Idealno mesto
Idealno mesto je zasnova načrta za mesto v skladu z racionalnim ali moralnim ciljem.
Zasnova
urediIdealna narava takega mesta ima moralne, duhovne in pravne lastnosti državljanstva, značilni pa so tudi načini uresničevanja mestnih struktur, kot so stavbe, ulični načrti itd. Tlorisi idealnih mest pogosto temeljijo na mrežah (posnemanje rimskega urbanizma) ali drugih geometrijskih vzorcih. Idealno mesto je pogosto poskus razvijanja utopičnih idealov na lokalni ravni urbane konfiguracije, življenjskega prostora in udobja, ne pa na kulturni ali civilizacijski ravni klasičnih utopij, kot je Utopija Thomasa Mora.
Zgodovina
uredi
Večkratni poskusi razvoja idealnih mestnih načrtov so znani iz renesanse in se pojavljajo od druge polovice 15. stoletja dalje. Zasnova izhaja iz obdobja Platona, katerega Država (grško Πολιτεία; politeia) je filozofsko raziskovanje pojma "idealno mesto". Plemstvo v renesansi, ki poskuša posnemati lastnosti klasične civilizacije, je včasih poskušalo graditi taka idealna mesta v realnosti ali pojmovno s preoblikovanjem načina in kulture.
Zgledi
uredi
Idealno mesto je Filaretejeva Sforzinda, katere opis je bil vključen v njegovo Trattato di Architettura (1465). Mesto Sforzinda je bilo postavljeno v osemkrako zvezdo, orisano v krožnem obrambnem jarku. Nadaljnji zgledi so bili morda namenjeni branju na tako imenovanih ploščah "Urbino" in "Baltimore" (druga polovica 15. stoletja), ki kažeta klasičen vpliv arhitekture, postavljene v logično načrtovanih trgih. Mesti Nikozija in Valletta, katerih utrdbe sta leta 1560 zgradila Beneška republika in red svetega Janeza, sta zgleda idealnega mesta[1]. Drugi zgled je Zamość v vzhodni Poljski, ustanovljen v poznem 16. stoletju, ki ga je oblikoval italijanski arhitekt Bernardo Morando.
James Oglethorpe je klasične in renesančne zasnove idealnega mesta združil z novimi razsvetljenskimi ideali o znanstvenem načrtovanju, skladnosti pri oblikovanju in socialni enakosti v svojem načrtu za pokrajino Karolino v Severni Ameriki. Deli oblikovanja slikovitega Oglethorpejevega načrta so ohranjeni v zgodovinskem okrožju Savannah.[2]
V poznem 19. stoletju so idealna mesta vključevala vrtno mesto sira Ebenezerja Howarda, kar je uresničil v Letchworthu in v Welwynu v Angliji. Mesto Poundbury, arhitekturna vizija princa Charlesa, v Dorsetu, je eno najnovejših zgledov idealnega načrtovanja mest.
Sklici
urediLiteratura
uredi- August Buck: Die Idealstadt der italienischen Renaissance. In: Wilhelm Wortmann (Hrsg.): Deutsche Stadtgründungen der Neuzeit. Wiesbaden 1989, ISBN 3-447-02970-6, S. 17–30.
- Claus Bernet: Gebaute Apokalypse. Die Utopie des Himmlischen Jerusalem in der Frühen Neuzeit. Zabern, Mainz 2007, ISBN 978-3-8053-3706-9.
- August Gebeßler: Freudenstadt – Geschick und Geschichtlichkeit einer Idealstadt. In: Die Alte Stadt, 23, 1996, S. 46–55.
- Gerhard Eimer: Die Stadtplanung im schwedischen Ostseereich 1600–1715. Mit Beiträgen zur Geschichte der Idealstadt. Stockholm 1961.
- Ehrenfried Kluckert: Auf dem Weg zur Idealstadt. Humanistische Stadtplanung im Südwesten Deutschlands. Stuttgart 1998, ISBN 3-608-91962-7 (Veröffentlichungen des Archivs der Stadt Stuttgart 78).
- Hanno Walter Kruft: Städte in Utopia. Idealstadt vom 15. bis zum 18. Jahrhundert zwischen Staatsutopie und Wirklichkeit. München 1989. ISBN 3-406-33909-3.
- Michaela Marek: Die Idealstadt im Realsozialismus. In: Christiane Brenner (Hrsg.): Sozialgeschichtliche Kommunismusforschung. München 2005, S. 425–480.
- Helen Rosenau: The Ideal City. Its Architectural Evolutions. London 1974, ISBN 0-289-70201-1.
Zunanje povezave
uredi
- Bettina Vaupel: Vom Reiz der Planstädte. In: Monumente Online, 1.2015
- Klaus Schäfer: Für eine andere Utopie der Stadt (PDF) in: Institut der Stadtbaukunst, Hochschule Bremen Online 6.2006