Jožef Valentinčič

Jože Valentinčič, slovenski zdravnik, rodoljub in član organizacije TIGR, * 19. marec 1915, Kozaršče, † 6. avgust 1989, Nova Gorica.

Jožef Valentinčič
Rojstvo19. marec 1915({{padleft:1915|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})
Kozaršče
Smrt6. avgust 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:6|2|0}}) (74 let)
Nova Gorica
NarodnostZastava Slovenije slovenska
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Pokliczdravnik
Poznan porodoljub
StaršiAlojz Valentinčič
Cecilija Valentinčič (rojena Štrukelj)
SorodnikiAlojz Valentinčič (brat)

Življenje in deloUredi

Rodil se je v kmečki družini. Ljudsko šolo je obiskoval v Volčah, italijansko gimnazijo v Tolminu, maturiral v Gorici, medicino pa študiral na Univerzi v Padovi.

Po italijanski priključitvi Primorske je občutil fašistično divjanje okupatorjev in se s svojimi tremi brati pridružil razdeljevanju slovenskih knjig in druge slovenske literature po vaseh v okolici Tolmina in Beneški Sloveniji, kasneje pa sodeloval z več tigrovci, ki so delovali pod vodstvom Alojza Šavlija. Zaradi suma o protifašistični dejavnosti je bil večkrat zaprt. Po množičnih aretacijah leta 1940 v Volčanskih Rutih in Čezsoči se je pripravil za pobeg v Jugoslavijo, a ga je policija 19. oktobra 1940 prehitela z aretacijo. Interniran je bil v pokrajino Isernia, kjer je v mestu Isernia zbolel in bil nato premeščen v Istonio Marino, od koder je v spremstvu policije hodil na študij v Padovo, opravil vse izpite in diplomiral. Po italijanski kapitulaciji se je nekaj časa skrival Padovi in po posredovanju svojega profesorja dobil pod drugim imenom delo v psihiatrični bolnišnici. Njegova zaročenka je po vrnitvi iz internacije uredila potrebne listine za poroko. Po poroki se je skupaj z ženo vrnil v rojstni kraj. Partizani so ga večkrat klicali, še posebno v bližnje Volčanske Rute, da je zdravil ranjene in bolne borce. Kasneje je dobil službo v Mostu na Soči in tud tu, ne da bi Nemci slutili, pomagal partizanom. Po osvoboditvi je še nekaj let delal v Mostu na Soči ter nato odšel na specializacijo iz otorinolaringologije v Ljubljano. Od leta 1958 do upokojitve je kot specialist otorinolaringolog delal v Splošni bolnišnici »Dr. Franca Derganca« v Šempetru pri Gorici.[1]

ViriUredi

  1. Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994. (COBISS)

Glej tudiUredi