch, Carl Friedrich (1832). »Ornithologische Mittheilungen«. Isis von Oken. 10: 1105–1111.

Citirani teksti

uredi

Zunanje povezave

uredi