Jože Dežman

slovenski zgodovinar

Jože Dežman, slovenski muzealec, teolog, zgodovinar, arhivar in publicist, * 26. september 1955, Lesce.

Jože Dežman
Portret
Dežman pri vodenju ogleda jame Barbara rov, leta 2013
Rojstvo26. september 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) (66 let) ali 1955[1]
Lesce
Narodnost slovenska
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Alma materUniverza v Ljubljani
Pokliczgodovinar
Poznan popreučevanje zgodovine 2. svetovne vojne

Življenje in deloUredi

Diplomiral je 1997 kot filozof na ljubljanski Filozofski fakulteti. Leta 1979 se je zaposlil v Gorenjskem muzeju v Kranju, od 2000 kot muzejski svetovalec. V raziskovalnem delu se je poleg zgodovine 20. stoletja posvetil še antropologiji, muzeologiji in muzejski kritiki. V slovenskem zgodovinopisju je odpiral nove smeri obravnavanj, predvsem iz zgodovine druge svetovne vojne, kot so okupacijski sistem na ravni vsakdanjega življenja, celovita obravnava žrtev vojne, mobilizirancev v nemško vojsko, raziskoval je državljansko vojno na Slovenskem; kritiziral je t. i. partizanski način pisanja zgodovine. Napisal in uredil je več zbornikov, katalogov, monografskih tekstov in pripravil več razstav ter objavil več sto prispevkov v strokovnem in dnevnem časopisju. V letih 1993−2000 je urejal revijo Borec,[2] glasilo Zveze združenj borcev in udeležencev narodnoosvobodilnega boja Slovenije.

Bil je direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije in dolgoletni predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Leta 2012 je bil imenovan za direktorja Arhiva Republike Slovenije. Leta 2014 je doktoriral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po imenovanju ministra za kulturo dr. V. Simonitija je Dežman s 1. februarjem 2021 ponovno stopil na čelo Muzeja novejše zgodovine Slovenije.[3] V svojem mandatu je skupaj s sodelavci muzeja za ministra uredil spominski zbornik.

Dežman je temeljne značilnosti zločinov po drugi svetovni vojni opisal tako:

Pobijanje civilistov in vojnih ujetnikov po drugi svetovni vojni je največji pokol neoboroženih vseh časov na slovenskem ozemlju. V primerjavi z Evropo so jugoslovanski komunistični poboji po drugi svetovni vojni verjetno tik po stalinističnih usmrtitvah in veliki lakoti v Ukrajini. Število pomorjenih v Sloveniji spomladi 1945 je zdaj mogoče oceniti na več kot 100.000, Slovenija je bila največje povojno morišče v Evropi. Šlo je za mešanico dogodkov, ko so se v Sloveniji umikale nemške enote, kolaborantske enote, enote NDH, četniki in balkanski civilisti; pobitih je bilo tudi več kot 15.000 slovenskih prebivalcev. Zaradi svoje kratkosti, števila žrtev, načina usmrtitve in krutosti so to dogodki, ki jih lahko primerjamo z največjimi zločini komunizma in nacionalsocializma.

Njegov stric je bil narodni heroj Anton Dežman-Tonček.

BigliografijaUredi

  • Bohinjski zbornik (COBISS)
  • Druga svetovna vojna med Julijci in Karavankami : (Jeseniško okrožje 1943-1945) (COBISS)
  • Diskusija (COBISS)
  • Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005-2008(COBISS)
  • Vojne fotografije: 1941-1945: partizanske enote iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine (COBISS)

Glej tudiUredi

ViriUredi

  1. Czech National Authority Database
  2. Enciklopedija Slovenije. (2002). Knjiga 16. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  3. "Jože Dežman bo novi direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije". RTVSLO.si. Pridobljeno dne 2020-12-23.

Zunanje povezaveUredi