Kibistra
Kibistra, pred tem znana kot Hubišna,[1] je bilo staroveško mesto v Kapadokiji ali Kilikiji.
| Kibistra Karahöyük | |
|---|---|
| Drugo ime | Ḫubišna |
| Lokacija |  Turčija |
| Regija | Provinca Konya |
| Koordinati | 37°39′45″N 34°13′37″E / 37.662456°N 34.226824°E |
Kibistra je stala na mestu današnjega Karahöyüka,[2] približno 10 km severovzhodno od sodobnega mesta Ereğli v provinci Konya v Turčiji.[3][4][5][6][7] V 1. tisočletju pr. n. št. je bila glavno mesto luvijsko govorečega novohetitskega kraljestva.
Ime
urediV asirskem kolonialnem obdobju se je mesto imenovalo Ḫabušna (akadsko 𒄷𒁉𒅖𒈾 )[8]
V Hetitskem cesarstvu[8][1] se je imenovalo Ḫubišna (hetitsko 𒌷𒄷𒁉𒅖𒈾[9] in 𒌷𒄷𒁉𒌍𒈾[9]) ali Ḫabušna (𒌷𒄩𒁍𒍑𒈾[10]).
V klasični antiki je mesto postalo znano kot Kibistra (Κυβιστρα, Kibistra).[8][1]
Zgodovina
uredi
Bronasta doba
urediHubišna je bila prvič omenjena v besedilih Hetitskega cesarstva kot država v južni Anatoliji v Spodnji deželi, ki ustreza kasnejši klasični Tiani.[1]
Po Telepinujevem razglasu je bila Hubišna eden od krajev, ki jih je osvojil Labarna I., ustanovitelj in kralj starega Hetitskega cesarstva iz 17. stoletja pr. n. št., in v katerem so kasneje vladali njegovi sinovi.[2]
V 16. stoletju pr. n. št. je kralj starega Hetitskega cesarstva Amuna izvedel več vojaških pohodov, da bi ponovno podredil svoje nekdanje države, ki so se uprle hetitski suverenosti, vključno s Hubišno.[2]
Železna doba
uredi𒆳𒄷𒁉𒅖𒈾 (Ḫubišna) | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| ok. 12. stoletje pr. n. št. ?–ok. 7. stoletje pr. n. št. ? | |||||||
 Ḫubišna (škrlatno) in druge sirsko-hetitske države | |||||||
| Glavno mesto | Ḫubišna | ||||||
| Skupni jeziki | luvijščina | ||||||
| Religija | luvijska mitologija | ||||||
| King | |||||||
• ok. 836 pr. n. št. | Puḫame | ||||||
• ok. 737 pr. n. št. | Uirimi | ||||||
| Zgodovinska doba | Železna doba | ||||||
• propad pozne bronaste dobe | ok. 12. stoletje pr. n. št. ? | ||||||
• ukinitev | ok. 7. stoletje pr. n. št. ? | ||||||
| |||||||
| Danes del | Turčija | ||||||
Kraljestvo Hubišna
urediPo propadu Hetitskega cesarstva je Hubišna postala ena od sirsko-hetitskih držav Tabalije.[1][2]
O kraljestvu Hubišna je malo znanega. Kralj Puhame se sprva ni podredil novoasirskemu kralju Šalmaneserju III. (vl. 859 – 824 pr. n. št.), četudi se mu je med njegovim pohodom leta 837 ali 836 pr. n. št. podredilo 24 drugih kraljev Tabalije. Puhame se je podredil Šalmaneserju III. šele potem, ko je Šalmaneser osvojil glavno mesto Hubišne.[11][1][12][2][13]
Po letu okoli 738 pr. n. št. je Tabalija, vključno s Hubišno, postala podložnik Novoasirskega cesarstva, bodisi potem, ko je novoasirski kralj Tiglat-Pileser III. pr. n. št. na pohodih leta 743 do 740 pr. n. št. osvojil Arpad, ali morda med pohodom Tiglat-Pileserja III. na samo Tabalijo.[14][15][6]
Kralj Uirimi iz Hubišne je v zapisih Novoasirskega cesarstva omenjen kot eden od petih kraljev, ki so leta 738 in 737 pr. n. št. ponudili plačevanje davka Tiglat-Pileserju III.[1][12][2]
Leta 679 pr. n. št. je asirski kralj Asarhadon (vl. 681 – 669 pr. n. št.) premagal Kimerce in pri Hubišni ubil njihovega kralja Teušpo. Zdi se, da je Asarhadonov pohod potekal po dolini reke Göksu in obšel gorovje Anti-Taurus in Tabalijo.[1][12][2][16][17][18]
Vladarja
urediKlasična antika
urediStrabon ob omembi Tiane pravi, "da sta nedaleč od nje Kastabala in Kibistra, utrdbi, ki sta še bližje gori", s čimer misli na Taurus.[24] Kibistra in Kastabala sta bili v Kilikiji. Strabon je opravil šestdnevno potovanje od Mazake skozi Tiano do Kilikijskih vrat. Tiana je bila približno na polovici poti.
Ptolemaj je postavil Kibistro v Kataonijo.[25]
Ko je bil Cicero prokonzul Kilikije (51/50 pr. n. št.), je svoje čete povedel proti jugu proti Taurusu skozi tisti del Kapadokije, ki meji na Kilikijo, in se utaboril "na robu Kapadokije, nedaleč od Taurusa, v mestu Kibistra, da bi branil Kilikijo in hkrati obdržal Kapadokijo".[26] Ciceron je ostal v Kibistri pet dni. Ko je izvedel, da so Parti nedaleč od Kapadokije in ogrožajo mejo Kilikije, je skozi Kilikijska vrata nemudoma vkorakal v Kilikijo in prišel do Tarza.[27] Ciceronovi zapisi so povsem skladni s Strabonovimi.
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 Bryce 2012, str. 153.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 Bryce 2009, str. ;320–321.
- ↑ Richard Talbert, ur. (2000). Barrington Atlas of the Greek and Roman World. Princeton University Press. str. 66. ISBN 978-0-691-03169-9.
- ↑ Lund University. Digital Atlas of the Roman Empire.
- ↑ Weeden 2010, str. 39-40.
- ↑ 6,0 6,1 Aro 2013, str. 389.
- ↑ Weeden 2017, str. 727.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 Kessler 1975, str. 500.
- ↑ 9,0 9,1 Kryszeń 2023b.
- ↑ Kryszeń 2023a.
- ↑ Weeden 2010, str. 39.
- ↑ 12,0 12,1 12,2 Levine 1975, str. ;500–501.
- ↑ Weeden 2023, str. 973.
- ↑ Bryce 2012, str. 144.
- ↑ Bryce 2012, str. 271.
- ↑ Aro 2013, str. 390.
- ↑ Aro 2023, str. 116.
- ↑ Weeden 2023, str. 1004.
- ↑ »Puhame [FOREIGN RULER] (RN)«. Ancient Records of Middle Eastern Polities. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich.
- ↑ »Puhame [RULER OF HUBUšNU] (RN)«. The Royal Inscriptions of Assyria online. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich.
- ↑ »Puhame [RULER OF HUBUšNU] (RN)«. Textual Sources of the Assyrian Empire. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich.
- ↑ »Urimmi [RULER OF QUE] (RN)«. Ancient Records of Middle Eastern Polities. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich.
- ↑ »Urimmi [RULER OF QUE] (RN)«. Textual Sources of the Assyrian Empire. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich.
- ↑ Strabon, str. 537
- ↑ Ptolemaj, 5.7
- ↑ Cicero, ad Fans. 15.2, 4.
- ↑ Cicero, ad Att. 5.20
Viri
uredi- Aro, Sanna (2013). Streck, Michael P.; Frantz-Szabó, Gabriella; Krebernik, Manfred; Bonacossi, D. Morandi; Postgate, J. N.; Seidl, Ursula; Stol, M.; Wilhelm, Gernot (ur.). Tabal (v nemščini). Zv. 13. Berlin, New York: Walter de Gruyter. str. 388–391. ISBN 978-3-110-30715-3.
- Aro, Sanna (2023). »Vanishing kingdoms: Tabal and Tuwana during the seventh century BC«. V Draycott, Catherine M.; Branting, Scott; Lehner, Joseph W.; Özarslan, Yasemin (ur.). From Midas to Cyrus and Other Stories: Papers on Iron Age Anatolia in Honour of Geoffrey and Françoise Summers. BIAA Monograph Series. London, United Kingdom: British Institute at Ankara. str. 113–135. ISBN 978-1-912-09011-2.
- Bryce, Trevor (2009). The Routledge Handbook of the Peoples and Places of Ancient Western Asia: From the Early Bronze Age to the Fall of the Persian Empire. London, United Kingdom: Routledge. ISBN 978-0-415-39485-7.
- Bryce, Trevor (2012). The World of The Neo-Hittite Kingdoms: A Political and Military History. Oxford, United Kingdom: Oxford University Press. ISBN 978-0-199-21872-1.
- Kessler, K. (1975). »Ḫupišna«. V Edzard, Dietz-Otto; Calmeyer, P.; Moortgat, A.; Otten, H.; Röllig, Wolfgang; v. Soden, W.; Wiseman, D. J. (ur.). Reallexikon der Assyriologie und Vorderasiatischen Archäologie (v nemščini). Zv. 4. Berlin, New York: Walter de Gruyter. str. 500. ISBN 978-3-110-06772-9.
- Kryszeń, A. (2023a). »Ḫapušna«. Hittite Toponyms. University of Mainz; University of Würzburg. Pridobljeno 28. aprila 2024.[mrtva povezava]
- Kryszeń, A. (2023b). »Ḫupišna«. Hittite Toponyms. University of Mainz; University of Würzburg. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. maja 2024. Pridobljeno 28. aprila 2024.
- Levine, L.D. (1975). »Ḫupišna«. V Edzard, Dietz-Otto; Calmeyer, P.; Moortgat, A.; Otten, H.; Röllig, Wolfgang; v. Soden, W.; Wiseman, D. J. (ur.). Reallexikon der Assyriologie und Vorderasiatischen Archäologie (v nemščini). Zv. 4. Berlin, New York: Walter de Gruyter. str. 500–501. ISBN 978-3-110-06772-9.
- Weeden, Mark (2010). »Tuwati and Wasusarma: Imitating the Behaviour of Assyria«. Iraq. British Institute for the Study of Iraq. 72: 39–61. doi:10.1017/S0021088900000589. Pridobljeno 7. aprila 2024.
- Weeden, Mark (2017). »Tabal and the Limits of Assyrian Imperialism«. V Heffron, Yağmur; Stone, Adam; Worthington, Martin (ur.). At the Dawn of History: Ancient Near Eastern Studies in Honour of J. N. Postgate. Zv. 2. Winona Lake, Indiana: Eisenbrauns. str. 721-736. ISBN 978-1-57506-471-0.
- Weeden, Mark (2023). »The Iron Age States of Central Anatolia and Northern Syria«. V Radner, Karen; Moeller, Nadine; Potts, Daniel T. (ur.). The Age of Assyria. The Oxford History of the Ancient Near East. Zv. 4. New York: Oxford University Press. str. 912–1026. ISBN 978-0-190-68763-2.