Karlovški mir

Karlovški mir je mirovni sporazum, podpisan 26. januarja 1699 v Sremskih Karlovcih v sedanji Srbiji. S podpisom miru se je končala avstrijsko-turška vojna 1683-1697, v kateri je Osmansko cesarstvo v bitki pri Senti doživelo popoln poraz. Karlovški mir je označil konec osmanske oblasti v velikem delu srednje Evrope in njihovo prvo veliko izgubo ozemlja po več stoletjih širjenja. Glavna sila v srednji in jugovzhodni Evropi je postala Habsburška monarhija.[1]

Karlovški mir
Treaty of Karlowitz.jpg
Izvirnik pogodbe
Vrsta pogodbemirovni sporazum
Kontekstvelika avstrijsko-turška vojna 1683–1697
Začetek pogajanj16. november 1698
Datum podpisa26. januar 1699 (1699-01-26)
LokacijaKarlowitz, Vojna krajina, Habsburška monarhija (zdaj Sremski Karlovci, Srbija)
PodpisnikiFlag of Turkey.svg Rami Mehmed Paša (reisülküttap)
Flag of Turkey.svg Aleksander Mavrocordatos
(dragoman)

Banner of the Holy Roman Emperor with haloes (1400-1806).svg grof Kinsky
Banner of the Holy Roman Emperor with haloes (1400-1806).svg grof Oettingen
Banner of the Holy Roman Emperor with haloes (1400-1806).svg grof Schlik
Flag of Most Serene Republic of Venice.svg Carlo Ruzzi
Chorągiew królewska króla Zygmunta III Wazy.svg vojvoda Małachowski

Flag of Russia.svg Prokopij Vožnicin
StrankeStatenvlag.svg Republika Nizozemska (mediator)
Flag of England.svg Angleško kraljestvo (mediator)
Flag of Turkey.svg Osmansko cesarstvo

Banner of the Holy Roman Emperor with haloes (1400-1806).svg Sveto rimsko cesarstvo
Chorągiew królewska króla Zygmunta III Wazy.svg Republika obeh narodov
Flag of Most Serene Republic of Venice.svg Beneška republika
Flag of the Papal States (1825-1870).svg Papeške države

Flag of Russia.svg Rusko carstvo
Jezikilatinščina Sveto rimsko cesarstvo in Osmansko cesarstvo
osmanska turščina Beneška republika in Osmansko cesarstvo

Ozadje in dosežkiUredi

 
Kapela miru, v kateri so potekala pogajanja

Mirovni sporazum med Osmanskim cesarstvom na eni strani in Sveto ligo 1684, koalicijo Svetega rimskega cesarstva, poljsko-litovske Republike obeh narodov, Beneške republike in Carske Rusije na drugi, je bil podpisan po dva meseca trajajočem kongresu.[2]

Sporazum je na osnovi uti posidetis potrdil trenutne ozemeljske posesti vseh podpisnikov.[1] Habsburžani so od Osmanskega cesarstva dobili Egerski in Varatski ejalet, večino Budimskega ejaleta, severni del Temišvarskega ejaleta in dele Bosanskega ejaleta, se pravi večji del Ogrske, Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slavonije. Kneževina Transilvanija je ostala uradno neodvisna, v resnici pa je bila pod neposredno upravo avstrijskih guvernerjev.[1] Poljska je dobila Podolje, vključno z razdejano trdnjavo v Kamaniçi.[1] Beneška republika je dobila večino Dalmacije in Moreo (Peloponez). Slednjo je v naslednjih dvajset letih s Požarevskim mirom ponovno dobilo Osmansko cesarstvo.[1] V Sremskih Karlovcih so se pogajali tudi o Svetem grobu, vendar niso dosegli soglasja.[3]

Osmansko cesarstvo je obdržalo Beograd, Temišvarsko banovino (sedanji Temišvar, Romunija) in suverenost nad Vlaško in Moldavsko kneževino. Moskva se je pogajala še naslednje leto in pogajanja zaključila leta 1700 s podpisom Konstantinopelskega sporazuma, s katerim je sultan Mustafa II. odstopil Petru Velikemu Azov z okolico. V Sremskih Karlovcih so imenovali tudi komisijo, ki se je do leta 1703 ukvarjala z nekaterimi spornimi obmejnimi ozemlji.[1] Meje Hrvaške in Bihaća so bile, predvsem po zaslugi habsburškega člana komisije Luigija Ferdinanda Marsiglija, dogovorjene do sredine leta 1700, meje okrog Temišvara pa na začetku leta 1701. Meja je bila prvič v zgodovini fizično označena z obmejnimi kamni.[1]

Habsburško Avstrijsko cesarstvo je s pridobitvijo približno 160.000 km² ogrskega ozemlja v Sremu in osemnajst let kasneje v Temišvarski banovini doseglo svoj največji obseg in postalo vodilna regionalna sila.[1]

KarteUredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 Gábor Ágoston (2010). Treaty of Karlowitz. Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing. str. 309–310. ISBN 978-0816-06259-1.
  2. Robert Bideleux, Ian Jeffries. A History of Eastern Europe: Crisis and Change. Routledge, New York, 1998, str. 86. ISBN 0-415-16111-8.
  3. János Nepomuk Jozsef Mailáth (1848). Geschichte der europäischen Staaten, Band 4. Hamburg: F. Perthes. str. 262–263.