Odpre glavni meni

Tod (arabsko ,طود,‎ aṭ-Ṭūd, egipčansko Djerty ali Ḏrty, starogrško Toufion, latinsko Tufium, koptsko Thouôt ali Tuot) je bil del staroegipčanskega mesta[1] in tempelj egipčanskega boga Montuja.[2] Tod stoji na vzhodnem bregu Nila, približno 20 km jugozahodno od Luksorja, Egipt.[1]

El Tod
Tufium
طود
El-Tod 21.JPG
Severovzhodna stran ptolemajskega pronaosa Montujevega templja v El Todu
Tod is located in Egipt
Tod
Geografska lokacija: Egipt
LokacijaGuvernorat Luksor,
Egipt Egipt
RegijaGornji Egipt
Koordinati25°34′59″N 32°32′1″E / 25.58306°N 32.53361°E / 25.58306; 32.53361
Tipnaselje

ZgodovinaUredi

Zgodovino naselja je mogoče slediti vse do Starega egipčanskega kraljestva (okoli 2686 pr. n. št.–okoli 2181 pr. n. št.). Najstarejši v Todu odkriti objekt je granitni steber faraona Userkafa iz Pete dinastije.[2] Userkaf je naročil tudi razširitev Montujevega templja.[3] Prisotnost Enajste dinastije dokazujejo bloki z imeni faraonov Mentuhotepa II. in Mentuhotepa III. Pod Senusretom I. je vse stare tempeljske zgradbe nadomestil nov tempelj.[2] Pod Ptolemajem VIII. je bilo zgrajenih še nekaj prizidkov.[2]

KulturaUredi

V Todu so ob Montuju častili tudi lokalno boginjo in Montujevo ženo Iunit.[4] Po Flindersu Petrieju je bil lokalni zavetnik bog Hemen.[5] V okolici Toda kot delu Tebaide so častili tudi egipčanskega krokodiljega boga Sebaka (Sobek).[6][7]

OstankiUredi

7. marca smo obiskali ruševine starodavnega Tufiuma, zdaj Taouda, na desnem bregu reke (Nil), vendar v bližini arabske verige in zelo blizu Hermontisa na drugem bregu. Tukaj sta dva ali trije majhni sobi templja, naseljeni s felahi ali njihovo živino. V največjem prostoru je še vedno nekaj nizkih reliefov iz katerih je razvidno, da so častili triado boga Manduja, boginje Rito in njunega sina Harfreja, enako kot v Hermontisu, prestolnici noma, v katerega je Tufium spadal.
— Jean-François Champollion[8]

Todski zakladUredi

 
Todski zaklad, Louvre, Pariz

Leta 1936 so med izkopavanji v porušenem templju našli veliko kovinskih predmetov in predmetov iz lapisa lazuli. Večina kovinskih predmetov je bilo srebrnih. Večina strokovnjakov je menila, da so predmeti neznanega neegipčanskega izvora iz neznanega časovnega obdobja. Njihov slog je bil podoben slogu predmetov iz obdobja okoli 1900-1700 pr. n. št., izkopanih v Knososu na Kreti.[9] Predmeti iz Knososa so bili izdelani iz gline in so morda imitirali kovino.

Štiri bakrene skrinje z zakladom in imenom faraona Amenemheta II.[10] je odkril F. Bisson de la Roque.[1][11] Nekateri viri predpostavljajo, da je zaklad azijskega porekla in da je bilo nekaj predmetov izdelanih v Iranu.[12] V zakladu je tudi nekaj zlatih premetov, po poreklu iz Anatolije. Po metalurški analizi srebrnih predmetov so tudi zanje prišli do enake ugotovitve.[13][14]

Zgleda, da so predmeti v zakladu izvirali iz različnih delov sveta, kar kaže na stike Egipčanov z drugimi starimi civilizacijami.

Zlati predmeti v zakladu tehtajo 6,98 kg, srebrni pa 8,87 kg.[15] Zaklad sta si razdelila muzej Louvre[16] in Egipčanski muzej v Kairu.

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 Simon Hayter: Tod the site of ancient Djerty (Graeco-Roman Tuphium), Ancient Egypt Web Site. Pridobljeno 15. decembra 2011.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Dieter Arnold (2003): The encyclopaedia of ancient Egyptian architecture, I.B.Tauris, str. 86, ISBN 978-1-86064-465-8. Pridobljeno 17. decembra 2011.
  3. Nicolás Grimal, Nicolas-Christophe Grimal (11. julij 1994): A history of ancient Egypt, Wiley-Blackwell, str. 76, ISBN 978-0-631-19396-8. Pridobljeno 17. decembra 2011.
  4. Manfred Lurker (20. avgust 2004): The Routledge dictionary of gods and goddesses, devils and demons, Psychology Press, str. 95. ISBN 978-0-415-34018-2. Pridobljeno 17. decembra 2011.
  5. William Matthew Flinders Petrie (1939): The making of Egypt, Sheldon Press, str. 68. Pridobljeno 17. decembra 2011.
  6. Cornelis Petrus Tiele (1882): History of the Egyptian religion, London: Trübner and Co., str. 135. Pridobljeno 16. decembra 2011.
  7. E.A. Wallis Budge (1904): The gods of the Egyptians, or studies in Egyptian mythology, 2, Chicago: The Open Court Publishing Company. str. 357, ISBN 0-7661-2988-8. Pridobljeno 16. decembra 2011.
  8. H. Colburn (1829): The London literary gazette and journal of belles lettres, arts, sciences, etc., str. 634. Pridobljeno 17. decembra 2011.
  9. P-B. Geneviève, Muzej Louvre.
  10. P.R.S. Moorey: Ancient mesopotamian materials and industries: the archaeological evidence, Eisenbrauns 1999, ISBN 1-57506-042-6. Pridobljeno 13. decembra 2011.
  11. Pierrat-Bonnefois Geneviève: Louvre Museum website. Musée du Louvre, Multimedia Division, Cultural Production, Department 75058, Pariz, Cedex 01, Francija. Pridobljeno 13. decembra 2011.
  12. P.R.S. Moorey: Ancient mesopotamian materials and industries: the archaeological evidence, Eisenbrauns 1999, ISBN 1-57506-042-6. Pridobljeno 13. decembra 2011.
  13. Paul T. Nicholson, Ian Shaw: Ancient Egyptian materials and technology, Cambridge University Press 2000, ISBN 0-521-45257-0. Pridobljeno 19. decembra 2011.
  14. K.R.Maxwell-Hyslop: A Note on the Anatolian Connections of the Tôd Treasure, Anatolian Studies 45 (1995): 243-250. Pridobljeno 13. decembra 2011-12-13.
  15. Ancient Egypt and Archaeology Web Site - The Tod Treasure, www.ancient-egypt.co.uk. Pridobljeno 26, februarja 2018.
  16. The Tod Treasure.