Franc Ksaver Lukman

slovenski duhovnik, teolog, patrolog in profesor

Franc Ksaver Lukman, slovenski teolog in patrolog, * 24. november 1880, Loke pri Sv. Juriju ob Taboru, v bližini Žalca, † 12. junij 1958, Ljubljana.

Franc Ksaver Lukman
Portret
Rojstvo24. november 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1][2][3]
Loke[3]
Smrt12. junij 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][3] (77 let)
Ljubljana[3]
Državljanstvo Federativna ljudska republika Jugoslavija
 Kraljevina Jugoslavija
 SHS
 Cislajtanija
Poklicfilozof, urednik, teolog, prevajalec, duhovnik, univerzitetni učitelj, glasbenik, klasični filolog
ObdobjeFilozofija 20. stoletja
RegijaSlovenska filozofija
Šola/tradicijaavguštinizem, patristika
Glavna zanimanja
metafizika (s teologijo), krščanska etika

Po gimnaziji, ki jo je obiskoval v Mariboru, je prebival v papeškem zavodu Germanik v Rimu in študiral na Gregoriani. Tam je dosegel doktorata iz filozofije in teologije (1906). Leta 1905 je bil posvečen v duhovnika. 1906-08 je kaplanoval v Slovenski Bistrici in v tem času dopolnil svoje znanje iz klasičnih jezikov in književnosti na Univerzi v Gradcu. Leta 1908 je začel predavati na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, od leta 1919 pa je bil profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani za historično dogmatiko, zgodovino starokrščanskega slovstva in zgodovino prvih treh stoletij krščanstva. Večkrat je bil dekan Teološke fakultete, 1926/27 pa tudi rektor univerze. Bil je predsednik Prosvetne zveze v Ljubljani.[4] Bil je urednik Slovenskega biografskega leksikona (1932-52; avtor okoli 180 gesel), od leta 1940 tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU); prejel je tudi cerkveni naslov apostolski protonotar. Bil je odličen glasbenik in je avtor več zborovskih in bogoslužnih pesmi.

V teologiji se je odlikoval zlasti kot patrolog. Napisal je vrsto odmevnih znanstvenih patroloških razprav. Začel je tudi z načrtnim izdajanjem besedil cerkvenih očetov v slovenščini, kjer je sam opravljal velik del prevajanja in komentiranja. V letih 1938-1944 je tako izšlo 8 njegovih prevodov: dela apostolskih očetov, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma in Avguština; v tipkopisu pa so ostali še njegovi prevodi Avguština, Gregorija iz Nise, Janeza Krizostoma, Gregorija Velikega in Tertulijana.

Glej tudi

uredi