Končnica je v jezikoslovju končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede.[1] Loči sklon (lipa -e -i), število (delam -va -mo), osebo (delam -š -ø) ali določnost (mlad-ø -i).[2]

Ničta končnica

uredi

Kadar ni izražena z glasom, jo imenujemo ničta ali neglasovna končnica in se zapisuje s prečrtano ničlo (-ø). Primer ničte končnice je imenovalniška končnica pri samostalnikih določenih sklanjatev (korak-ø, perut-ø).[3]

Glej tudi

uredi
  1. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1998.
  2. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 200.
  3. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 201–202.