Germanijev(II) oksid
Germanijev(II) oksid je anorganska spojina s kemijsko formulo GeO.
Imena | |
---|---|
IUPAC ime
germanijev(II) oksid
| |
Druga imena
germanijev monoksid
| |
Identifikatorji | |
ECHA InfoCard | 100.039.914 |
PubChem CID
|
|
Lastnosti | |
GeO | |
Molska masa | 88,64 g·mol-1 |
Videz | rumena trdnina[1] |
Gostota | 1,825 g·cm−3[2] |
Tališče | 700 °C (razpada) [2] |
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa). | |
Sklici infopolja | |
Pridobivanje
urediPripravi se lahko z reakcijo germanijevega(IV) oksida s fosforasto kislino (H3PO3) ali z oksidacijo kovinskega germanija:
Lastnosti
urediNjegove lastnosti niso podrobno opisane.[3] Je rumena trdnina, ki med kuhanjem v vodi porjavi. Na zraku začne pri približno 550 °C počasi oksidirati. Običajno vsebuje nekaj odstotkov germanijevega(IV) oksida. Germanijev(II) oksid, pridobljen s redukcijo germanijevega(IV) oksida s kovinskim germanijem je kristalast in diamagneten.[1] Je amfoteren. S kislinami tvori germanijeve(II) soli, z alkalijami pa trihidroksigermanate (ali germanite), ki vsebujejo ion Ge(OH)−
3.[4]
Germanijev oksid razpada na germanij in germanijev(IV) oksid.[5]
Glej tudi
urediSklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 G. Brauer (1975). Handbuch der Präparativen Anorganischen Chemie. 3. razširjena izdaja. I. del. Enke, Stuttgart, str. 735. ISBN 3-432-02328-6.
- ↑ 2,0 2,1 J. d'Ans, E. Lax, R. Blachnik (1998). Taschenbuch für Chemiker und Physiker. Springer DE, str. 474. ISBN 364258842-5.
- ↑ N.N. Greenwood,A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
- ↑ Holleman, A. F.; in sod. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.
- ↑ Shriver in Atkins (2010). Inorganic Chemistry. 5. izdaja. W. H. Freeman and Company, New York, str. 365.