Hasan Paša Predojević

Hasan Paša Predojević (turško Telli Hasan Paşa, bosansko Gazi Hasan-paša Predojević) je bil peti beglerbeg Bosanskega pašaluka in slaven osmanski vojaški poveljnik bosanskega porekla, ki je med osmanskimi vojnami v Evropi vodil napade na habsburško Kraljevino Hrvaško, * okoli 1530, Bosna, Osmansko cesarstvo, † 1593, Sisak, Kraljevina Hrvaška, Habsburška monarhija.

Hasan Predojević
Domače imeHasan Predojević
Rojstvokot Nikola Predojević
okoli 1530
Lušci Palanka, Bosanski sandžak ali Bijela Rudina, Hercegovski sandžak, Osmansko cesarstvo  *
Smrt22. junij 1593 (star 63 let)
Sisak, Kraljevina Hrvaška  *
PripadnostOsmanska zastava Osmansko cesarstvo
Aktivna leta? – 1593
Činbeglerbeg Bosanskega pašaluka, vezir
Oboroženi
konflikti

MladostUredi

Rojen je bil kot Nikola Predojević[1][2] v srbskem klanu Predojević[3][4][5][6][7] iz vzhodne Hercegovine. Po Muvekkitu Hadžihuseinoviću je bil rojen v Lušci Palanki v Bosanski Krajini.[8] Vzdevek Hersekli (Hercegovec) kljub temu kaže, da bil iz Hercegovine,[9] natančneje iz Bijele Rodine pri Bileći.[10] Njegova družina je izvirala iz Klobuka.[11]

Osmanski sultan je v svojo knjigo zapisal, da je od pomembnega gospoda Predojevića iz Hercegovine dobil prošnjo, da se 30 majhnih srbskih otrok, vključno s Predojevićevim edincem Jovanom in nečakom Nikolo, vzame v Carigrad v sultanovo službo (devširme).[12] Še zelo majhen Nikola je bil odpeljan na sultanov dvor v Carigrad kot acem-i oğlan (tuj otrok), kjer so ga spreobrnili v islam in ga preimenovali v Hasana. Na dvoru je napredoval na položaj glavnega sokolarja in poveljnika sokolarjev (çakircibaşa).[13]

Po imenovanju za beglerbega Bosne je Telli Hasan Paša obnovil samostan Rmanj, v katerem je bil njegov brat, srbski pravoslavni menih Gavrilo Predojević.[14] V Polju, Grabovica, v občini Bileća je zgradil mošejo.[13]

Osmanska službaUredi

Sandžakbeg SzegedaUredi

med vladanjem Murata III. (1574–1595) je postal sandžakbeg Szegedskega sandžaka,[15] kjer je ostal do junija 1591.[13]

Beglerbeg BosneUredi

 
Predojevićev napad na Bihać leta 1592
 
Mošeja Fethija v Bihaću, ki je bila pred tem romanska cerkev

Leta 1591 je bil povišan v beglerbega (generalni guverner) Bosanskega ejaleta (pašaluk). Kot bojevit in dinamičen vojaški poveljnik[16] je okrepil vojsko svojega pašaluka z nabavo boljših konj in postavil most čez Savo v Gradiški, ki je omogočil lažje manevriranje med Bosno in Slavonijo.[17]

Avgusta 1591 je brez vojne napovedi napadel Habsburško Hrvaško in prodrl do Siska. Po štirih dneh borb se je moral umakniti. Hrvaški ban Tomaž Erdődy je je v protinapadu osvojil večino Moslavine. Isto leto je ponovno napadel in zavzel mesto Ripač na Uni. Njegova napada sta prisilila hrvaškega bana, da je konec januarja 1592 razglasil splošno mobilizacijo za obrambo države.[18]

Zgleda, da so bile Hasan Pašine operacije v nasprotju z interesi in politiko centralno osmanske vlade v Carigradu,[19] ki je s Habsburžani leta 1590 sklenila devetletno premirje. Hasan Paševa vojska okoli 20.000 janičarjev[20] je kljub temu še naprej vdirala na Hrvaško s ciljem osvojiti strateško pomembno trdnjavo Senj in njeno pristanišče in seveda eliminirati uskoke. Sveti rimski cesar Rudolf II. je zaradi njegovih napadov poslal v Carigrad svojega ambasadorja s prošnjo, da se Hasan Paša odstrani z njegovega položaja, sicer se bo sklenjeno premirje končalo. Ambasadorju so odgovorili, da ja Hasan paša sultanov izbranec z nalogo, da brani Osmansko cesarstvo pred zunanjimi agresorji.[21]

Odgovor je Hasan Pašo opogumil. Napadel je Bihać in ga po osmih dneh obleganja[21] 19. junija 1592 osvojil.[22] Osvojil je tudi nekaj drugih trdnjav v njegovi okolici.[13] Dokumenti pričajo, da je umrlo skoraj 2.000 branilcev Bihaća in da je bilo iz mesta kot krvni davek odpeljano okoli 800 otrok. Hasan Paša je v Bihaću pustil vojaško posadko in v bližini mesta zgradil dve trdnjavi. Poveljstvo v trdnjavah je prepustil Rustem Begu, poveljniku milice velikega vezirja Ferhad Paše.[23] Hasan Paša je v dveh letih do tal požgal 26 mest ob hrvaški meji in odpeljal okoli 35.000 vojnih ujetnikov.[24][25]

V okolico Bihaća je leta 1592 in 1593 ukazal naseliti pravoslavne Srbe (Vlahe),[26] na katere se je popolnoma zanesel in jih uporabil za svoje vojake. Po uradnih poročilih so se Vlahi leta 1593 naseli v okolici Brekovice, Ripača, Ostrvice, Vrle Drage do Sokolca.[27] Skupaj z Vlahi iz vzhodne Hercegovine se je v Pounje priselilo tudi nekaj turških in bosanskih aristokratov in zemljiških posestnikov. Število priseljencev je bilo tako veliko, da so tvorili znaten del populacije v regiji.[28][29][30]

 
Hasan Paša Predojević vodi osmansko vojsko Bosanskega pašaluka v bitko pri Sisku leta 1593

Hasan Paševa vojska je na prvih pohodih naletela na šibak odpor. Osvojila je številna uskoška naselja, v katerih je pobila ali zasužnjila vse prebivalce in naselja požgala. Oblegala in osvojila je Senj in pobila celotno uskoško populacijo. Hasan Paša je bil za svoje dosežke povišan v vezirja.

Naslednje leto se je odločil za globlji prodor na Hrvaško. Z vojsko okoli 20.000 mož je tretjič poskušal osvojiti Sisak in bil v bitki pri Sisku popolnoma poražen,[31] on sam pa se je med bitki utopil.[32][33] Padli so tudi njegov brat Džafer Beg, guverner sandžaka Pakrac-Cernica, sultanov nečak Mehmed Paša, guverner Hercegovskega sandžaka, Opardi Beg, guverner sandžaka Klis-Livno,[34][35] in veliko drugih nosanskih muslimanskih paš, begov in ag iz njegovega spremstva.[36] Po Mustafi Naimi "se je tudi Hasan Paša srečal s svojo usodo. Padel je v vodo skupaj z enim od mostov, ki jih je ukazal podreti, da ga ne bi mogli zasledovati. Takšen je bil rezultat tistega groznega dne".[37] Obleko utopljenega Hasan Paše so odnesli v Ljubljano in iz nje sešili mašni plašč, ki ga je nosil škof med zahvalno mašo.[38]

ZapuščinaUredi

Na mestu, kjer je bil pokopan, so Predojevići z dovoljenjem sultana Murata III. zgradili samostan. Sultan jim je hkrati z dovoljenjem poklonil metohiji Kolunić in Smiljan.[2] Safvet-beg Bašagić ga je opeval kot zaslužnega generala in državnika in velikega in neustrašnega heroja.[13]

SkliciUredi

  1. Гласник 3. М. 9, 1897, 695, упор. и Б. Вила 19, 1904, 71. — 25.
  2. 2,0 2,1 Nikola T. Kašiković. Bosanska vila, Vol. 19. 1904. str. 71.
  3. Noel Malcolm. Agents of Empire: Knights, Corsairs, Jesuits and Spies in the Sixteenth-century Mediterranean World. Oxford University Press. 2015. str. 393. ISBN 9780190262785.
  4. "Predojevići". Prilozi, 14-15: 136. Institut za istoriju Sarajevo, 1978.
  5. Egidio Ivetic, Drago Roksandić (ur). Tolerance and Intolerance on the Triplex Confinium: Approaching the "other" on the Borderlands Eastern Adriatic and Beyond, 1500-1800. Università di Padova. Dipartimento di storia CLEUP, 2007. str. 115. ISBN 9788861293007.
  6. Kurtović, Esad (2011). Iz historije vlaha Predojevića. Godišnjak (bosanščina). Academy of Sciences and Arts of Bosnia and Herzegovina. ISSN 2232-7770.
  7. Dominik Mandić (1990). Hrvati i Srbi: dva stara, razlicita naroda. Nakladni zavod Matice Hrvatske. str. 201. ISBN 978-86-401-0081-6.
  8. ithad Kozličić (2003). Unsko-sansko područje na starim geografskim kartama. Nacionalna i Univerzitetska Biblioteka Bosne i Hercegovine. ISBN 978-9958-500-22-0.
  9. Srpski etnografski zbornik. 12 (1909): 119.
  10. Književnost. 1991.
  11. Škiljan, Filip (2008). Kulturno – historijski spomenici Banije s pregledom povijesti Banije od prapovijesti do 1881. (srbščina). Zagreb, Serb National Council. ISBN 978-953-7442-04-0.
  12. Предојевић кнез и његов братић Никола". Srpski etnografski zbornik, Vol. 41 . Državna štamparija. 1927. str. 392
  13. 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 Hivzija Hasandedić (1990). Muslimanska baština u istočnoj Hercegovini. El-Kalem, Sarajevo. str. 168.
  14. Ljiljana Ševo (1998). Monasteries and wooden churches of the Banja Luka eparchy. Glas Srpski. str. 28.
  15. Historical review. 37. Prosveta. 1991. str. 65.
  16. Mustafa Naima (1832). Annals of the Turkish Empire from 1591 to 1659 of the Christian Era. Oriental Translation Fund. str. 4.
  17. R. Lopašić. Spomenici Hrvatske krajine, III. Zagreb, 1889.
  18. Vjekoslav Klaić. Povijest Hrvata od najstarijih vremena do svršetka XIX. stoljeća, Knjiga peta. Zagreb, 1988. str. 471.
  19. Moačanin, Nenad. Some Problems of Interpretation of Turkish Sources concerning the Battle of Sisak in 1593. V Nazor, Ante in drugi (ur.). Sisačka bitka 1593. Arhivirano 16. julija 2011 na Wayback Machine. Proceedings of the Meeting from 18–19 June 1993. Zagreb-Sisak (1994). str. 125–130.
  20. Joseph Hammer-Purgstall (Freiherr von) (1829). Geschichte des osmanischen Reiches: Bd. 1574-1623. C. A. Hartleben.
  21. 21,0 21,1 Mustafa Naima (1832). Annals of the Turkish Empire from 1591 to 1659 of the Christian Era. Oriental Translation Fund. str. 4.
  22. Mihailo Petrović (1941). Đerdapski ribolovi u prošlosti i u sadašnjosti. Izd. Zadužbine Mikh. R. Radivojeviča.
  23. Naima (1832), str. 5.
  24. Lopašić (1890). Bihać i Bihaćka krajina, mjestopisne i poviestne crtice. Matica hrvatska. str. 60, 95.
  25. Izbor LASZOWSKI. Habsburski spomenici, I. str. 176, 180.
  26. Milan Vasić (1995). Bosna i Hercegovina od srednjeg veka do novijeg vremena: međunarodni naučni skup 13-15. decembar 1994. Istorijski institut SANU.
  27. Vlasi stojeüi na turskoj službi u Cazinu i Ostrožcu. str. 34.
  28. Dominik Mandić. Hrvati i Srbi: dva stara, razlicita naroda. str. 145.
  29. Mužić (Radoslav Lopašić) 2010, str. 34.
  30. Ivan Mužić (2010). Vlasi u starijoj hrvatskoj historiografiji (PDF) (hrvaščina). Split: Muzej hrvatskih arheoloških spomenika. ISBN 978-953-6803-25-5.
  31. Luthar 2008, str. 215.
  32. Hasan Celâl Güzel; Cem Oğuz; Osman Karatay; Murat Ocak (2002). The Turks: Ottomans (2 v.). Yeni Türkiye.
  33. Ivo Goldstein. Croatia. A History. Prevod Nikolina Jovanović. London: C. Hurst & Co., 1999. str. 39 ISBN 1-85065-525-1, ISBN 978-1-85065-525-1.
  34. Alfred H. Loebl, Das Reitergefecht bei Sissek vom 22. Juni 1593. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung IX (1915). str. 767-787.
  35. Peter Radics. Die Schlacht bei Sissek, 22. Juni 1593. Ljubljana: Josef Blasnik, 1861.
  36. Dominik Mandić. Croats and Serbs: Two Old and Different Nations. str. 112.
  37. Mustafa Naima (1832). Annals of the Turkish Empire from 1591 to 1659 of the Christian Era. Oriental Translation Fund. str. 15.
  38. Bojan Baskar. Ambivalent Dealings with an Imperial Past: The Habsburg Legacy and New Nationhood in ex-Yugoslavia (PDF). str. 4.