Epirska zveza
Epirska zveza (epirsko Κοινὸν Ἀπειρωτᾶν, Koinòn Āpeirōtân, atiško Κοινὸν Ἠπειρωτῶν, Koinòn Ēpeirōtôn) je billa koalicija (koinon)[1] epirskih grških plemen.[2]
Zgodovina
urediKoalicija je bila ostanovljena med letoma 370 pr. n. št. in 320 pr. n. št., najprej kot Mološka zveza leta 370 pr. n. št. Zveza je pripomogla k poenotenju treh glavnih epirskih plemen Molosov, Tesprotov in Haonov.[3] Versko, politično in kulturno središče Mološke in kasneje Epirske zveze je bila Dordona. Vodja zveze je leta 297 pr. n. št. postal Pir Epirski.[4] Ko je kralj Agatoklej Sirakuški osvojil Korkiro (Krf), je ponudil otok kot doto svoje hčerke Lanase, ko se je leta 295 pr. n. št poročila s Pirom Epirskim.[5] Otok je postal član Epirske zveze. Takrat je bilo morda ustanovljeno naselje Kasiope, ki je služilo kot baza za odprave epirskega kralja. Otok je ostal v Epirski zvezi do leta 255 pr. n. št., ko se je po smrti Aleksandra II. osamosvojil. Zvezo so v bitki pri Fenikiji premagali Iliri in jo prisilili v zavezništvo s Tevto, da bi preprečili njene nadaljnje napade. Z zavezništvom so Epiroti postal sovražniki Ahajcev in Etolcev. Zavezništvo z Iliri se je verjetno končalo po njihovem porazu v prvi ilirski vojni.
Epirska Zveza je bila v prvih dveh makedonskih vojnah nevtralna. V tretji makedonski vojni (171–168 pr. n. št.) so se Molosi postavili na makedonsko stran, Haoni in Tesproti pa so podprli Rimsko republiko in zveza je razpadla.[6]
Odloki Epirske zveze
urediKopije odlokov (uredbe o zapuščinah in državljanstvu, evidence o osvoboditvah sužnjev) Mološke in Epirske zveze so hranili v Dordoni. Vsi člani zveze so imeli skupno državljanstvo.[7] Narečje v Epirski zvezi ni bilo korintsko dorsko in tudi abeceda ni bila korintska. Nekaj zapisov iz Dordone kaže, da gre verjetno za severozahodno dorščino.[8] Prvi pisni dokazi za obstoj Mološke zveze segajo v leto 370 pr. n. št., ko je vladal kralj (basileus) Neoptolem.[9]
Sklici
uredi- ↑ Liddell & Scott 1940.
- ↑ Boatwright, Gargola & Talbert 2004, str. 92.
- ↑ Franke 1989, str. 459.
- ↑ Koester 1995, str. 33.
- ↑ Chamoux 2002, str. 59; Franke 1989, str. 458.
- ↑ "Epirus". Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 16. novembra 2013.
- ↑ Eidinow 2007, str. 59.
- ↑ Hammond 1994, str. 434.
- ↑ Cabanes, L'Épire 534,1.
Viri
uredi- Boatwright, Mary Taliaferro; Gargola, Daniel J.; Talbert, Richard J. A. (2004). The Romans: From Village to Empire. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-511876-6.
- Chamoux, François (2002). Hellenistic Civilization. Oxford: Blackwell Publishing. ISBN 0-631-22241-3.
- Eidinow, Esther (2007). Oracles, Curses, and Risk among the Ancient Greeks. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-927778-8.
- Franke, P. R. (1989). »CHAPTER 10 PYRRHUS«. V Astin, A. E.; Walbank, F. W.; Frederiksen, M. W.; Ogilvie, R. M.; Drummond, A. (ur.). The Cambridge Ancient History: The Rise of Rome to 220 BC. Zv. VII, Part 2. Cambridge: Cambridge University Press. str. 456–485. ISBN 0-521-23446-8.
- Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1994). »CHAPTER 9d. ILLYRIANS AND NORTH-WEST GREEKS«. V Lewis, David Malcolm; Boardman, John; Hornblower, Simon; Ostwald, M. (ur.). The Cambridge Ancient History: The Fourth Century B.C. Zv. VI (2. izd.). Cambridge: Cambridge University Press. str. 422–443. ISBN 0-521-23348-8.
- Hansen, Mogens Herman; Nielsen, Thomas Heine (2004). An Inventory of Archaic and Classical Poleis. Oxford and New York: Oxford University Press. ISBN 0-19-814099-1.
- Koester, Helmut (1995). Introduction to the New Testament, Volume 1: History, Culture, and Religion of the Hellenistic Age. New York and Berlin: Walter de Gruyter. ISBN 3-11-014692-4.
- Liddell, Henry George; Scott, Robert (1940). A Greek-English Lexicon. Oxford: Clarendon Press.