Fenike
Fenike (albansko Foenikë ali Finiq, grško Φοινίκη) je bilo staro grško mesto v Epirju in prestolnica Haonov.[4][5] To je bilo tudi mesto sklenitve sporazuma, ki je končala prvo makedonsko vojno,[6] pa tudi eno najbogatejših mest v Epiru do rimskega osvajanja.[7] V zgodnjem bizantinskem obdobju je bila Fenike sedež škofije. Mesto je arheološki park v Albaniji in je na hribu nad sodobnim mestom z istim imenom, Finiq, v sodobni južni Albaniji.
| Fenike Φοινίκη (grško) | |
|---|---|
 Zakladnica antične Fenike | |
| Lokacija | Finik, okrožje Vlorë, Albanija |
| Regija | Čaonija |
| Koordinati | 39°54′48″N 20°03′28″E / 39.9133°N 20.0578°E |
| Tip | naselje |
| Zgodovina | |
| Zgradil | Haoni |
| Ustanovljeno | druga polovica 5. st. pr. n. št. |
| Opuščeno | po 6. st. n. št. |
| Kulture | Grki, Rimljani, Bizantinci |
| Dogodki | Sporazum iz Fenike |
| Druge informacije | |
| Datumi izkopov | 1924–1928 italijanski arheolog Luigi Ugolini;[1][2] 1958-1989 arheologi ZSSR in Albanije [3] |
Toponim uredi
Toponim je navsezadnje neindoevropskega izvora, tako kot vsa imena s pripono -īk v jezikih IE. V starem grškem svetu je bilo vsaj 16 toponimov, ki so delili koren Phoinik-; od Epira do Likije. V stari grščini je φοῖνιξ (feniks) morda dobil različne pomene. Vključujejo 'temno rdečo' ali 'rjavo-rdečo', kar bi se lahko nanašalo na geografske značilnosti določenih rek in gora. Kot ime se je lahko nanašalo na skupine, ki so vstopile v Egejsko morje preko južne anatolske obale. [8]
Zgodovina uredi
Antika uredi
Mesto je bilo politično središče Haonov, enega od treh glavnih grških plemen v starem Epiru. Od druge polovice 5. stoletja pred našim štetjem je bila postavljena akropola, ki je gostila številne javne stavbe, medtem ko so se ob koncu naslednjega stoletja utrdbe mesta razširile v okviru Pira Epirskega vodje združenega Epira, obrambne strategije.[9] Zavetnica mesta je bila verjetno Atena Polias. Obzidje Fenike je bilo sestavljeno iz masivnih blokov debeline do 3,60 metra, pri čemer je bila glavna skrb Haonov obramba mesta pred Korkirci ali ilirskimi napadalci.[10] Približno leta 233 pred našim štetjem je bila umorjena kraljica Deidamija II., zadnja članica vladajoče rodbine Aeacidov, monarhija v Epiru je bila ukinjena in mesto je postalo središče zvezne vlade Epirske zveze.[11]
Leta 231 pred našim štetjem je ilirska vojska kraljice Tevte, ki se je vrnila proti severu z napada na Peloponezu, zavzela Fenike, potem ko je mesto predala garnizon 800 galskih plačancev. Epirska zveza je poslala vojsko, da bi razbremenila mesto, vendar so bili Iliri prisiljeni umakniti svoje čete, da bi se spopadli z notranjim uporom.[12] Tako je bilo sklenjeno premirje in Fenike in svobodno rojeni ujetniki Ilirov so bili vrnjeni v Epirote za odkupnino Med zasedbo Fenike so Iliri v mestu pobili več rimskih trgovcev, kar je na koncu pripeljalo do prve ilirske vojne. Leta 205 pred našim štetjem je bila tam podpisana mirovna pogodba med Kraljevino Makedonijo in Rimsko republiko, ki je končala prvo makedonsko vojno.[13] Med tretjo makedonsko vojno (171 pr. n. št.–168 pr. n. št.) je bil Epir razdeljen na dve državi, pri čemer so Molosi stali na strani Makedoncev in Haoni in Tesproti na strani Rima. Slednji so imeli središče v Fenike pod vodstvom Haropsa.[14] Po rimskem osvajanju (167 pr. n. št.) je bila regija Epir opustošena, razen pro-rimskih privržencev v Haoniji. V naslednjih stoletjih Fenike in bližnja Antigoneja nista imeli močnih sledi rimske prisotnosti.[15]
Srednji vek uredi
V zgodnji bizantinski dobi je cesar Justinijan I. (vladal 527–565) zgradil utrdbe na hribu ob Feniki.[16] V 5. in 6. stoletju je bilo mesto označeno kot sedež škofije in je gostilo številne verske stavbe, vključno s krstilnico in baziliko,[17] na katere je vplival arhitekturni slog velikih bazilik v Nikopolisu.[18] Fenike je bila ena glavnih naselij v Epiru Vetus skupaj z Nicopolisom, Dodono, Euroio (sodobna Janina), Andrianoupolisom (sodobni Dropull), Anhiasmosom (sodobna Saranda), Voutrotonom (sodobni Butrint), Photike (sodobna Paramytia), Krfom in Itako. Vendar pa je mesto izginilo po 6. stoletju in urbano središče območja se je preselilo v bližnji Mezopotamon.[19]
Izkopavanja v 20. stoletju uredi
Formalna izkopavanja na tem območju je leta 1924 začela italijanska arheološka misija kot politično orodje za Mussolinijeve nacionalistične ambicije na vzhodu Jadrana.[20] V letih 1924–1928 so francoski in italijanski arheologi v Feniki našli nekaj ilirskih artefaktov. V resnici je italijanska misija, ki jo je vodil fašistični prazgodovinar Luigi Ugolini, upala, da bi lahko odkrite prazgodovinske grobove pripisali Ilirom, da bi izkoristili albansko nacionalistično razpoloženje, a najdbe same niso bile osupljive. Ugolini je tudi izjavil, da so tam najdeni materiali povezani s kulturo železne dobe v južni Italiji. Ugolinijevo tezo je kasneje politično izkoristil totalitarni režim fašistične Italije.[21]
Po letu 1928 so se izkopavanja preselila v bližnja arheološka najdišča Kalivo in Çuka e Aitoit in so se nadaljevala do leta 1943. Po vojni so se izkopavanja nadaljevala leta 1958 s strani skupne albansko-ZSSR arheološke ekipe, ki je vključevala temeljito in poglobljeno raziskavo in kartiranje. Po letu 1961, ko je prišlo do političnega razdora med Albanijo in ZSSR, so se izkopavanja nadaljevala pod albanskimi oblastmi. Celotno poročilo o teh izkopavanjih ni bilo objavljeno. Nekatere dele sta leta 1989 objavila albanska arheologa Bace in Bušati in poročala o helenističnih domicilih, rimskih hišah in drugih najdbah iz 4. stoletja pred našim štetjem do 4. stoletja našega štetja. Avtorji so našli priložnost za krepitev nacionalistične paradigme ilirsko-albanske kontinuitete s poročanjem o podobnosti teh hiš in srednjeveških albanskih. Med izkopanimi stanovanji so našli tudi "egalitarno" naravo, v skladu s filozofijo komunistične "samozavesti", ki jo je v tem obdobju spodbujala albanska država.[22]
Ropanje leta 2012 uredi
Junija 2012 so roparji vdrli v grobnico iz helenistične dobe, ob cesti, ki je povezovala Fenike z njenim zaledjem. Roparji naj bi uporabili težko gradbeno opremo, da so preko pobočja hriba izkopali več metrov globok jarek in pri tem raztresli kamenje grobnice. Ropanje arheoloških najdišč ostaja zelo razširjen problem v Albaniji.[23]
Sklici uredi
- ↑ Archaeological Institute of America 2000.
- ↑ Gilkes 2002
- ↑ Hansen, Gilkes & Crowson 2005, str. 11
- ↑ Lewis & Boardman 1994, str. 443: "To the north the Chaonians had expelled the Corcyraeans from their holdings on the mainland and built fortifications at Buthrotum, Kalivo and Kara-Ali-Bey; and they had a citadel at their political centre, Phoenice."
- ↑ Hansen & Nielsen 2004, str. 348.
- ↑ Allen 1983, str. 49.
- ↑ Wilkes 1995, str. 157–159.
- ↑ Beekes, Robert (2004). »Kadmos and Europa, and the Phoenicians« (PDF). Kadmos. 43 (1): 181–83. doi:10.1515/kadm.43.1.167. S2CID 162196643.
Chantraine omenja, da Bonfante meni da je Foinike v Haonii (v Albaniji) morda iz tujega jezika, morda ilirskega. (..) Nato analizira Foinīk- kot Phoin-īk-. Bistveno je, da grščina ali indoevropejščina ni imela pripone -īk-. Popolnoma se strinjam s Chantraineovo analizo v njegovi Formaciji, 382f., kjer navaja več teh besed, ki so očitno vse neindoevropske. Dvomim, ali obstajajo besede, ki izvirajo iz grščine, prim. moj članek o Beekes 2003a, kjer sem pokazal, da je treba indoevropsko etimologijo te besede opustiti in da je predgrščina. Tako se pojavljajo imena ljudstev, kot je Foinikes. Zdaj ima grščina pridevnik φοινιξ 'temno rdeč, rjavo rdeč'. (..) Čeprav se zdi, da je pomen 'temno rjav' za ljudi(-e) povsem mogoč, je morda imel drugačen pomen. Eden od razlogov za imenovanje Feničanov je bil tako morda ta, da so bili ljudje, ki so prihajali vzdolž južne obale Anatolije, vedno iz iste smeri, vedno zaokrožili Likijo in vstopili v Egejsko morje skozi vrzel med Rodosom in Kreto
- ↑ Sakellariou 1997, str. 102.
- ↑ Hammond 1967, str. 573: "The selection of these sites shows that the Chaonians were concerned primarily to defend themselves against attack from the west, that is from the coastal belt, whether by Corcyraeans or by Illyrian raiders."
- ↑ Scholten 2000, str. 134–135.
- ↑ Sakellariou 1997, str. 80: "An army of the Aitolian and Achaian Leagues came to their aid and a treaty was concluded which secured the withdrawal of the Illyrians, who took with them slaves and booty but liberated the free men on payment of ransom."
- ↑ Astin 1998, str. 104.
- ↑ Sakellariou 1997, str. 115.
- ↑ Sakellariou 1997, str. 138.
- ↑ Sakellariou 1997, str. 152.
- ↑ Sakellariou 1997, str. 171.
- ↑ Sakellariou 1997, str. 168: "Znano je, da so na cerkveno arhitekturo v celotni provinci Epir Vetus in v delih Epir Nova vplivale velike bazilike v Nikopolisu, katerega glavna značilnost je tristranski transept."
- ↑ Sakellariou 1997, str. 167: "Vsi znaki Phoinike, ki se danes nahajajo na ozemlju Albanije, izginejo po šestem stoletju, vendar je položaj starodavnega mesta morda zasedel Bizantinska naselbina Mezopotamon."
- ↑ Hansen, Gilkes & Crowson 2005, str. 3.
- ↑ Hansen, Gilkes & Crowson 2005, Chapter 1: Oliver J. Gilkes, "The History of Archaeological Investigation at Kalivo and Çuka e Aitoit".
- ↑ Hansen, Gilkes & Crowson 2005, str. 11.
- ↑ Likmeta, Besar (4. junij 2012). »Treasure Hunters Rob Albania in Broad Daylight«. BalkanInsight: Culture Watch. Balkan Investigative Reporting Network (BIRN). Pridobljeno 5. junija 2012.
Viri uredi
- Allen, R. E. (1983). The Attalid Kingdom: A Constitutional History. Oxford, United Kingdom: Clarendon Press. ISBN 0-19-814845-3.
- Archaeological Institute of America (2000). »The Discovery of Butrint«. Archaeology. Pridobljeno 10. januarja 2011.
- Astin, A. E. (1998). The Cambridge Ancient History: Rome and the Mediterranean to 133 B.C., Volume 8. Cambridge, United Kingdom: University of California Press. ISBN 0-521-23448-4.
- Gilkes, Oliver J. (2002). »How the Goddess lost her head: the myth and reality of the looting of Butrint«. Norwich, United Kingdom: Institute of World Archaeology, University of East Anglia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja 2011. Pridobljeno 10. januarja 2011.
- Gruen, Erich S. (1986). The Hellenistic World and the Coming of Rome, Volume 1. Berkeley and Los Angeles, California: University of California Press. ISBN 0-520-05737-6.
- Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1967). Epirus: The Geography, the Ancient Remains, the History and Topography of Epirus and Adjacent Areas. London, United Kingdom: Clarendon Press.
- Hansen, Mogens Herman; Nielsen, Thomas Heine (2004). An Inventory of Archaic and Classical Poleis. Oxford, United Kingdom: Oxford University Press. ISBN 0-19-814099-1.
- Hansen, Inge Lyse; Gilkes, Oliver J.; Crowson, Andrew (2005). »Kalivo and Çuka e Aitoit, Albania: Interim Report on Survey and Excavations 1928-2004« (PDF). Butrint Project. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. septembra 2011. Pridobljeno 6. januarja 2011.
- Lewis, David Malcolm; Boardman, John (1994). The Cambridge Ancient History: The Fourth Century B.C. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. ISBN 0-521-23348-8.
- Ormerod, Henry Arderne (1997). Piracy in the Ancient World: An Essay in Mediterranean History. Baltimore, Maryland: Johns Hopkins University Press. ISBN 0-8018-5505-5.
- Sakellariou, M. V. (1997). Epirus, 4000 Years of Greek History and Civilization. Athens, Greece: Ekdotikē Athēnōn. ISBN 960-213-371-6.
- Scholten, Joseph B. (2000). The Politics of Plunder: Aitolians and their Koinon in the Early Hellenistic Era, 279-217 B.C. Berkeley and Los Angeles, California: University of California Press. ISBN 0-520-20187-6.
- Wilkes, John (1995). The Illyrians. Oxford, United Kingdom: Blackwell Publishers Limited. ISBN 0-631-19807-5.
Zunanje povezave uredi
