Pavji pajek

Pavji pajek
	; Samec pavjega pajka vrste Maratus volans
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali);
Deblo:	Arthropoda (členonožci);
Razred:	Arachnida (pajkovci);
Red:	Araneae (pajki);
Družina:	Salticidae (skakači);
Poddružina:	Euophryinae;
Rod:	Maratus; Karsch, 1878
Tipska vrsta
	Maratus amabilis; Karsch, 1878
Sinonimi
	Lycidas

Rod pavjih pajkov (znanstveno ime Maratus) združuje več kot 40 vrst iz družine skakačev, ki so z izjemo vrste M. furvus endemske v Avstraliji. Samci pavjih pajkov so znani predvsem zaradi svojega posebnega dvorjenja samicam, pri katerem obarvani zadek dvignejo in ga pahljačasto razprejo, podobno kot to delajo pavi, po čemer so tudi dobili ime.

Telesne značilnosti uredi

Pavji pajki so razmeroma majhni in dosežejo velikost od 2-6 mm. Samci imajo izrazito obarvani zadek, mnoge vrste pa imajo še stranske zavihke, ki jih med dvorjenjem pahljačasto razprejo kot pavi; barvni vzorec na zadku se razlikuje od vrste do vrste. Dlake na zadku spreminjajo barvo oz. barvni odtenek glede na kot opazovanja, kar imenujemo iridescenca. Čeprav je podrobno preučenih le nekaj vrst, se zdi, da v barvni paleti prevladujejo odtenki modre in zelene barve. Tretji par rjavo črnih nog je podaljšan, končna dela pa so obarvana belo. Nasprotno so samice kamuflažno belkasto rjave s pegastim vzorcem.^[1] Do nedavnega je bilo mišljeno, da stranski zavihki omogočajo pajku letenje po zraku, kar je bilo ovrženo.^[2]

Življenjski prostor in navade uredi

Pavje pajke najdemo na južni polovici Avstralije, življenjski prostor pa zajema široki spekter prebivališč, od peščenih sipin na obalah z zmernim podnebjem do polpuščavskih predelov, poraslih s travo, čeprav se obseg raznolikosti življenjskega prostora razlikuje od vrste do vrste. Najraje se zadržujejo pri tleh, pod odpadlim evkaliptusovim listjem, nekatere vrste pa imajo raje grmičevje ali mlado drevje.^[1]

So dnevni plenilci, ki se prehranjujejo v glavnem z žuželkami in drugimi pajki. Kot skakači imajo potujoči način življenja, tj. ne gradijo mrež in čakajo, da se plen ujame. Imajo dober vid, ki se je razvil za potrebe navigacije pri lovu in iskanju novih prebivališč.^[1] Sposobni so skočiti do 40-kratne dolžine svojega telesa.^[2] Pavji pajki so najaktivnejši med sezono parjenja, tj. pomladi, od avgusta do decembra, vendar lahko aktivnost niha glede na vrsto. ^[1]

Dvorjenje samcev uredi

Posnetek dvorjenja samca pavjega pajka vrste M. volans

Samci pavjih pajkov imajo enega od najbolj dovršenih sistemov dvorjenja med vsemi členonožci.^[3] Je kombinacija zapletenih gibov telesa (predvsem z zadkom in tretji parom nog, pa tudi s pedipalpi) in tresljajev z zadkom. V splošnem se dvorjenje prične tako, da ko samec opazi samico v daljavi, začne proizvajati tresljaje z zadkom. Ko se ji približa, dvigne tretji par nog visoko v zrak, takoj za tem pa še zadek, pri čemer pahljačasto razpre zavihke in pokaže z barvitim vzorcem okrašeni zgornji del zadka. Tretji par nog nato premika tako, da jih spušča in obrača proti glavoprsju, potem jih ukrivi in zopet dvigne v zrak, nato se cikel ponovi. Ta »ples« predstavlja najbolj znani del dvorjenja samcev. Ko se dvorjenje približuje vrhuncu, pajek spreminja vrste tresljajev, poleg tega pa poleže zadek in tretji par nog ter dvigne prvi par nog nad samico, kar lahko neposredno vodi do parjenja, če samica privoli v to. Tako zapleteni proces dvorjenje je verjetno posledica močne spolne selekcije, ki verjetno predstavlja tudi gonilo diverzifikacije, tj. ustvarjanja raznolikosti skakačev.^[3]