Ivan Vihovski

Ivan Vihovski (ukrajinsko Іван Виговський, Ivan Vigovskij, poljsko Iwan/Jan Wyhowski) je bil med rusko-poljsko vojno (1654–1667) od leta 1657 do 1659 hetman Zaporoških kozakov, * neznano, Vyhiv, Republika obeh narodov, † 16. marec 1664, Korsun-Ševčenkivski, Kozaški hetmanat.

Ivan Vihovski
Portret
Hetman Zaporoške vojske
Na položaju
21. oktober 1657 – 17. oktober 1659
PredhodnikJurij Hmelnicki
NaslednikJurij Hmelnicki
Osebni podatki
Rojstvo1608
Vigiv[d]
Smrt16. marec 1664({{padleft:1664|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:16|2|0}})
Korsun-Ševčenkivski[d]
ZakonciElena Stetkevič
Poklicdiplomat
Verska opredelitev
grško pravoslavna

Bil je naslednik slavnega zaporoškega hetmana in vodje upora Bogdana Hmelnickega. Kot hetman je vodil Poljski naklonjeno politiko in bil zato poražen v sporih z Rusiji naklonjenimi kozaki.

PorekloUredi

Vihovski je bil rojen na družinskem posestvu Vihov pri Korostenu, Kijevsko vojvodstvo, Republike obeh narodov, kot sin Ostapa Vihovskega, podregenta Kijevske trdnjave. Obstaja tudi možnost, da je bil rojen na drugem družinskem posestvu, Hoholivu, v bližini Poltave. Ostap Vihovski je imel še tri sinove in hčerko. Po propadu Ivana Vihovskega so bili vsi izgnani v Sibirijo.

ŠolanjeUredi

Študiral je na Kolegiju Kijevskega bratstva in je ob ukrajinščini izvrstno govoril tudi staro cerkveno slovansko, poljsko, latinsko in rusko. Bil je tudi kaligraf in kasneje glavni finančni podpornik Kolegija

Vojaška službaUredi

 
Družinski grb Vihovskih

Med službovanjem v poljski vojski so ga maja 1648 v bitki pri Žolti vodi ujele uporniške kozaške sile Bogdana Hmelnickega. Zaradi dobre izobrazbe in vojaških izkušenj so ga osvobodili in ga imenovali za generalnega sekretarja (pisarja) kozakov in enega od najbližjih svetovalcev Bogdana Hmelnickega.

Po smrti Hmelnickega je bil Izvoljen za hetmana. Kot hetman je poskušal najti protiutež vseprisotnemu ruskemu vplivu, ki se je v Ukrajini začel po sklenitvi Perejaslavskega sporazuma leta 1654. Medtem ko so kozaška elita in cerkvene oblasti podpirale Poljski naklonjeno politiko, so množice in kozaška vojska ostajali zelo sumničavi in zamerili Poljakom dolgoletne poskuse pokatoličevanja in prisilnega spreminjanja v kmetstvo. Nekaj kozakov pod vodstvom Jakoba Barabaša je za Vihovskega protikandidata predlagalo Martina Puškarja, polkovnika Poltavskega polka. Odpor proti uradnemu hetmanu se je stopnjeval in dosegel vrh v vojni med vojskama obeh struj junija 1658. Zmagala je vojska Vihovskega. Puškar je v vojni padel, Barabaš pa je pobegnil, vendar so ga kasneje ujeli in usmrtili. Bratomorna vojna je zahtevala 50.000 mrtvih.

 
Poljsko-litovsko-rusinska zveza ali Republika treh narodov (1658)

Po konsolidaciji oblasti v Ukrajini je Vihovski poskušal doseči sprejemljiv dogovor s Poljaki. Na spodbudo svojega aristokratskega prijatelja Jurija Nemirihova se je začel pogajati s poljsko vlado. Pogajanja so se končala s podpisom Hadjaškega sporazuma 16. septembra 1658. Ukrajina naj bi kot Veliko rusko vojvodstvo postala tretja in avtonomna članica poljsko-litovske Republike obeh narodov pod vrhovno suverenostjo poljskega kralja, vendar z lastno vojsko, sodišči in državno blagajno. Poleg tega naj bi pravoslavne vernike obravnavali enako kot katoličane. Sporazum bi kozakom zagotovil samostojnost in dostojanstvo v obsegu, ki ga že več stoletij niso poznali.

Hadijaški sporazum ni bil nikoli udejanjen. Po podpisu je Ukrajino napadla ogromna ruska vojska pod poveljstvom bojarja, ki je bila v bitki pri Konotopu odločilno poražena. Vihovski zmage ni uspel izkoristiti, ker je ruska vojska še zasedala več kozaških mest, njegovi zavezniki Tatari pa so se vrnili na Krim. Poleg tega so med kozaki znova izbruhnili proruski nemiri, ki jih je vodil Ivan Bohun. Leta 1659 Vihovski ni več obvladoval nevarnih in kaotičnih sil, ki so se borile za oblast v Ukrajini. Odstopil je s položaja hetmana in se umaknil na Poljsko. Leta 1660 je bil imenovan za vojvodo Kijevskega vojvodstva in na tem položaju ostal do svoje smrti leta 1664. Kijev sam so v tem obdobju zasedale ruske čete, potem ko sta vojvodi Vasilij Šeremetev in Jurij Barjatinski uspela odbiti dva napada Vihovskega in napad Poljakov.[1]

Vihovskega njegova služba v vojski poljsko-litovske države in prostovoljna predaja oblasti nista zaščitili. Leta 1664 ga je kozaški hetman Pavlo Teterija, ki je v Vihovskem videl potencialnega tekmeca, pred poljskimi oblastmi obtožil izdaje in poskusa sprave z Rusijo in ruskimi privrženci. Poljski polkovnik Sebastjan Mahovski je Vihovskega aretiral in usmrtil, s čimer je Vihovski postal še ena žrtev bratomorna vojne, ki je opustošila Ukrajino v drugi polovici 17. stoletja.

SkliciUredi

  1. Малов А. В. Русско-польская война 1654—1667 гг — М.: Цейхгауз, 2006. — ISBN 5-94038-111-1.

ViraUredi

References[edit source]

  • Subtelny, Orest (1988). Ukraine: A History. Toronto: University of Toronto Press. ISBN 0-8020-5808-6.
  • "Vyhovsky" v Encyclopedia of Ukraine


Ivan Vihovski
Rojen: neznano Umrl: 16. marec 1664
Vladarski nazivi
Predhodnik:
Jan "Sobjepan" Zamojski
Vojvoda Kijeva
1660–1664
Naslednik:
Štefan Čarniecki
Predhodnik:
Jurij Hmelnicki
Hetman Ukrajine
1657–1659
Naslednik:
Jurij Hmelnicki
Predhodnik:
ustanovitev
Generalni kancler
1649–1657
Naslednik:
ukinitev