P-700 Granit

P-700 Granit (rusko П-700 "Гранит", P-700 Granit, GRAU oznaka: 3M45, NATO oznaka: SS-N-19 Shipwreck) je težka protiladijska raketa Sovjetske in Ruske vojne mornarice. Namenjena je uničevanju letalonosilk in drugih površinskih plovil ter se lahko izstreljuje iz ladij in podmornic.[3]

P-700 Granit (NATO: SS-N-19 Shipwreck)
P-700-Granit sketch.svg
P-700 Granit
Vrsta: manevrna protiladijska raketa dolgega dosega
Država izvora: Sovjetska zveza
Zgodovina uporabe
V uporabi: 1983–do danes
Zgodovina izdelave
Konstruktor: OKB-52/Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje, Vladimir Čelomej
Leto zasnove: 1970-ta leta
Proizvajalec: OKB-52/Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje
V proizvodnji: 1985–1992
Značilnosti
Teža: 7000 kg (15.400 funtov)
Dolžina: 10 m (33 čevljev)
Premer: 0,85 m (33 palcev)

Bojna glava: visokoeksplozivna (750 kg) ali jedrska (500 kt)
Moč eksplozije: 500 kt

Motor: turboreaktivni motor in potisna cev
Operativni
doseg:
625 km (388 mi)[2]
Hitrost: 1,6 Mach (majhna višina)
2,5+ Mach (velika višina)[1]
Sistem
vodenja:
inercialno vodenje, aktivno radarsko usmerjanje z usmerjanjem na motenje in Legenda (satelitski sistem ciljanja, ni v uporabi od razpada Sovjetske zveze)
Izstrelilna
platforma:
Razredi Antej
Orlan in Admiral Kuznjecov

ZgodovinaUredi

Raketa P-700 Granit je bila oblikovana v 1970-ih letih kot naslednik raket P-70 Ametist in P-120 Malahit. Obe sta bili učinkovito orožje, vendar sta imeli kratek doseg. Delno je bila razvita iz predhodne rakete P-500 Bazalt, ki je imela turboreaktivni pogon.[4] Na osnovi rakete P-700 Granit je bila razvita raketa P-800 Oniks, ki jo poganja potisna cev in raketo BrahMos, ki jo je Rusija razvila skupaj z Indijo.

Rakete P-700 izdeluje podjetje Znanstveno-proizvajalno združenje strojegradnje iz Reutova. Njihova dolžina je 10 m, teža pa 7 t. Oborožene so s 750 kg visokoeksplozivnimi FAE (fuel-air explosive) bojnimi glavami ali pa 500 kt jedrsko bojno glavo. Največja hitrost naj bi bila več kot 2,5 Mach.[1] Doseg naj bi bil med 500 in 550–625 km.[5] Navigacija je inercialna ali radarska, v sovjetskem obdobju pa je obstajala tudi možnost uporabe satelitskega navigacijskega sistema "Legenda".

V salvi je mogoče izstreliti štiri do osem raket. Ena raketa se dvigne na višjo višino (14–17 km), da lahko z lastnim radarjem odkrije tarčo in k njej usmerja druge rakete, leteče na višini 30 m. Rakete lahko razlikujejo med večjimi (letalonosilke) in manjšimi cilji (fregate) in se k njim usmerjajo v ustreznem številu (letalonosilka – vsaj štiri rakete, križarka – tri rakete, fregata – ena raketa).[6][7] Rakete imajo tudi računalniški sistem za obrambo pred elektronskim bojevanjem in drugo protiletalsko obrambo.[8] Rakete naj bi tarče napadle s taktiko "zvezdnega dežja", po kateri se razporedijo okrog njih in se jim približajo iz različnih vektorjev napada. Na ta način se zračna obramba ladje v največji meri obremeni in tako se poveča možnost preboja obrambnega perimetra. Največja G obremenitev je 18.

Izstreljuje se s križark razreda Orlan (20 navpičnih izstrelitvenih celic), jurišnih jedrskih podmornic razreda Antej (24 navpičnih izstrelitvenih celic) ali letalonosilk razreda Admiral Kuznjecov (12 navpičnih izstrelitvenih celic).

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 "arhivska kopija". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-06-15. Pridobljeno dne 2014-05-30.
  2. Dr C Kopp. "Soviet/Russian Cruise Missiles". Pridobljeno dne 8 October 2015.
  3. Jane's Underwater Weapon Systems 2006–2007
  4. "arhivska kopija". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-06-15. Pridobljeno dne 2014-05-30.
  5. John Pike. "P-700 3M-45 Granat SS-N-19 SHIPWRECK". Globalsecurity.org. Pridobljeno dne 2014-02-08.
  6. "[7.0] Soviet-Russian Naval Cruise Missiles / Chinese Cruise Missiles". Vectorsite.net. 2000-08-13. Pridobljeno dne 2014-02-08.
  7. "Крылатая противокорабельная ракета П-700 Гранит (3М-45) | Ракетная техника". New-factoria.ru. 2010-07-30. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-12-24. Pridobljeno dne 2014-02-08.
  8. "ВПК "НПО машиностроения" - Новости". Npomash.ru. 1983-07-19. Pridobljeno dne 2014-02-08.

Zunanje povezaveUredi