Malajski otoki, tudi Malezijski arhipelag (indonezijsko / malajsko Kepulauan Melayu), (tagalog Kapuluang Malay), (cebuansko Kapupud-ang Malay), (javansko Nusantara) je otočje ali arhipelag med celinsko Indokino in Avstralijo. Sčasoma so ga poimenovali tudi Malajski svet, Nusantara, Vzhodna Indija, Indoavstralski arhipelag, Dišavni otoki in druga imena. Ime je bilo prevzeto iz evropskega koncepta malajske rase iz 19. stoletja, ki je kasneje temeljil na razširjenosti avstronezijskih jezikov.[3]

Malajsko otočje
Zemljevid sveta, ki poudarja Malajski arhipelag
Geografija
LegaJugovzhodna Azija, Melanezija
Število otokov25.000
Večji otokiBorneo, Java, Luzon, Mindanao, Nova Gvineja, Sulavezi, Sumatra
Površina2.000.000 km2[1]
Uprava
Demografija
Prebivalstvo380.000.000 [2]

Otočje z več kot 25.000 otoki in otočki, ki leži med Indijskim in Tihim oceanom, je po površini največje otočje in četrto po številu otokov na svetu. Vključuje Brunej, Vzhodno Malezijo, Vzhodni Timor, Indonezijo, Papuo Novo Gvinejo in Filipine.[4][5] Izraz je v veliki meri sinonim za Pomorsko jugovzhodno Azijo.[6]

Etimologija in terminologija uredi

Izraz izhaja iz evropskega koncepta 'malajske rase' (avstronezijska ljudstva), rasnega koncepta, ki so ga predlagali evropski raziskovalci na podlagi opazovanja vpliva etničnega malajskega imperija, Šrividžaja (malajsko Sri Vijaya ali Sriwijaya), ki je temeljil na otoku Sumatra, Indonezija.[7] Vendar Malajsko otočje ne vključuje vseh otokov, na katerih živi malajska rasa, kot sta Madagaskar in Tajvan in otoke, naseljene z Melanezijci, kot so Moluki in Nova Gvineja.

 
Jadrnica Pinisi, ki raziskuje otok Komodo, del Malih Sundskih otokov

Naravoslovec iz 19. stoletja Alfred Wallace je izraz 'Malajski arhipelag' uporabil kot naslov svoje vplivne knjige (The Malay Archipelago), ki dokumentira študij o tej regiji. Wallace je to območje označil tudi za 'indijski arhipelag' in 'indoavstralski arhipelag'.[8][9] Zaradi fiziografskih podobnosti je znotraj regije vključil Salomonove otoke in Malajski polotok. Kot je opozoril Wallace, obstajajo argumenti za izključitev Papue Nove Gvineje iz kulturnih in geografskih razlogov: Papua Nova Gvineja se kulturno precej razlikuje od drugih držav v regiji in geološko ni del azijske celine, kot otoki Sundskega šelfa so (glej Avstralija).

Otočje se je od konca 16. stoletja in v celotni evropski kolonialni dobi imenovalo Vzhodna Indija. Še vedno ga včasih omenjajo kot takega [4], vendar so širše rabe izraza 'Vzhodna Indija' vključevale Indokino in indijsko podcelino. Območje se v indonezijskem jeziku imenuje Nusantara [10] Območje se imenuje tudi indonezijski arhipelag.[11] Izraz Pomorska jugovzhodna Azija je večinoma sinonim, ki zajema tako otoke v jugovzhodni Aziji kot bližnje otoške skupnosti, kakršne najdemo na Malajskem polotoku.[12]

Insulindija uredi

Insulindija je nekoliko arhaičen geografski izraz za Pomorsko jugovzhodno Azijo, ki se včasih razteza celo do Avstralije.[13] Pogostejši v portugalščini in španščini se včasih uporablja tudi v umetnostni zgodovini ali antropologiji za opis vmesnega območja med kulturami Oceanije in jugovzhodne Azije.[14]

Insulindija se uporablja kot geopolitični izraz v akademskih razpravah o nekdanjih evropskih kolonialnih posestih v Pomorski jugovzhodni Aziji, zlasti o nizozemski Vzhodni Indiji in portugalski Vzhodni Indiji (portugalska Insulindija) [15], tako kot nekdanje francoske kolonialne posesti v Jugovzhodni Aziji še vedno imenujejo Francoska Indokina.[16] Uporablja se tudi za opis in lociranje kitajske kulturne diaspore (insulindian Chinese)[17] po otokih jugovzhodne Azije.[18]

Geografija uredi

 
Eden večinskih nenaseljenih otokov na Filipinih..

Kopensko in morsko območje arhipelaga presega 2 milijona km2. Več kot 25.000 otokov arhipelaga obsega veliko manjših otočij.[19]

Glavne otoške skupine v Indonezijskem otočju so Moluki, Nova Gvineja in Sundski otoki. Sundski otoki zajemajo dve otoški skupini: Velike Sundske in Male Sundske otoke.

Glavne otoške skupine v Filipinskem otočju so Luzon, Mindanao in Visajanski otoki.

Sedem največjih otokov so: Nova Gvineja, Borneo, Sumatra, Sulavesi in Java v Indoneziji; ter Luzon in Mindanao v Filipinih.

Geološko gledano je otočje eno najbolj aktivnih vulkanskih regij na svetu. Ima veliko aktivnih vulkanov, zlasti na Javi, Sumatri in v regiji Malih Sundskih otokov, kjer je večina vulkanov visokih nad 3000 m. Posledica tektonskega dviganja so tudi visoke gore, vključno z najvišjo Kinabalu v državi Sabah v Maleziji, z višino 4095,2 m in Puncak Džaja na Papui v Indoneziji s 4884 m. Druge visoke gore v otočju so še Puncak Mandala v Indoneziji na 4760 m in Puncak Trikora v Indoneziji s 4750 m.

Podnebje na celotnem otočju je zaradi svojega položaja ob ekvatorju tropsko.

Biogeografija uredi

 
Wallaceova linija med avstralsko in jugovzhodnoazijsko favno. Globoka voda Lomboškega preliva med otokoma Bali in Lombok je tvorila vodno pregrado, tudi če je nižja morska gladina povezovala zdaj ločene otoke in kopne mase na obeh straneh.
 
Lega koralnega trikotnika

Wallace je izraz Malajsko otočje uporabil kot naslov svoje vplivne knjige, ki dokumentira njegov študij v regiji. Predlagal je tako imenovano Wallaceovo linijo, mejo, ki je ločevala rastlinstvo in živalstvo Azije in Avstralije. Mejo ledene dobe so tvorile globoke ožine med Borneom in Sulavezijem in skozi Lomboški preliv med Balijem in Lombokom. To se zdaj šteje za zahodno mejo prehodnega Wallaceaovega območja med zoogeografskimi regijami Azije in Avstralije. Območje ima mešanico vrst azijskega in avstralskega izvora ter lastne endemične vrste.

Seznam otokov uredi

Glavna otočja in otoki so:

Demografija uredi

Prebivalstvo uredi

V regiji živi več kot 380 milijonov ljudi, od tega je 10 najbolj naseljenih otokov:

  1. Java (141.000.000)
  2. Sumatra (50.180.000)
  3. Luzon (48.520.774)
  4. Mindanao (21.902.000)
  5. Borneo (21.258.000)
  6. Sulavesi (21.258.000)
  7. Nova Gvineja (11.306.940)
  8. Singapur (5.638.700)
  9. Negros (4.414.131)
  10. Panay (4.302.634)

Jezik in religija uredi

Tam živijo večinoma avstronezijske podskupine in temu primerno govorijo zahodni malajsko-polinezijski jezik. Glavne religije v tej regiji so islam (62 %), krščanstvo (33 %), pa tudi budizem, hinduizem, taoizem in tradicionalne ljudske religije.

Kultura uredi

Kulturno gledano je regija pogosto videti kot del Daljnje Indije ali Velike Indijeindijanizirane države v jugovzhodni Aziji, kot tudi Otočna jugovzhodna Azija.[20]

Sklici uredi

  1. Moores, Eldridge M.; Fairbridge, Rhodes Whitmore (1997). Encyclopedia of European and Asian regional geology. Springer. str. 377. ISBN 0-412-74040-0. Pridobljeno 30. novembra 2009.
  2. Department of Economic and Social Affairs Population Division (2006). »World Population Prospects, Table A.2« (PDF). 2006 revision. United Nations: 37–42. Pridobljeno 30. junija 2007. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  3. Wallace, Alfred Russel (1869). The Malay Archipelago. London: Macmillan and Co. str. 1.
  4. Encyclopædia Britannica. 2006. Chicago: Encyclopædia Britannica, Inc.
  5. Encyclopaedia Britannica – Malay Archipelago
  6. "Maritime Southeast Asia Arhivirano 2007-06-13 na Wayback Machine.." Worldworx Travel. Accessed 26 May 2009.
  7. Reid, Anthony. Understanding Melayu (Malay) as a Source of Diverse Modern Identities. Origins of Malayness, Cambridge University Press, 2001. Retrieved on March 2, 2009.
  8. Wallace, Alfred Russel (1863). »On the Physical Geography of the Malay Archipelago«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. januarja 2010. Pridobljeno 30. novembra 2009.
  9. Wallace, Alfred Russel (1869). The Malay Archipelago. London: Macmillan and Co. str. 2.
  10. Echols, John M.; Shadily, Hassan (1989). Kamus Indonesia Inggris (An Indonesian-English Dictionary) (1. izd.). Jakarta: Gramedia. ISBN 979-403-756-7.; Moores, Eldridge M.; Fairbridge, Rhodes Whitmore (1997). Encyclopedia of European and Asian regional geology. Springer. str. 377. ISBN 0-412-74040-0. Pridobljeno 30. novembra 2009.
  11. Friedhelm Göltenboth (2006) Ecology of insular Southeast Asia: the Indonesian Archipelago Elsevier, ISBN 0-444-52739-7, ISBN 978-0-444-52739-4
  12. Shaffer, Lynda (1996). Maritime Southeast Asia to 1500. M.E. Sharpe. str. xi. ISBN 1-56324-144-7.
  13. Donald F. Lach, Edwin J. Van Kley (eds.) Asia in the making of Europe: Volume III, A century of advance. University of Chicago Press, 1993. ISBN 978-0-226-46757-3 pp. 1301-1396
  14. [1] Arhivirano 2011-07-18 na Wayback Machine. Insulindia: musée du quai Branly, France
  15. Insulindia Portuguea. Divisao de Publicacoes e Biblioteca Agencia Geral das Colonias. Clamagirand (-Renard), Brigitte. 1971
  16. Christian Pelras . [2] Indonesian Studies in France: Retrospect, Situation and Prospects. Archipel, 1978, Volume 16, Issue 16, pp. 7-20
  17. Leo Suryadinata. The Ethnic Chinese in the ASEAN states: bibliographical essays. Institute of Southeast Asian Studies, 1989, ISBN 978-981-3035-11-9 p. 54
  18. Claudine Salmon. Cultural links between insulindian Chinese and Fujian as reflected in two late 17th-century epigraphs. Archipel, 2007, Issue 73, pp. 167-194
  19. Philippines : General Information. Government of the Philippines. Retrieved 2009-11-06; »World Economic Outlook Database« (tiskovna objava). International Monetary Fund. april 2006. Pridobljeno 5. oktobra 2006.{{navedi tiskovno objavo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava); »Indonesia Regions«. Indonesia Business Directory. Pridobljeno 24. aprila 2007.
  20. Coedes, G. (1968) The Indianized states of Southeast Asia Edited by Walter F. Vella. Translated by Susan Brown Cowing.Canberra : Australian National University Press. Introduction... The geographic area here called Farther India consists of Indonesia, or island Southeast Asia....

Zunanje povezave uredi