Odpre glavni meni
Glažuta na Pohorju

Glažuta je nekdanji preprost obrat za proizvodnjo stekla, postavljen na gozdnem območju in kurjen z drvmi. Na slovenskih tleh so bile pogoste glažute na Pohorju.

Izvor besedeUredi

Beseda glažuta je pri nas v uporabi od 19. stoletja. Prevzeta je iz severnonemške besede glashütte (v pomenu steklarna), kar je zloženka iz severnonemških besed glas (steklo) in hütte (koča).[1]

Zgodovina glažutUredi

Prve glažute so nastale koncem 17. stoletja večina pa v obdobju od srede 18. do srede 19. stoletja, le izjemoma so nastajale tudi pozneje, ko so v tovarnah stekla že prešli na tehnično naprednejši proizvodni postopek in na kurjenje s premogom.

 
oznaka Windischgraetzove glažute v Oplotnici

Glažute so ustanavljali gozdni veleposestniki, da bi donosno izkoristili les, in podjetniki, ki so si s pogodbami zagotovili v veleposestniških gozdovih drva za potrebe glažute. Obrate so postavljali sredi gozdov ali v njihovi bližini, tako da so lahko obratovali s čim manjšimi stroški. Glažute so bile postavljene največkrat daleč stran od naseljenih krajev, zato so bile poleg njih zgrajene tudi stanovanjske zgradbe za delavce in njihove družine. Kadar so glažute zaradi pomanjkanja lesa opustili oziroma preselili, je dostikrat zamrlo tudi steklarsko naselje.

Glažute so obratovale različo dolgo, pogosto komaj eno ali dve desetletji; le nekatere na Pohorju so bile stare okoli 100 let (Areh, Rakovec v bližini Vitanja, Josipdol). V Sloveniji je največ glažut obratovalo na Pohorju, po podatkih jih je bilo tu 15, na drugih področjih Štajerske okoli 8, na Kranjskem 5, na Goriškem vsaj 2, od katerih je ena večkrat menjala kraj.

V Krajevnem leksikonu Slovenije je najti 9 zaselkov z imeni Glažuta oziroma Nova Glažuta.[2]

ProizvodnjaUredi

Glažute so bile različne tako po obsegu proizvodnje kot tudi po številu zaposlenih. Manjše so imele le 1 talilno peč s 4 lonci in so pri njej delali 4 steklarji s pomočniki. Večji obrati so imeli talilne peči z 8 ali 9 talilnimi lonci, v nekaterih pa sta delali celo 2 veliki peči. V začetku so glažute izdelovale navadno steklenino za vsakdanjo rabo, kasneje pa so proizvodnjo razširile na finejše izdelke iz brušenega in kristalnega stekla (Smolnik oziroma Areh). S proizvodnjo raznih vrst steklenine se je povečala tudi zaposlitev steklarskih strokovnjakov (talilci, steklobrusilci, steklorezci, slikarji na steklo). Glažute pa so zaposlovale tudi kurjače, drobilce kremenjaka, pepelarje za žganje pepelike, ki so jo uporbljali pri taljenju kremenjaka ali kremenovega peska, lončarje za izdelavo talilnih loncev, zavijalke steklenih izdelkov in druge delavce. Med zaposlenimi so bile tudi žene in otroci. V največji pohorski glažuti (pri Rušah) je sredi 19. stoletja delalo 160 moških, 40 žensk in 52 otrok. V istem času je na Pohorju obratovalo 6 glažut, ki so skupno zaposlovale 556 ljudi.

Medtem ko so bili drvarji, pepelarji in razni drugi pomožni delavci domačini, so steklarji prvotno prihajali iz drugih avstrijskih dežel, največ iz Češke, sčasoma pa so se za steklarsko delo usposobili tudi domačini.[2]

ViriUredi

  1. Slovar Slovenskega knjižnega jezika (1979). Ljubljana: DZS.
  2. 2,0 2,1 Enciklopedija Slovenije. (1989). Knjiga 3. Ljubljana: Mladinska knjiga