Kozolec
objekt s streho za sušenje sena, žita in druge krme
Kozólec je po navadi lesena, s strani odprta stavba za sušenje žita in trave, značilna za slovensko podeželje in arhitekturo. Kozolce delimo na enojne in dvojne kozolce (toplar). Približno 80 % vseh kozolcev najdemo v Sloveniji. Najdemo pa jih tudi na severovzhodu Italije in jugu Avstrije, saj tam živi slovenska manjšina.
Najbolj znani so kozolci v Studorju, blizu Bohinjskega jezera. V bližini muzeja kozolcev pri Šentrupertu na Dolenjskem pa na svoji originalni lokaciji stoji tudi Simončičev toplar, ki ima edini med kozolci status kulturnega spomenika državnega pomena.[1]
Vrste kozolcev
urediPoznamo več vrst kozolcev:
- enojni oz. stegnjeni kozolec
- pravi toplar
- toplar s hodnikom
- nizki toplar
- kozolec na kozla oz. psa oz. pero
- prislonjeni kozolec
- križno vezan kozolec
Fotografije
urediGlej tudi
urediSklici
uredi- ↑ »Bistrica pri Mokronogu - Simončičev toplar«. Register nepremične kulturne dediščine. Pridobljeno 11. junija 2013.
Viri
uredi- Čop, Jaka; Cevc, Tone: Slovenski kozolec = Slovene Hay-rack, Žirovnica 1993, Agens (COBISS)
- Svetek, Edvard: Ohranimo kozolec!, Celje 2011, Celjska Mohorjeva družba (COBISS) ISBN 978 961 218 977 8