Mentuhotep II.

Nebhepetre Mentuhotep II. je bil faraon iz Enajste egipčanske dinastije, ki je vladal 51 let od okoli 2061 pr. n. št. do 2010 pr. n. št. Okoli 39. leta vladanja je ponovno združil Gornji in Spodnji Egipt, s čimer se je končalo prvo vmesno obdobje Egipta. Mentuhotep II. se zato šteje za prvega faraona Srednjega egipčanskega kraljestva.

DružinaUredi

 
Relief s podobami ogromnega Mentuhotepa II., Intefa III. (desno), zakladnika Hertija in kraljice Ije (levo)

Mentuhotep II. je bil sin faraona Intefa III. in njegove žene Ije, ki je bila hkrati njegova sestra. Njihove sorodstvene vezi so dokazane na Henenujevi steli "Kairo 36346".[4][5] Posredno so dokazane tudi na reliefu v Šatt er-Rigalu.[6]

Mentuhotep II. je imel veliko žena, ki so bile pokopane skupaj z njim ali v neposredni bližini njegovega pogrebnega templja.[7]

  • Tem (tm) bi lahko bila Mentuhotepova glavna žena, ker so jo naslavljali hmt-nswt, "kraljeva žena", hmt-nswt mryt.f, "kraljeva žena, njegova ljubljenka" in wrt-Hts-nbwi, "velika (kraljica), ki nosi eno od žezel dveh gospodarjev". Z Mentuhotepom II. je imela dva otroka, od katerih je bil eden zagotovo Mentuhotep III. Umrla je za svojim možem. Pokopana je skupaj s sinom v Mentuhotepovem pogrebnem templju.[8] Njen grob je odkril Lord Duffering leta 1859, odkopal pa D. Arnold leta 1968.[9]
  • Neferu II. ("Čudovita") so naslavljali "kraljeva žena" in hmt-nswt-mryt.f, "kraljeva žena, njegova ljubljenka". Ker je nosila tudi naslov s3t-nswt-smswt-n-kht.f, "najstarejša kraljeva hčerka njegovega telesa", irjt-p3t, "kronska princesa" in hmwt-nbwt, "goospodarica vseh žensk", bi lahko bila tudi njegova sestra. Pokopana je bila v grobnici TT319 v Deir el-Bahariju.
 
Sarkofah Mentuhotepove žene Kauit; fotografija E. Navillea (1907)[10]
  • Kauit (k3wj.t) je bila ena od nižjih žena Mentuhotepa II. Naslavljali so jo hmt-nswt mryt.f, "kraljeva žena, njegova ljubljenka" in khkrt-nswt, "kraljev okras". Bila je svečenica boginje Hator in zelo verjetno Nubijka.[11][12] Pokopana je bila pod teraso pogrebnega templja Mentuhotepa II. Njen sarkofag je odkril E. Naville leta 1907.
  • Sadeh, Ašajet, Henhenet in Kemsit so bile nižje žene Mentuhotepa II. Naslavljali so jih ofhmt-nswt mryt.f, "kraljeva žena, njegova ljubljenka" in khkrt-nswt-w3tit, "edinstven kraljev okras". Vse so bile svećenice boginje Hator.[13] Pokopane so skupaj v votlini pod teraso pogrebnega templja Mentuhotepa II.[14][15] Ena od alternativnih teorij pravi, da je bila Henhenet ena od drugih žena Intefa III. in morda mati Neferu II. Henhenet je morda umrla na porodu.
  • Muit je bila pet let stara deklica, pokopana skupaj z drugimi ženami Mentuhotepa II., zato ni jasno, ali je bila ena od njegovih žena ali ena od njegovih hčera.

VladanjeUredi

Mentuhotep II. se šteje za prvega vladarja Srednjega kraljestva. Torinski seznam kraljev mu pripisuje 51 let vladanja. Mnogo egiptologov je zaradi dveh skalnih reliefov s podobo Mentuhotepa II. in napisom "Intef" dolgo časa domnevalo, da je bil njegov predhodnik Intef III. Amenhotepov oče. To seveda ni povsem zanesljivo, ker so se takšni reliefi izdelovali tudi v propagandne namene. Razen tega je poreklo Mentuhotepa II. povezano s še nekaj drugimi težavami: faraon je kat trikrat spremenil svoje ime in se razglašal za potomca različnih bogov.[16]

 
Pobarvan kip sedečega Mentuhotepa II. iz rdečega peščenjaka, Egipčanski muzej, Kairo

Zgodnje vladanjeUredi

Mentuhotep II. je ob prihodu na prestol nasledil obsežno ozemlje od prvega Nilovega katarakta na jugu do Abidosa in Tjebuja na severu, ki so ga osvojili njegovi predhodniki. Zgleda, da je prvih štirinajst let vladal mirno in samo v tebanski regiji, ker ni za to obdobje nobenih trdnih dokazov o vojaških konliktih. To bi lahko pomenilo, da je na prestol prišel mlad, in hkrati posredno potrdilo trditev, da ja vladal 51 let.

Ponovna združitev EgiptaUredi

V 14. letu vladanja je na severu Egipta izbruhnil upor, najverjetneje zaradi konfliktov med Mentuhotepovim delom Egipta s prestolnico Tebe in rivalsko Deseto dinastijo s sedežem v Herakleopolisu, ki je grozila z napadom na Gornji Egipt. Štirinajsto leto Mentuhotepovega vladanja se v njegovih letopisih imenuje "Leto tiniškega kriminala" in se zagotovo nanaša na herakleopolsko osvojitev tiniške regije in domnevno oskrunitev stare egipčanske nekropole v Abidosu. Mentuhotep II. je na sever takoj poslal svojo vojsko. Arheologi so v 1920. letih v Deir el-Bahariju odkrili grob z nemumificiranimi trupli 60 v bitki ubitih vojakov, ovitimi v lanene prte z Mentuhotepovo kartušo. Pokopani so bili v bližini grobnic tabanskih vladarjev, zato se domneva, da gre za trupla junakov, ubitih med spopadom med Mentuhotepom II. in osvajalci s severa.[17] Vladar Spodnjega Egipta Merikare je v bitki verjetno padel, kar je še bolj oslabilo njegovo kraljestvo in ponudilo Mentuhotepu II. priložnost, da ponovno združi Egipt. Natančen datum združitve ni znan. To se je zgodilo vejetno kmalu po 39. letu njegovega vladanja.[18] Proces združevanja je očitno trajal veliko časa, morda zaradi splošne negotovosti v državi: v grobovih običajnih ljudi so arheologi odkrivali orožje, uradniki pa so na pogrebnih stelah upodobljeni z orožjem in ne z regalijami kot običajno.[17] Ko je Mentuhotepov naslednik kakšnih dvajset let po združitvi Egipta poslal odpravo v Punt, je moral v Vadi Hammamatu najprej obračunati z uporniki.

 
Valjast pečatnik Mentuhotepa II., Muzej Louvre

Po združitvi Egipta so imeli podložniki Mentuhotepa II. za boga ali vsaj polboga. To se je dogajalo še v Dvanajsti dinastiji kakšnih dvesto let kasneje.[19]

Vojaške operacije izven EgiptaUredi

Mentuhotep II. je v 29. in 30. letu vladanja poslal vojsko pod poveljstvom svojega vezirja Ketija na jug v Nubijo, ki je v prvem vmesnem obdobju Egipta postala neodvisna. V tem času se je v egipčanskih dokumentih Nubija prvič začela omenjati kot Kuš. Mentuhotep je razen tega v trdnjavo na otoku Elefantina namestil svojo vojsko, ki bi jo lahko hitro poslal proti jugu.[17] Obstajajo tudi dokazi o njegovih vojaških aktivnostih v Kanaanu.

Reorganizacija državne upraveUredi

V celem prvem vmesnem obdobju Egipta so bili pomembni nosilci oblasti guvernerji provinc – nomarhi. Njihov položaj je v Šesti dinastiji postal deden, propad centralne državne uprave pa jim je omogočil popolno oblast v njihovih nomih. Mentuhotep II. je po združitvi Egipta začel izvajati trdo politiko centralizacije državne uprave. Svoj položaj je okrepil z uvedbo položaja vezirja Gornjega in vezirja Spodnjega Egipta in na ta položaja imenoval Bebija in Dagija. Vezirja sta imela popolno oblast nad lokalnimi nomarhi.[20]

Drugi pomembni visoki državni uradniki so bili zakladnik in organizator Mentuhotepovega sed festivala Keti, zakladnik Meketere in nadzornik pečatarjev Meru.

Ustanovil je tudi mobilno enoto dvornih uradnikov, ki so ob vezirjih nadzirali dejanja nomarhov.[20] In ne nazadnje je odstavil vse nomarhe, ki so podpirali Deseto dinastijo, med njimi tudi guvernerja Asjuta. V tem času je začel tudi obsežen program svojega pobóženja in poudarjanja božanske narave vladarja.[20]

NaslavljanjeUredi

 
Mentuhotepov tretji titularij iz Montujevega templja v Todu

Mentuhotepov program samopobóženja je razviden iz njegovih templjev, v katerih so ga upodabljali s pokrivalom bogov Mina in Amona. Morda najboljši dokaz njegove politike so njegovi trije vladarski naslovi: njegovo drugo horovo in nebti sta se glasila "Božanski vladar bele krone", proti koncu vladavine pa se je naslavljal tudi s "sin boginje Hator".

V vladarski karieri je dvakrat spremenil svoje vladarske naslove,[21] prvič v štirinajstem letu vladanja po začetnih uspehih vojnega pohoda proti Herakleopolisu Magna na severu Egipta. Drugič jih je spremenil malo pred 39. letom vladanja ali med proslavljenjen sed festivala v 39. letu vladamja.[22] Z zadnjo spremembo je želel poudariti končne uspehe vojnih pohodov in združitev Egipta.

Prvi naslovi
Drugi naslovi
Tretji naslovi
Horovo ime
G5
S29S34F34
N16
N16

S.ˁnḫ-ib-t3wy
"Hor, ki krepi srce
dveh dežel"
R8S2

Nṯrj-ḥḏt
"Božanski (nosilec)
bele krone"
F36N16
N16

Šm3-t3.w(j)
"Tisti, ki je združil
dve deželi"
Nebti ime
G16
R8S2

Nṯrj-ḥḏt
"Božanski (nosilec)
bele krone"
F36N16
N16

Šm3-t3.w(j)
"Tisti, ki je združil
dve deželi"
Zlato Horovo ime
G8
N29 G5
S12
S9

Bjk-nbw-q3-šwtj
"Zlati sokol,
vzvišen v perju"
Prenomen
M23
X1
L2
X1
ra
nb
Aa5

Nb-ḥ3pt-Rˁ
"Gospodar krmila
je Ra"
ra
nb
P8

Nb-ḥ3pt-Rˁ
"Gospodar krmila
je Ra"
Nomen
G39 N5
mn
n
T
wHtp
t p

Mn-ṯw-ḥtp
"Montu je zadovoljen"
mn
n
T
wHtp
t p

Mn-ṯw-ḥtp
"Montu je zadovoljen"
mn
n
T
wHtp
t p

Mn-ṯw-ḥtp
"Montu je zadovoljen"

Mentuhotepovo naslavljanje na plošno kaže željo po vrnitvi k izročilom Starega kraljestva. Na to še posebej kaže njegovih pet imen, ki jih je privzel po združitvi Egipta. Takšno naslavljanje se je pojavilo prvič po Šesti dinastiji in se je kasneje v prvem vmesnem obdobju pojavljalo zelo redko. Drug dokaz, da je Mentuhotep II. veliko pozornosti posvečal izročilom Starega kraljestva, je njegov drugi nomen, ki je včasih zapisan

<
O10nbO28n
t O49
G39
Y5
V13
Htp
>

s3 Hw.t-Hr nb(.t) iwn.t mnTw-Htp

"Sin Hator, vladarice Dendere, Mentuhotep"

Omenjanje Hator in ne Raja je podobno naslavljanju Pepija I. (Šesta dinastija, 2332-2287 pr. n. št.). V kasnejših seznamih kraljev se je Mentuhotep II. omenjal z različnimi oblikami tretje skupine imen:

<
ra
nb
P8
>
<
Y5
n
U33Z7Htp
t
pZ7G7
>

SpomenikiUredi

Mentuhotep II. je naročil gradnjo številnih templjev, predvsem v Gornjem Egiptu, natančneje v Abidosu, Asuanu, Todu, Armantu, Gebeleinu, El Kabu, Karnaku in Denderi.[23] Mentuhotep je s tem nadaljeval tradicijo gradnje lokalnih templjev, ki jo je začel njegov stari oče Intef II. Tradicija se je nadaljevala skozi celo Srednje kraljestvo.[24]

Pogrebni tempeljUredi

Pogrebni tempelj Mentuhotepa II. v hieroglifih
G25Aa1Q1Z1
Z1
Z1
<
N5nbP8
>

3ḫ-swt-nb-ḥpt-Rˁ
AksutnebhepetRe
"Preoblikovana so Nebhepetrejeva mesta"
G25stt
Z2
M17Y5
N35
G7O24

3ḫ-swt-Jmn
Aksutamun
"Preoblikovana so Amonova mesta"[25]

Pogrebni tempeljUredi

 
Pogrebni tempelj Mentuhotepa II.: (2) skrivališče Bab el-Hosan,(2) spodnje stebriščne dvorane, (3) zgornja dvorana, (4) osrednja zgradba, morda piramida, prostor med (3) in (4) arkade, (5) stebriščna dvorana, (6) svetišče

Mentuhotepov najbolj ambiciozen in izviren gradbeni projekt je njegov pogrebni tempelj. Več izvirnih arhitekturnih novosti je prekinilo tradicijo gradnje piramidnih kompleksov, značilnih za Staro kraljestvo, in naznačilo gradnjo "templjev za milijon let" iz Novega kraljestva.[26] Tempelj Mentuhotepa II. je bil zagotovo največji navdih za skoraj 550 let kasneje zgrajena templja kraljice Hačepsut in Tutmoza III.

Najbolj bistvena inovacija templja pa ni imela arhitekturne ampak versko vsebino. Bil je prvi pogrebni tempelj, v katerem faraon ni bil samo prejemnik darovanj, ampak je sam odrejal obred za bogove, v tem primeru za Amon-Raja.[27] Drugo: tempelj je faraona izenačil z Ozirisom, lokalnim tebanskim bogom, katerega pomen je v Enajsti dinastiji in kasneje stalno rasel. Dekoracije in vladarjevi kipi v templju poudarjajo oziriške aspekte mrtvega vladarja, ideologijo, očitno izraženo v pogrebnem kiparstvu številnih kasnejših faraonov.[28]

Večina tempeljskega okrasja je delo lokalnih tebanskih umetnikov, kar je razvidno iz prevladujočega umetniškega sloga: ljudje imajo velika usta in oči in drobna telesa.[29] Prefinjene kapele žena Mentuhotepa II. so zagotovo delo memfiških obrtnikov, na katere so imeli velik vpliv standardi in dogovori iz Starega kraljestva. Pojav fragmentacije umetniških slogov je opazen v celem prvem vmesnem obdobju Egipta in je neposredna posledica politične fragmentacije države.[29]

LokacijaUredi

Tempelj stoji na klifu v Deir el-Bahariju na zahodnem bregu Nila v Tebah. Izbira lokacije je zagotovo povezana z izvorom tebanske Enajste dinastije, saj si bili tam pokopani vsi Mentuhotepovi predhodniki. Razen tega so v Deir el-Bahari na Praznik lepote doline vsako leto prinesli kip Amona, kar je faraon morda imel za koristen dogodek za njegov pogrebni kult.[30] Tempelj Mentuhotepa II. je bil končni cilj Amonove barke vse do izgradnje Hačepsutinega pogrebnega templja Džeser-Džeseru nekaj stoletij kasneje.[31]

Odkritje in izkopavanjaUredi

Na začetku 19. stoletja so bile ruševine templja Mentuhotepa II. popolnoma zasute s peskom in ostale neodkrite vse do druge polovice 19. stoletja. Prve raziskave so opravili Lord Dufferin in njegova asistenta Lorange in Cyril C. Graham leta 1859 na jugozahodnem vogalu hipostilne dvorane. Pod goro kršja so odkrili izropano grobnico kraljice Tem, ene od Mentuhotepovih žena. Kasneje so odkrili tudi granitni oltar s podobo Amon-Raja in razne druge najdbe, med njimi Neferujevo grobnico TT319. Nazadnje so leta 1898 odkrili skrivno komoro Bab el-Hosan[32] in slaven črn kip sedečega faraona.[33]

 
Prerez pogrebnega templja Mentuhotepa II., risba E. Navillea

Izkopavanja v letih 1903-1907 je vodil Henri Édouard Naville v imenu Egiptovskega fonda za raziskave. Bil je prvi, ki se je raziskovanja templja lotil sistematično. Približno deset let kasneje (1920-1931) je raziskave nadaljeval Herbert E. Winlock v imenu Metropolitan Museum of Art. Arnold je objavil samo preliminarna poročila in povzetek.[34] Nazadnje je najdišče v letih 1967-1971 raziskoval Dieter v imenu Nemškega arheološkega inštituta. Objavil je obsežno poročilo v treh delih.[35]

 
Pobarvan kip Mentuhotepa II. z rdečo krono Spodnjega Egipta (dešret)

Ustanovitveni daroviUredi

Pod štirimi vogali tempeljske terase je H. Winlock leta 1921-1922 odkrili štiri jame, izkopane pred začetkom gradnje templja. Jame so bile namenjene ustanovitvenim obredom in darovom. V njih so odkrili govejo lobanjo, vrče in sklede s sadjem, ječmen in kruh in zidak iz blata z imenom Mentuhotepa II.[36]

Dieter Arnold je med kasnejšimi izkopavanji jam leta 1970 odkril še več darov, največ kruha in trakov sušene govedine, nekaj bronastih predmetov, žezlo iz fajanse in kose tkanin. Kosi tkanine so bili na vogalih označeni z rdečim črnilom. Na sedmih je bilo ime Mentuhotepa II., na treh pa Intefa II.[37]

ArhitekturaUredi

Pristopna pot in dvoriščeUredi

Mentuhotepov pogrebni tempelj je imel po zgledu na pogrebne komplekse Starega kraljestva dva templja: gornjega v Deir el-Bahariju in spodnjega sredi obdelanega polja ob Nilu. Spodnji tempelj je bil z gornjim povezan z 1,2 km dolgo in 46 m široko nepokrito potjo, ki se je končala na dvorišču pred gornjim templjem.

Na dvorišču templja je bila pravokotna cvetlična greda s petimi sikamorami in osmimi tamariskami v globokih jamah, napolnjenih z zemljo.[38] Vrt je bil eden od redkih arheološko dokumentiranih staroegipčanskih tempeljskih vrtov. Dokumentacija je omogočila popolno rekonstrukcijo njegovega videza. Vzdrževanje vrta, oddaljenega več kot kilometer od Nila, je zahtevalo veliko vrtnarjev in dodelan namakalni sistem.[38]

 
Kipa sedečega Mentuhotepa II. ob pristopni poti

Levo in desno od poti je stalo najmanj 22 kipov sedečega Mentuhotepa II. Na kipih na levi strani poti je nosil belo krono Gornjega Egipta, na kipih na desni pa rdečo krono Spodnjega Egipta. Kipi so bili postavljeni verjetno ob sed festivalu v 39. letu njegovega vladanja.[39] Nekaj kipov brez glave še vedno stoji na prvotnih mestih. Herbert Winlock je leta 1921 odkril še en kip Mentuhotepa II., ki je zdaj v Metropolitan Museum of Art.[40]

Prednji del templjaUredi

Zahodno od pristopne poti je bil glavni tempelj, sestavljen iz dveh delov. Prednji del je bil posvečen Montu-Raju, ki je združeval sončnega boga Raja in tebanskega boga vojne Montuja. Slednjega so še posebej častili v Enajsti dinastiji. Z dvorišča je vodila klančina na gornjo teraso. Obstoječo klančino je leta 1905 zgradil Édouard Naville na ostankih prvotne klančine.[41] Vzhodna prednja stran templja je imela na obeh straneh klančine portik z dvema vrstama pravokotnih stebrov, ki sta dajala templju videz vrstne grobnice, značilne za Mentuhotepove predhodnike iz Enajste dinastije.[42]

 
Ruševine ambulatorija

Na tempeljski terasi je bil 60 m širok, 43 m dolg in 5 m visok podij, na katerem je stala gornja dvorana, obdana z ambulatorijem. V njem je bilo 140 osmerokotnih stebrov, razporejenih v treh vrstah. Od večine stebrov so se ohranili samo podstavki.[43]

Arkadno dvorišče je bilo povsem zapolnjeno z osrednjo 22 m široko in 11 m visoko zgradbo, ki jo je leta 1904 in 1905 izkopal Edouard Naville.[44]

Zahodno od hipostilne dvorane je bil najsvetejši del templja, svetišče, posvečeno Mentuhotepu II. in Amon-Raju. V majhnem speosu je bil faraonov kip v nadnaravni velikosti. Zadnji zid svetišča je bil naslonjen na steno. Na zunanjih in notranih straneh zidov so bili večbarvni napisi in visoki reliefi faraonov in bogov.[45] Na ohranjenih fragmentih reliefov je upodobljen pobóženi faraon, obdan z glavnimi bogovi Gornjega in Spodnjega Egipta: Nekbet, Setom, Horom in Vadžet.[46] Relief je očitna manifestacija temeljitih verskih sprememb v ideologiji kraljevanja v primerjavi s Starim kraljestvom: v Starem kraljestvu je bil faraon gospodar piramidnega kompleksa, zdaj pa je bila njegova vloga zmanjšana na vlogo človeka, odvisnega od dobre volje bogov. Njegova nesmrtnost ni bila več prirojena, ampak so mu jo podelili bogovi.[47]

Zadnji del templjaUredi

 
Navillova rekonstrukcija pogrebnega templja Mentuhotepa II.; piramida na vrhu templja je sporna

Za osrednjo zgradbo je bilo v skalo vsekano središče kulta pobóženega faraona. Pred njim je bilo odprto dvorišče, obdano z 82 pravokotnimi stebri in kapelo s faraonovim kipom.[48] Ta del templja je bil posvečen Amon-Raju.

Na severni in južni strani odprtega dvorišča je bilo po pet stebrov, na vzhodni strani pa dve vrsti s šestnajstimi stebri. Sredi dvorišča je bil globok dromos, ki je vodil v faraonovo grobnico. Arheologi so v tem delu templja odkrili oltar iz apnenca, granitno stelo in šest granitnih kipov Senuseta III.[49] Na zahodni strani dvorišča je bil dostop do hipostilne dvorane z deset vrstami po osem stebrov in dvema stebroma ob vhodu. Dvorana je bila od dvorišča ločena z zidom in dostopna pa kratki klančini. [50]

GrobnicaUredi

Z odprtega dvorišča zadnjega dela templja je 150 m dolg hodnik vodil 45 m globoko do velike podzemne komore, ki je bila zgotovo faraonova grobnica. Prostor je imel koničast strop in je bil v celoti obložen z rdečim granitom. V njem je bila kapela iz alabastra, podobna gornjeegipčanskim svetiščem.[51] Komora je bila zaprta z dvojnimi vrati, ki jih ni več. Na tleh so se ohranili sledovi lesene krste in posod za kozmetiko. Večino vsebine grobnice so izropali že v davni preteklosti. Med redkimi najdenimi predmeti so žezlo, več puščic in več modelov žitnic in pekarn.[52]

GalerijaUredi

SkliciUredi

  1. XIth Dynasty
  2. Peter Clayton: Chronicle of the Pharaohs: The Reign-by-Reign Record of the Rulers and Dynasties of Ancient Egypt, Thames & Hudson, str. 72. 2006. ISBN 0-500-28628-0
  3. Alan H. Gardiner. The royal canon of Turin.
  4. J.J. Clere, J. Vandier. Textes de la premiere periode intermediaire et de la XIeme dynasty, 1st vol. Bibliotheca Aegyptiaca X. Complete Stele na str. 21.
  5. Henri Gauthier. Quelques remarques sur la XIe dynastie. BIFAO 5 (1906): 39.
  6. Silke Roth. Koenigsmutter. str. 189.
  7. Aidan Marc Dodson; Dyan Hilton. The complete royal families of ancient Egypt. Thames and Hudson. London, september 2004, februar 2010.
  8. Silke Roth. Die Königsmütter des Alten Ägypten von der Frühzeit bis zum Ende der 12. Dynastie. Otto Harrassowitz. Wiesbaden. 2001.
  9. Dieter Arnold. Der Tempel des Königs Mentuhotep von Deir el-Bahari 3 vols. Philipp von Zabern. Mainz. 1974.
  10. Sarcophagus of Kawit on Wikimedia Commons.
  11. Wendrick, Willike (2010). Egyptian Archaeology. Wiley-Blackwell. str. 151. ISBN 978-1-4051-4988-4.
  12. Török, László (2008). Between Two Worlds: The Frontier Region Between Ancient Nubia and Egypt 3700 BC - 500 AD. Brill. str. 83.ISBN 978-90-04-17197-8.
  13. Callender v Ian Shaw (urednik). The Oxford History of Ancient Egypt. str. 141.
  14. Sarcophagus of Henhenet.
  15. Shrine of Henhenet.
  16. Callender v Ian Shaw (urednik). Oxford History of Ancient Egypt. str. 139.
  17. 17,0 17,1 17,2 Callender v Ian Shaw (urednik). Oxford History of Ancient Egypt, str. 140.
  18. Grajetzki. The Middle Kingdom. str. 19.
  19. M. Collier, B. Manley, R. Parkinson. How to Read Egyptian Hieroglyphs: A Step-by-Step Guide to Teach Yourself.
  20. 20,0 20,1 20,2 Callender v Ian Shaw (urednik). Oxford History of Ancient Egypt. str. 140-141.
  21. Claude Vandersleyen. La titulature de Montouhotep II, Essays in Egyptology in honor of Hans Goedicke. Van Siclen. San Antonio. 1994.
  22. Callender v Ian Shaw (urednik). Oxford History of Ancient Egypt. str. 141.
  23. Grajetzki. The Middle Kingdom. str. 20-21.
  24. Callender v Ian Shaw (urednik): The Oxford History of Ancient Egypt. str. 127.
  25. Dieter Arnold Mentuhotep. vol. 2. str. 90.
  26. Callender v Ian Shaw (urednik): The Oxford History of Ancient Egypt. str. 142–143.
  27. Byron Esely Shafer (urednik): Temples of Ancient Egypt. Cornell University Press. 2nd Revised edition. str. ,74. ISBN 0-8014-3399-1.
  28. Osiride statuary.
  29. 29,0 29,1 Callender v Ian Shaw (urednik). The Oxford History of Ancient Egypt. str. 144.
  30. Callender v Ian Shaw (urednik): The Oxford History of Ancient Egypt. str. 142-143.
  31. Byron Esely Shafer (urednik): Temples of Ancient Egypt. Cornell University Press. 2nd Revised edition. str. 95. ISBN 0-8014-3399-1.
  32. Discovery of Bab el-Hosan.
  33. Discovery of the Bab el-Hosan cache.
  34. D. Arnold. Mentuhotep. vol. 1. str. 70f.
  35. D. Arnold. Der Tempel des Königs Mentuhotep in Deir el-Bahari. 3 vols.
  36. Dieter Arnold. The Temple of Mentuhotep at Deir el-Bahri. str. 49 ff; Dieter Arnold. Dictionary of Egyptian architecture. str. 95f.
  37. Dieter Arnold. Mentuhotep vol 3. str. 52.
  38. 38,0 38,1 Dieter Arnold. Lexikon der Ägyptischen Baukunst. str. 159; Dieter Arnold. Die Tempel Ägyptens. str. 140.
  39. Byron Esely Shafer (urednik). Temples of Ancient Egypt. Cornell University Press. 2nd Revised edition. str. 75. ISBN 0-8014-3399-1.
  40. T. Kühn. Der königliche Tempel- und Grabbezirk Mentu-hotep II. in Deir el-Bahari. str. 21.
  41. Dieter Arnold. Mentuhotep. Vol. 1. str. 16f.
  42. Dieter Arnold. Mentuhotep. Vol. 1. str. 11.
  43. Dieter Arnold. Mentuhotep. vol. 1, str. 16f.
  44. Dieter Arnold. Mentuhotep. Vol. 1. str. 27ff; Dieter Arnold. Lexikon der Baukunst. str. 159; Höveler-Müller. Am Anfang war Ägypten. str. 142.
  45. Dieter Arnold, Mentuhotep vol. 3. str. 15.
  46. Dieter Arnold, Mentuhotep. vol. 3. str. 33f.
  47. Dieter Arnold, Byron Esely Shafer (urednik). Temples of Ancient Egypt. Cornell University Press; 2nd Revised edition. str. 74-75. ISBN 0-8014-3399-1
  48. Byron Esely Shafer (urednik). Temples of Ancient Egypt, Cornell University Press. 2nd Revised edition. str. 74. ISBN 0-8014-3399-1.
  49. Dieter Arnold. Mentuhotep. vol. 1. str. 33.
  50. Dieter Arnold. Mentuhotep. vol. 1. str. 34f.
  51. Dieter Arnold. Encyclopedia of Ancient Egyptian Architecture. I B Tauris editions. ISBN 1-86064-465-1 .
  52. Dieter Arnold. Mentuhotep. vol. 1. str. 44.
Mentuhotep II.
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Intef III.
Faraon Egipta
okoli 2061–2010 pr. n. št.
Naslednik: 
Mentuhotep III.