Grad Malbork

Grad Tevtonskih vitezov v Malborku[1] (poljsko Zamek w Malborku, nemško Ordensburg Marienburg) je grad iz 13. stoletja v bližini Malborka, Poljska. Po površini (143.591 m²) je največji grad na svetu in kraj Unescove svetovne dediščine.[2]

Grad Malbork
Zamek w Malborku
Zespół Zamku Krzyżackiego MALBORK 01.jpg  *
Grad Malbork
LegaMalbork,
Zastava Poljske Poljska
Koordinati54°02′23″N 19°01′40″E / 54.03972°N 19.02778°E / 54.03972; 19.02778Koordinati: 54°02′23″N 19°01′40″E / 54.03972°N 19.02778°E / 54.03972; 19.02778
Zgrajeno13. stoletje
Uradno ime: Castle of the Teutonic Order in Malbork
Grad Tevtonskega reda v Malborku
Tipkulturni
Kriterijii, iii, iv
Razglasitev1997 (21. zasedanje)
evid. št.847
DržavaPoljska
RegijaEvropa in Severna Amerika
Grad Malbork se nahaja v Poljska
Grad Malbork
Geografska lega: Grad Malbork
Zamek w Malborku, Poljska

Prvi grad so kot Ordenburško trdnjavo zgradili vitezi nemškega katoliškega Tevtonskega reda. Jezusovi materi Mariji v čast so ga imenovali Marienburg. Leta 1457 so ga češki plačanci med trinajstletno vojno namesto odškodnine prodali poljskemu kralju Kazimirju IV. Od takrat je služil kot ena od številnih poljskih kraljevih rezidenc in sedež poljskih uradov in ustanov. Njegovo vlogo je prekinila večletna švedska okupacija, potem pa je prejšnjo vlogo opravljal do prve delitve Poljske leta 1772. Od takrat je bil grad več kot 170 let do leta 1945 pod nemško oblastjo.

Grad je klasičen primer srednjeveške trdnjave. Po dokončanju leta 1406 je postal največji z opeko zidani grad na svetu.[3] UNESCO je decembra 1997 Grad Tevtonskega reda v Malborku in Muzej gradu Malbork uvrstil na svoj seznam svetovne dediščine.[4] Je eden od dveh krajev svetovne dediščine v severni osrednji poljski regiji. Drugi je srednjeveško mesto Torunj, ustanovljen leta 1231.

Grad Malbork je od 16. septembra 1994 tudi eden od poljskih uradnih nacionalnih zgodovinskih spomenikov (poljsko Pomnik historii). Seznam spomenikov vzdržuje Nacionalni svet za dediščino Poljske.

ZgodovinaUredi

ZačetekUredi

 
Opečnati gotski detajli gradu

Grad je po osvojitvi Stare Prusije zgradil Tevtonski viteški red. Njegov glavni namen je bil okrepiti oblast reda nad tem območjem, potem ko je leta 1274 zatrl veliko vstajo pruskih baltskih plemen. Ohranjen ni noben sodoben dokument, povezan z njegovo gradnjo. Potek gradnje so ugotovili s preučevanjem arhitekture, upravnih dokumentov Tevtonskega reda in kasnejših zgodovinskih virov. Grad se je gradil do okoli leta 1300 pod nadzorom velikega mojstra Heinricha von Wilnoweja.[5] Grad stoji na jugovzhodnem bregu reke Nogat. Ime Marienburg je dobil po Mariji, zavetnici viteškega reda.[6] Red sam je bil ustanovljen okoli leta 1192 v Akri v današnjem Izraelu. Po arabski osvojitvi Levanta se je red preselil svoj sedež v Benetke in od tam v Prusijo.

Malbork je postajal vse pomembnejši potem, ko so tevtonski vitezi leta 1308 osvojitvi Gdańsk (Danzig) in Vzhodno Pomeranijo. Upravno središče reda je bilo takrat iz Elbinga (danes Elbląg) preseljeno v Marienburg. Veliki mojster tevtonskih vitezov Siegfried von Feuchtwangen, ki je v Marienburg prišel iz Benetk, se je lotil naslednje faze gradnje trdnjave.[5] Leta 1309 je Feuchtwangen med papeškim preganjanjem templjarjev in po osvojitvi Danziga preselil glavni štab tevtonskih vitezov v pruski del svoje meniške države. Za svoj sedež je izbral Marienburg, ki je stal na priročnem mestu na reki Nogat v delti Visle. Kot večina takratnih mest je bilo tudi novo središče odvisno od prevoza po vodi.

 
Grajsko Dvorišče železnih vojščakov

Grad so zaradi vedno večjega števila vitezov večkrat razširili in kmalu je postal največja utrjena gotska zgradba v Evropi.[7] Stal je na skoraj 21 hektarjev velikem zemljišču. Grad ima več delov in več slojev obrambnih zidov. Sestavljen je iz treh gradov - Visokega, Srednjega in Spodnjega gradu, ki so ločeni z več suhimi jarki in stolpi.[8] V gradu je bilo nekoč približno 3000 "bratov po orožju". Zunanje grajsko obzidje zajema površino 21 hektarjev, kar je štirikrat več grad Windsor. Območje, ki spada v svetovno dediščino, meri 18,038 ha.[9]

 
Vorburg z obrambnimi okopi, ki jih je v 15. stoletju dodal veliki mojster Heinrich von Plauen

Ugoden položaj gradu na reki Nogat je omogočal enostaven dostop bark in trgovskih ladij, ki so prihajale po Visli in z Baltskega morja. Tevtonski vitezi so med svojim vladanjem pobirali takse od mimoidočih ladij, tako kot drugi gradovi ob rekah. meli so tudi monopol nad trgovino z jantarjem. Ko je mesto postalo član Hanzeatske lige, so v njem organizirali veliko hanzeatskih srečanj.[10]

Leta 1361 je bil v gradu nekaj časa zaprt bodoči veliki vojvoda Litve Kęstutis.[11] Leta 1365 je grad obiskal poljski kralj Kazimir III.

Poleti 1410 sta po porazu Tevtonskega reda v bitki pri Grunwaldu grad oblegali vojski poljskega kralja Vladislava II. Jagiełła in litovskega velikega kneza Vitautasa (Vitolda) Velikega. Heinrich von Plauen je uspešno vodil obrambo Marienburga, zunanje mesto pa je bilo kljub temu porušeno.[12]

Med trinajstletno vojno se leta 1456 red, ki se je soočal z nasprotovanjem mest zaradi dviga davkov zaradi plačevanja odkupnin in stroškov vojne proti Kraljevini Poljski, ni več mogel financirati. Poljski general Stibor de Poniec iz Ostoje[13] je medtem dobil denar iz sklada mesta Danzig (zdaj Gdansk, Poljska) za novo kampanjo proti Tevtonskemu redu. Ko je general izvedel, da češki plačanci reda niso bili plačani, jih je Stibor prepričal, naj odidejo. Odhod jim je poplačal z denarjem iz Danziga.[14] Po odhodu plačancev je kralj Kazimir IV. Jagiełło leta 1457 zmagoslavno vstopil v grad in maja podelil Danzigu nekaj privilegijev v zahvalo za njegovo pomoč in sodelovanje v trinajstletni vojni (1454–1466) in sredstva za češke plačance, ki so zapustili bojišče.[15]

 
Sanitarni stolp (dansker) Marienburga)

Bartholomäus Blume, župan mesta ob gradu, se je še tri leta upiral poljskim silam. Po vdaji so ga Poljaki ujeli in leta 1460 obsodili na smrt.[16] Leta 1864 so mu postavili spomenik.[17]

Rezidenca poljskih kraljevUredi

Leta 1466 sta tako grad kot mesto postala del poljskega Vojvodstva Malbork v provinci Kraljeva Prusija. Grad je od leta 1457 je služil kot ena izmed številnih rezidenc poljskih kraljev in to funkcijo opravljal več kot 300 let (več kot dvakrat toliko, kot je bil sedež Tevtonskega reda) do delitve Poljske leta 1772. V tem obdobju je Visoki grad služil kot grajsko skladišče, medtem ko je bila velika samostanska obednica prostor za plese, pogostitve in druge kraljeve prireditve.[18] Poljski kralji so pogosto bivali v gradu, zlasti ko so potovali v bližnje mesto Gdansk/Danzig. V gradu so prebivali tudi lokalni poljski uradniki.[19] Od leta 1568 je bila v gradu poljska admiraliteta (Komisja Morska), leta 1584 pa je bila tu ustanovljena ena od poljskih kraljevih kovnic. V gradu je bil največji arzenal poljsko-litovske Republike obeh narodov.[19] Z odločitvijo kralja Ivana II. Kazimirja Vase iz leta 1652 so skrb za grajski kapeli Marije in svete Ane prevzeli jezuiti.

Med tridesetletno vojno je leta 1626 in 1629 grad zasedla švedska vojska. Ponovno ga je zasedla med Potopom od leta 1656 do 1660.[20]

Grad je leta 1626 obiskal švedski kralj Adolf II., leta 1656 pa Karel X. Gustav.[19]

Grad po delitvah PoljskeUredi

 
Grad v letih 1890-1905

Po pruski in ruski prvi delitvi Poljske leta 1772 je Malbork pripadel Kraljevini Prusji in leta 1773 postal del novoustanovljene province Zahodna Prusija. Oblasti so grad precej zanemarile in ga uporabljale kot ubožnico in vojašnico pruske vojske. Zadnji jezuiti so grad zapustili leta 1780. Leta 1794 je David Gilly, pruski arhitekt in vodja Oberbaudepartementa, naredil strukturno raziskavo gradu, da bi se odločil o njegovi prihodnji uporabi ali rušenju.[21] Gillyjev sin Friedrich Gilly je izdelal več gravur gradu in njegove arhitekture in jih razstavil v Berlinu. Gravure je med letoma 1799 in 1803 objavil Friedrich Frick, kar je prusko javnost pripeljalo do "ponovnega odkrivanja" gradu in zgodovine tevtonskih vitezov.[22]

Johann Dominicus Fiorillo je 12. februarja 1803 objavil novo izdajo gravur, prav tako z željo spodbuditi javno zanimanje.[23] Napoleonova vojska je grad ves čas uporabljala kot bolnišnico in arzenal.[24] Napoleon je grad obiskoval v letih 1807 in 1812.[19] Po vojni Šeste koalicije je grad postal simbol pruske zgodovine in nacionalne zavesti. Leta 1816 se je na pobudo Theodorja von Schöna, vrhovnega predsednika Zahodne Prusije, začela obnovo gradu.[25] Leta 1910 je bila zgrajena pomorska akademija Mürwik v Flensburgu. Zgled za novi Rdeči grad je bil grad Marienburg.[26] Grad Marienburg se je postopoma obnavljal do druge svetovne vojne.[27]

 
Ruševine gradu po drugi svetovni vojni; večina opečnatega zunanjega obzidja je ostala nepoškodovana

S prihodom Adolfa Hitlerja na oblast v 30. letih 20. stoletja je grad nacistom služil kot cilj vsakoletnega romanja Hitlerjeve mladine in Zveze nemških deklet. Tevtonski grad v Marienburgu je služil kot zgled za gradove, ki so jih pod Hitlerjevim vodstvom gradili v Tretjem rajhu.[28] Med bitkami v zadnjem obdobju druge svetovne vojne je bilo več kot pol gradu uničenega.[29]

Obdobje po drugi svetovni vojniUredi

Po drugi svetovni vojni sta mesto in grad Malbork ponovno pripadla Poljski. Grad se je po požaru leta 1959, ki je grad še bolj uničil, do leta 1962 večinoma obnovil.[30] Med zadnjimi obsežnimi obnovitvenimi deli je bila obnovljena glavna grajska (Marijina) cerkev. Cerkev je bila obnovljena tik pred drugo svetovno vojno in nato v vojni poškodovana in zato v zelo slabem stanju, dokler ni bila aprila 2016 povsem obnovljena.[31] Leta 1961 je bil ustanovljen Grajski muzej (Muzeum Zamkowe),[20] v katerem je bila leta 1965 odprta razstava jantarja.[19] Grad Malbork je še vedno največji z opeko zidan kompleks v Evropi.[32]


Grad Malbork s severozahodnega brega reke Nogat

Mavzolej pod kapelo sv. AneUredi

V mavzoleju so pokopani:

  • Dietrich von Altenburg, veliki mojster Tevtonskega viteškega reda
  • Heinrich Dusemer, veliki mojster
  • Winrich von Kniprode, veliki mojster
  • Konrad von Jungingen, veliki mojster
  • Michael Küchmeister von Sternberg, veliki mojster
  • Konrad von Erlichshausen, veliki mojster

GalerijaUredi

SkliciUredi

  1. "Castle of the Teutonic Order in Malbork - UNESCO World Heritage Centre". Whc.unesco.org. 7. december 1997. Pridobljeno 25. julija 2012.
  2. Touropia, the Travel List Website: "10 Largest Castles in the World." Pridobljeno 6. aprila 2011.
  3. Emery 2007, str. 139.
  4. Centre, UNESCO World Heritage. "Castle of the Teutonic Order in Malbork". whc.unesco.org. Pridobljeno 17. julija 2018.
  5. 5,0 5,1 Emery 2007, str. 143.
  6. "Malbork Castle: Easy Day Trip from Gdańsk to World's Largest Castle! - solosophie". 31. januar 2018. Pridobljeno 17. julija 2018.
  7. Stephen Batchelor (21. julij 2010). Medieval History For Dummies. John Wiley & Sons. str. 363. ISBN 978-0-470-74783-4. Pridobljano 25. julija 2012.
  8. "Zamek Malbork - historia, wnętrza, zwiedzanie, ciekawostki" (poljsko). 21. junij 2016. Pridobljeno 17. julija 2018.
  9. "Castle of the Teutonic Order in Malbork". WHC-08/32.COM/8D, UNESCO, Pariz, 22. maj 2008.
  10. "Bearing witness to a brighter moment in Poland's history: Visiting Malbork Castle". 13. julij 2017. Pridobljeno 17. julija 2018.
  11. "Historia". Visit Malbork (poljsko). Pridobljeno 15. novembra 2019.
  12. "Malbork Castle - Battle Castle". Pridobljeno 17. julija 2018.
  13. http://www.robson-ny.com/Poland-Berlin%202017/Poland/Malbork/Malbork%20Castle/slides/P1100615.html
  14. Antoni Eckstein. History of Poniec, published in "Roczniki Historyczne", vol. II. (Institute of History, Polish Academy of Science), 1926. str. 92.
  15. Andrzej Nowak, Dariusz Osowski. Królewski herb Gdańska. Album Polski.pl.
  16. Matthias Weber (2003). Preußen in Ostmitteleuropa: Geschehensgeschichte und Verstehensgeschichte. Oldenbourg Verlag. str. 193. ISBN 978-3-486-56718-2. Pridobljeno 25. julija 2012.
  17. von Rudolf Reide (1864). Altpreussische Monatsschrift. Thomas & Oppermann.
  18. Centre, UNESCO World Heritage. "Castle of the Teutonic Order in Malbork". whc.unesco.org. Pridobljeno 17. julija 2018.
  19. 19,0 19,1 19,2 19,3 19,4 "Historia". Visit Malbork (poljsko). Pridobljeno 15. novembra 2019.
  20. 20,0 20,1 "History - Malbork". www.inyourpocket.com. Retrieved 17 July 2018.
  21. "Friedrich Gilly - oi". Pridobljeno 17. julija 2018.
  22. Boockman 1992, str. 344.
  23. Boockman 1992, str. 36–40.
  24. "Malbork castle - Heyme". 6. avgust 2015. Pridobljeno 17. julija 2018.
  25. C. Steinbrecht. Schloss Marienburg in Preussen. Berlin, 1894.
  26. Flensburger Tageblatt 100 Jahre Marineschule: Das rote Schloss des deutschen Kaisers.
  27. Boockman 1992, str. 36–40.
  28. Shirer 1960, str. 255–256.
  29. "Daytrip from Gdańsk: Malbork Castle". Pridobljeno 17. julija 2018.
  30. "Castle of Knights - Malbork, Poland in Photos". 17. julij 2013. Pridobljeno dne 17. julija 2018.
  31. "Conservation and building works in the complex of the Holy Virgin Church in the Castle Museum in Malbork". funduszeeog.zamek.malbork.pl. Pridobljeno dne 17. julija 2018.
  32. "Malbork". European castles. Pridobljeno dne 17 July 2018.

ViriUredi

  • Boockmann, Hartmut (1992), "Deutsche Geschichte im Osten Europas", Ostpreußen und Westpreußen (nemščina), Berlin, ISBN 3-88680-212-4
  • Emery, Anthony (2007), "Malbork Castle – Poland" (PDF), The Castle Studies Group Journal, 21: 138–156
  • Shirer, William (1960), The Rise and Fall of the Third Reich, Simon & Schuster, ASIN B000EA3XL4

Dodatno branjeUredi

Zunanje povezave linksUredi