Odpre glavni meni

Partščina, znana tudi kot arsakidska pahlavščina in pahlavanik, izumrli antični severozahodnoiranski jezik, ki so ga govorili v Partiji, severovzhodni pokrajini antičnega Partskega cesarstva.

Partščina
Arsakidska pahlavščina
Pahlawānīk
Materni jezikPartsko cesarstvo
PodročjePartija, antični Iran
Obdobjeuradni državni jezik 248 pr.n.št. – 224 n.št., v 3. stoletju ga je izpodrinil srednjeperzijski jezik
indoevropski
Pisavanapisna partska pisava, manihejska abeceda
Jezikovne kode
ISO 639-3xpr
Seznam Linguist
xpr
Glottologpart1239[1]

Partščina je bila uradni državni jezik Partskega cesarstva (248 pr. n. št. – 224 n. št.).

KlasifikacijaUredi

Partski jezik je spadal v zahodno skupino srednjeiranskih jezikov, ki je imel zaradi stikov s sosednjimi jeziki tudi nekaj značilnosti vzhodnoiranskih jezikov. Vpliv je opazen predvsem v izposojenkah. Nekaj sledov vzhodnega vpliva se je ohranilo tudi v partskih izposojenkah v armenskem jeziku.[2]

Taksonomsko spada v skupino severozahodnih iranskih jezikov, medtem ko srednjeperzijski jezik spada v skupino jugozahodnih iranskih jezikov.

Knjižna partščinaUredi

Besedila v partskem jeziku so se pisala v pahlavijski pisavi, ki je imela dve temeljni značilnosti: izpeljana je bila iz aramejske pisave[3] in jezika ahemenidske državne pisarne (cesarska aramejščina), poleg tega pa je vsebovala veliko aramejskih besed, ideogramov in logogramov, imenovanih hozwārishn (arhaizmi), ki so jih razumeli kot partske (arsakidska pahlavščina).[4]

Partski jezik je bil jezik stare satrapije Partije, ki se je uporabljal na arsakidskem dvoru. Glavni vir podatkov o Partih je nekaj ohranjenih napisov v Nisi in Hekatompilu, manihejska besedila, sasanidski večjezični napisi in ostanki partske književnosti v srednjeperzijskem jeziku, ki je nasledil partščino. Pomembno vlogo v rekonstruiranju partščine imajo manihejska besedila, napisana kmalu po propadu Partskega cesarstva.[5] Manihejski spisi ne vsebujejo ideogramov.

OstankiUredi

Med ostanke zapisov v partskem jeziku spadajo:[6]

  • črepinje iz leta 100 pr. n. št., ki so jih našli v Nisi in drugih mestih ob južni meji sedanjega Turkmenistana
  • črepinje iz 1. stoletja pr. n. št., ki so jih našli v provinci Semnan v vzhodnem Iranu
  • pergament iz 1. stoletja pr. n. št. iz Havramana v Iranskem Kurdistanu
  • napisi na kovancih arsakidskih kraljev iz 1. stoletja n. št.
  • dvojezični napis v Selevkiji na Tigrisu iz leta 150-151 n. št.
  • napis zadnjega partskega kralja Artabana V. v Susi iz leta 215
  • nekaj dokumentov iz 3. stoletja, ki so jih odkrili v Dura-Europosu na Evfratu
  • napis v Kal-e Jangalu v južnem Korasanu iz prve polovice 3. stoletja
  • napisi zgodnjih sasanidskih kraljev in duhovnikov, med njimi Ka‘ba-je Zardošt pri Širazu in Pajkuli v Iraškem Kurdistanu
  • obširen korpus manihejskih spisov, ki ne vsebujejo ideogramov

IzumrtjeUredi

Leta 224 je lokalni vladar Farsa Ardašir I. odstavil zadnjega partskega kralja Artabana IV. in sam zasedel njegovo mesto. Utemeljil je četrto iransko in drugo perzijsko vladarsko dinastijo – Sasanidsko cesarstvo. Partski jezik je zamenjala srednja perzijščina, ki je v pisni obliki znana kot sasanidska pahlavščina. Partščina kljub temu ni takoj izumrla, kar dokazuje nekaj dvojezičnih napisov iz sasanidskega obdobja.

SkliciUredi

  1. Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Parthian". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 
  2. P. Lecoq (1983), Aparna, Encyclopedia Iranica, 1, Costa Mesa, Mazda Pub. [1]
  3. Iran Chamber Society
  4. Inscriptional Partian
  5. J. Wiesehfer, Ancient Persia: From 550 Bc to 650 A.D., I.B. Tauris, 2001, str. 118.
  6. A. Tafazzoli, A.L. Khromov, Sasanian Iran: Intellectual Life, History of civilizations of Central Asia, UNESCO, 1996, 3.

ViriUredi

  • P. Lecoq Aparna, Encyclopedia Iranica, 1, Costa Mesa, Mazda Pub., 1983, [2]
  • H. Chisholm (urednik), Parthia, Encyclopædia Britannica, 11. Izdaja, London, Cambridge University Press, 1911, 20, str. 871, [3]
  • M. Boyce, R. Ghirshman (1979), R. Ghirshman's L'Iran et la Migration des Indo-Aryens et des Iraniens, Journal of the American Oriental Society, 99, 1, str. 119–120, DOI 10.2307/598967, JSTOR 598967.