Germanijev(II) oksid

Germanijev(II) oksid
Imena
	IUPAC ime germanijev(II) oksid
	Druga imena germanijev monoksid
Identifikatorji
Številka CAS	20619-16-3;
ECHA InfoCard	100.039.914
PubChem CID	6327639;
Lastnosti
Kemijska formula	GeO
Molska masa	88,64 g·mol-1
Videz	rumena trdnina
Gostota	1,825 g·cm−3
Tališče	700 °C (razpada)
	Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
	Sklici infopolja

Germanijev(II) oksid je anorganska spojina s kemijsko formulo GeO.

Pridobivanje uredi

Pripravi se lahko z reakcijo germanijevega(IV) oksida s fosforasto kislino (H₃PO₃) ali z oksidacijo kovinskega germanija:

\mathrm {GeO_{2}+H_{3}PO_{2}\longrightarrow GeO+H_{3}PO_{3}}

\mathrm {GeO_{2}+Ge\longrightarrow 2\ GeO}

Lastnosti uredi

Njegove lastnosti niso podrobno opisane.^[3] Je rumena trdnina, ki med kuhanjem v vodi porjavi. Na zraku začne pri približno 550 °C počasi oksidirati. Običajno vsebuje nekaj odstotkov germanijevega(IV) oksida. Germanijev(II) oksid, pridobljen s redukcijo germanijevega(IV) oksida s kovinskim germanijem je kristalast in diamagneten.^[1] Je amfoteren. S kislinami tvori germanijeve(II) soli, z alkalijami pa trihidroksigermanate (ali germanite), ki vsebujejo ion Ge(OH)⁻
₃.^[4]

Germanijev oksid razpada na germanij in germanijev(IV) oksid.^[5]

Glej tudi uredi

Germanijev(IV) oksid

Sklici uredi

↑ ^1,0 ^1,1 G. Brauer (1975). Handbuch der Präparativen Anorganischen Chemie. 3. razširjena izdaja. I. del. Enke, Stuttgart, str. 735. ISBN 3-432-02328-6.
↑ ^2,0 ^2,1 J. d'Ans, E. Lax, R. Blachnik (1998). Taschenbuch für Chemiker und Physiker. Springer DE, str. 474. ISBN 364258842-5.
↑ N.N. Greenwood,A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
↑ Holleman, A. F.; in sod. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.
↑ Shriver in Atkins (2010). Inorganic Chemistry. 5. izdaja. W. H. Freeman and Company, New York, str. 365.

[Brauer-1] 1,0 ^1,1 G. Brauer (1975). Handbuch der Präparativen Anorganischen Chemie. 3. razširjena izdaja. I. del. Enke, Stuttgart, str. 735. ISBN 3-432-02328-6.

[Jean-2] 2,0 ^2,1 J. d'Ans, E. Lax, R. Blachnik (1998). Taschenbuch für Chemiker und Physiker. Springer DE, str. 474. ISBN 364258842-5.

[Greenwood-3] N.N. Greenwood,A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements. 2. izdaja. Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.

[4] Holleman, A. F.; in sod. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.

[5] Shriver in Atkins (2010). Inorganic Chemistry. 5. izdaja. W. H. Freeman and Company, New York, str. 365.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]