Papež Sergij II.
Sergij II., papež Rimskokatoliške cerkve; * okrog 790 Rim (Papeška država, Frankovsko kraljestvo); † 27. januar 847 Rim ( Papeška država, Italija, Sveto rimsko cesarstvo).
| Sergij II. | |
|---|---|
 Papež Sergij II. | |
| Škofija | 25. januar 844 (izvoljen) |
| Začetek papeževanja | 27. januar 844 (posvečen) |
| Konec papeževanja | 27. januar 847 |
| Predhodnik | Gregor IV. |
| Naslednik | Leon IV. |
| Nasprotnik | Janez VIII. 844 |
| Redovi | |
| Položaj | 102. papež |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | Sergij cca. 790 Rim |
| Smrt | 27. januar 847[1] Rim |
| Pokopan | Cerkev sv. Petra v Rimu |
| Narodnost | Italijan |
| Starši | oče Sergij Colonna |
| Prejšnji položaj | arhiprezbiter v Rimu |
| Drugi papeži z imenom Sergij Catholic-hierarchy.org | |
Življenjepis
uredi Mladost
urediSergij je bil Rimljan; tam se je rodil, a z dvanajstimi leti mu je umrla tudi mati; sprejeli so ga v Lateransko šolo, kjer je dobil znanstveno in nravno vzgojo. V cerkvenih službah je postopoma napredoval, prejevši vse cerkvene redove, dokler ga ni končno Gregor IV. imenoval za arhiprezbiterja. Zelo dobro je torej poznal ustroj cerkvenega vodenja; njega pa so še bolje poznali rimski reveži, ki jim je pridigal, delil miloščino in tolažbo. [2].
Bil je peti papež iz rimske rodbine Colonna. Ime Sergij je sprejel od očeta Sergija, ki mu je umrl že v zgodnji mladosti.[3]
Papež in protipapež
urediJanuarja 844 je duhovščina in večina Rimljanov izvolila arhiprezbiterja Sergija, del laikov pa diakona Janeza, ki si je izbral ime Janez VIII. Ker so Janezovi pripadniki grozili s silo, so Sergija takoj posvetili, ne da bi čakali na cesarjevo potrditev, kakor je določala Constitutio Romana iz leta 824. Tam je namreč pisalo, da je lahko novoizvoljeni papež posvečen šele takrat, ko potrdi volitve frankovski vladar. Cesar Lotar - ki je ljubosumno varoval svojo oblast, rad pa omejeval tujo - je v Rim poslal svojega sina Ludvika z močnim vojaškim spremstvom, da bi skupaj z metzskim škofom Drogom preiskal potek volitev. Sergijeva stranka je prevladala, vendar je moral Sergij dokazati veljavnost izvolitev pred zborom škofov, pa tudi priznati potrebo, da volitve potrdi cesar.[4]
Ko je Ludvik pomiril zdražbe, ga je Sergij mazilil za langobardskega kralja ter prisegel zvestobo Lotarju.[3][2].
Dela
urediSergij je najprej posvetil pozornost ureditvi mesta in okolice. Uredil je velike vodovode, več cerkva okrasil, Zveličarjeve jaslice v cerkvi Marije Snežne pa je okrasil s srebrnimi lističi. 22. novembra 846 je zadela Rim huda naravna nesreča: reka Tibera je poplavila nižje ležeča področja. Papež je povsod pomagal; podpiral je veliko število brezdomcem in ponovno zgradil sirotišnico – Orphanotropheum. Obnovil je tudi zapuščene katakombe; poleg cerkve svetega Silvestra in Martina, kjer je bil prej arhiprezbiter, je dal zgraditi samostan.
Saracenski vpadi
urediSaraceni, ki so zasedli papeška posestva na Siciliji , so prodrli prek otočja Ponza že tako daleč, da so se 23. avgusta 846 v rimskih pristaniških mestih Ostiji in Portu izkrcali, napadli Rim ter izropali številne cerkve, med njimi tudi baziliko sv. Petra in baziliko sv. Pavla . Nadaljnje ropanje je preprečil kraljevič Gvido Spoletski (842-860), ki je s svojo vojsko uspešno pregnal Saracene iz Lacija[2].
Letopisci poročajo, da je Adelbert, odločni toskanski grof in frankovski zaščitnik papeških ozemelj na Korziki, poslal 10. avgusta 846 nujno pismo papežu. Obvestil ga je, da pluje iz Afrike proti Rimu ladjevje 73 ladij, ki prenašajo na palubah vojsko enajst tisoč Saracenov s petsto konji. Svetoval je papežu, naj umakne za rimsko obzidje telesa blaženih apostolov Petra in Pavla ter zaklade obeh bazilik, ki sta tedaj obe stali zunaj obzidja. Papeževi svetovalci pa so menili, da je novica neverjetna. Nekateri pametnejši Rimljani pa so se posvetovali in uvedli izredno stanje v Rimu in okolici, kar pa ni bilo zadosti za zaustavitev osvajalcev. Podobne novice so se večkrat pokazale kot neresnične - tokrat pa ne.[5]
Smrt
urediSergij je umrl 27. januarja 847 v Rimu.
Pokopan je v Baziliki svetega Petra v Vatikanu.
Glej tudi
urediOpombe in viri
uredi- ↑ Enciclopedia dei Papi — 2000.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 F. Chobot. A pápák története. str. 141.
- ↑ 3,0 3,1 M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 94.
- ↑ »Sergio II papa«. L'Enciclopedia Italiana treccani.it. Pridobljeno 10. avgusta 2013.
- ↑ »Pope Sergius II AD. 844-847«. Cristoraul.com. Pridobljeno 29. julija 2013.[mrtva povezava]
Nadaljnje branje
uredi- M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
- F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
- A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
- Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
- F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
- Mann, Horace K., The Lives of the Popes in the Early Middle Ages, Vol. II: The Popes During the Carolingian Empire, 795–858 (1906)
- De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
Zunanje povezave
uredi
- History of the Popes, The lives of the Popes in the ninth century: Sergius II, A.D. 844-847.[mrtva povezava]
- Catholic Encyclopedia New Advent: Pope Sergius II
- Defending The Faith: Sergius II, 844-847 AD. Arhivirano 2013-06-02 na Wayback Machine.
- Enciclopedia Italiana Treccani.it: Papa Sergio II
| Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Gregor IV. |
Papež 844–847 |
Naslednik: Leon IV. |