Wikipedija

Hadjaški sporazum

Hadjaški sporazum (poljsko ugoda hadziacka, ukrajinsko гадяцький договір, gadjackij dogovir) je bil sporazum, ki so ga 16. septembra 1658 v Hadjaču podpisali predstavniki poljsko-litovske Republike obeh narodov (S. Bieniewski in K. Jewłaszewski) in Ukrajinskih kozakov (hetman Ivan Vihovski, staršina Jurij Nemirič, avtor sporazuma, in Pavlo Teterja). Sporazum naj bi v novoustanovljeni Republiki treh narodov (poljsko Rzeczpospolita Trojga Narodów) izenačil položaj kozakov in Rusinov s položajem Poljakov in Litovcev v Republiki obeh narodov.

Hadjaški sporazum
Prisega poljskega kralja Ivana II. Kazimirja na Hadjaškem sporazumu (10. junij 1659)
Vrsta pogodbemeddržavni sporazum
Kontekstupor Bogdana Hmelnickega
Datum podpisa16. september 1658
LokacijaHadiač, Ukrajina
Konec veljavnostibrez časovnih omejitev
Podpisniki
S. Bieniewski
K. Jewłaszewski

Ivan Vihovski
Jurij Nemirič
Pavlo Teterja
Stranke Republika obeh narodov
Zaporoški kozaki
Jezikilatinščina

Vsebina

uredi
 
Poljsko–litovsko-rusinska Rpublika treh narodov leta 1658

Seznam točk in skromnih zahtev, ki se jim je po njegovi milosti uklonil presvetli hetman Zaporoške vojske, skupaj s celo Zaporoško vojsko in rusinskim prebivalstvom njegovi kraljevi milosti in celi Republiki obeh narodov:[1][2]

  1. Ustanovitev Velikega rusinskega vojvodstva (poljsko Wielkie Księstwo Ruskie) iz Černiogovskega, Kovenskega in Breslavskega palatinata,[a] ki bo skupaj s Kraljevino Poljsko in Veliko litovsko kneževino z enakimi pravicami spadalo v eno in nedeljivo "Republiko" (Rex Public).[2]
  2. V vojvodstvu bo vladal hetman Zaporoške vojske, izvoljen za celo življenje iz štirih kandidatov, ki jih bodo izbrale vse skupine ukrajinske družbe in potrdil poljski kralj.[2]
  3. V vojvodstvu naj bi se ustanovili lokalni uradi po poljskem zgledu.[2]
  4. V vojvodstvu se mora ponovno vzpostaviti zakon in obnoviti sodišča in administrativni sistem, ki je obstajal pred letom 1648.[2]
  5. Veliko rusinsko vojvodstvo ne bo imelo pravic do neodvisnih odnosov z drugimi državami.[2]
  6. Pravoslavni verniki bodo imeli pravico da senatorskega sedeža.[2]
  7. Dovoljeno bo tiskanje lastnega denarja s podobo skupnega kralja.[2]
  8. Oborožene sile bodo vojvodstva lahko imele 60.000 kozakov in 10.000 najemnikov.[2]
  9. Obnovile se bodo velike posesti in kmetstvo in vse obveze, ki so obstajale pred letom 1648.[2]
  10. Do sto kozaškim posestim iz vsakega polka[b] bodo na zahtevo hetmana in s privolitvijo kralja zagotovljene stare pravice in privilegiji.[2]
  11. Na ozemlju Velikega rusinskega vojvodstva Rusije naj bi bila razveljavljena cerkvena zveza, sklenjena v Brestu leta 1596,[c] razglašena svoboda pravoslavne in katoliške vere, pravoslavni metropolit in pet drugih škofov pa bodo dobili stalne sedeže v skupnem senatu Republike.[2]
  12. Poljske in litovske oborožene sile ne bodo imele pravice biti na ozemlju Velikega rusinskega vojvodstva, razen v nujnih primerih. V takšnih primerih bi bile podrejene hetmanu.[2]
  13. Obstoječi univerzi - Kijevsko-Mogilski akademiji, naj bi bile podeljene enake pravice kot Jagelonski univerzi v Krakovu. Novoustanovljeni kolegiji naj bi imeli status univerze.[2]
  14. Po vsej državi bi bilo mogoče ustanovljati visoke šole in gimnazije s pravicami poučevanja v latinščini.[2][d]
  15. Vojvodstvo bo imelo pravico do objavljanja, če besedila ne bodo vsebovala osebnega napada na kralja.[2]

Zgodovinski pomen

uredi
 
Osnutek grba predlagane poljsko-litovsko-rusinske Republike treh narodov, ki e nikoli ni udejanil; sestavljen je iz poljskega belega orla, litovskega napadajočega viteza in rusinskega nadangela Mihaela

Če bi se Republika treh narodov resnično ustanovila, bi postala ohlapna konfederacija Poljakov, Litovcev in Rusinov (Ukrajincev). Ukrajinsko vojvodstvo bi postalo vzhodni steber skupnosti, s katerim bi bilo mogoče nadzirati širjenje Ruskega carstva in morda preprečiti agonijo, ki se je končala s kasnejšo delitvijo Poljske. Poljska bi se morda tudi znebila mnenja, da je "bolni mož Evrope".[3]

Poljski kralj in parlament (Sejm) sta 22. maja 1659 kljub precejšnjemu nasprotovanju rimskokatoliške duhovščine sporazum potrdila, vendar s spremenjenim besedilom.[4] Ideja o Rusinskem vojvodstvu v okviru Republike je bila kljub temu popolnoma opuščena.[5] Sporazum je bil poskus Republike obeh narodov, da bi povrnila vpliv na ukrajinska ozemlja, izgubljen po nizu kozaških vstaj, na primer uporu Hmelnickega, in vse večjemu vplivu Moskve na ukrajinske kozake (Perejaslavski sporazum iz leta 1654).

Hetman Vihovski je podpiral pogajanja z Republiko obeh narodov, zlasti potem, ko je zatrl upor, ki ga je vodil poltavski polkovnik Martin Puškar. Zaradi kršitev Perejaslavskega sporazuma je prekinil odnose s Ruskim carstvom. Na Hadjaški sporazum je veliko kozakov gledala kot na "premalo in prepozno", še posebej pa so nasprotovali določilu o vrnitvi zemljiških posesti poljski šlahti. Po uporu kozakov leta 1648 je postala Republika obeh narodov pri preprostih kozakih zelo nepriljubljena. Kozaki iz vodstva upora so kot svojega naravnega zaveznika videli pravoslavno Moskvo in jih ni zanimalo zavezništvo z Republiko obeh narodov. Poleg tega Hadjaški sporazum koristil predvsem kozaški eliti, ki se je hotela izenačiti s poljskin plemstvom. Upor kozakov v Ukrajini se je kljub sklenitvi sporazuma nadaljeval.[6]

 
Republika treh narodov (1658)

Položaj Republike obeh narodov je še oslabil niz porazov v rusko-poljski vojni (1654–1667). Car je v Hadjaškem sporazumu videl grožnjo, ki je oslabila položaj njegove države in ukrajinskih kozakov. Rusi so v sporazumu videli vojno dejaje še preden je bil podpisan in v Ukrajino poslali svojo vojsko. V bitki pri Polonki leta 1660 so bili poraženi, a so kljub temu osvojili Vilno. To in drugi poljsko-litovski vojaški neuspehi, zlasti v Ukrajini, so še dodatno spodkopali kozaško podporo Republiki obeh narodov. Začetni uspeh Vihovskega v bitki pri Konotopu junija 1659 ni bil dovolj odločilen, njemu pa je sledil niz porazov. Ruske garnizije v Ukrajini so se še naprej držale, napad Zaporožcev na Krim pa je prisilil tatarske zaveznike Vihovskega, da so se vrnili domov. Novi nemiri so izbruhnili v poltavski regiji. Nazadnje se je več proruskih polkovnikov uprlo in obtožilo Vihovskega, da je Ukrajino prodal Poljakom.

Ker Vihovski ni več obvladoval katastrofičnega stanja v Ukrajini, je oktobra 1659 odstopil in se umaknil na Poljsko. Situacijo je dodatno zapletlo Osmansko cesarstvo, ki je poskušalo pridobiti nadzor nad sporno regijo in je izigravalo vse frakcije drugo proti drugi. Republiko obeh narodov je medtem oslabil upor Jurija Lubomirskega.

Hadjaški sporazum se je skoraj v celoti ponovil v Čudnovskem sporazumu leta 1660.

Upori v <ukrajini so se končali z zmago Rusov in sklenitvijo Andrusovskega premirja leta 1667 in Večnega miru leta 1686. Ukrajinski kozaki so padli v rusko vplivno sfero in imeli v obdobju Hetmanata veliko manj privilegijev, kot bi jih imeli po Hadjaškem sporazumu. Kozaški politični vpliv je do konca 18. stoletja skoraj v celoti uničil Ruski imperij.

Drugi Hadjaški sporazum

uredi

Po novembrskem uporu leta 1831 se je poskušalo obnoviti Hadjaški sporazum in ustanoviti poljsko-litovsko-rusinsko Republiko treh narodov in preprečiti delitev Poljske. Izdelan je bil tudi grb nove države. Načrtovano konvencijo v Hadjaču so Rusini razglasili za nezakonito. V bližini mesta so namestili 2.000 vojakov z nalogo, da z zasedbo bližnjih mostov preprečijo konvencijo in morebitne demonstracije. V Hadjaču se je kljub temu zbralo in praznovalo 15.000-20.000 ljudi in 200 katoliških in pravoslavnih duhovnikov.

Opombe

uredi
  1. ↑ Kozaški pogajalci so prvotno zahtevali, da se v Veliko rusinsko vojvodstvo vključijo tudi Rusinsko, Volinsko, Belško in Podoljsko vojvodstvo.
  2. ↑ V vojvodstvu je bilo 16 polkov
  3. ↑ Pokatoličevanje.
  4. ↑ Uradni jezik Kraljevie Poljske je bila latinščna.

Sklici

uredi
  1. ↑ Vyhovsky, I. The list of points and humble requests that are submitted at his mercy by Serene Hetman of Zaporizhian Host along with the whole Zaporizhian Host and Russian [Ruthenian people to his royal mercy and the whole Rzecz Pospolita (ПЕРЕЛІК ПУНКТІВ І ПОКІРНИХ ПРОХАНЬ, ЯКІ ПОДАЄ ЙОГО МИЛІСТЬ ЯСНОВЕЛЬМОЖНИЙ ГЕТЬМАН ВІЙСЬКА ЗАПОРОЗЬКОГО РАЗОМ З УСІМ ВІЙСЬКОМ ЗАПОРОЗЬКИМ І НАРОДОМ РУСЬКИМ ЙОГО КОРОЛІВСЬКІЙ МИЛОСТІ І ВСІЙ РІЧІ ПОСПОЛИТІЙ)]. Izbornik.
  2. ↑ 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 [ http://istoryk.in.ua/gadyatskiy-dogovir-1658-roku/ Arhivirano 2020-09-26 na Wayback Machine. The 1658 treaty of Hadiach (Гадяцький договір 1658 року)]. Ukrayinskyi istoryk.
  3. ↑ Wilson, str. 65.
  4. ↑ Robert Paul Magocsi. A History of Ukraine. str. 221-225.
  5. ↑ Т.Г. Таирова-Яковлева Иван Выговский // Единорогъ. Материалы по военной истории Восточной Европы эпохи Средних веков и Раннего Нового времени, вып.1, М., 2009: Под влиянием польской общественности и сильного диктата Ватикана сейм в мае 1659 г. принял Гадячский договор в более чем урезанном виде. Идея Княжества Руського вообще была уничтожена, равно как и положение о сохранении союза с Москвой. Отменялась и ликвидация унии, равно как и целый ряд других позитивных статей.
  6. ↑ Dvornik, Francis (1962). The Slavs in European History and Civilization. New Brunswick: Rutgers University Press.

Nadaljnje branje

uredi
  • Andrew Wilson. The Ukrainians: Unexpected Nation. New Haven: Yale University Press. 2000, review online.
  • Paul Robert Magocsi. A History of Ukraine. University of Washington Press, 1996. ISBN 0-295-97580-6.
  • Subtelny, Orest (1988). Ukraine: A History. Toronto: University of Toronto Press. ISBN 0-8020-5808-6. excerpts online
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hadjaški_sporazum&oldid=6278383«