Etioplast

oblika kloroplastov, ki niso izpostavljeni svetlobi

Etioplasti so posebna oblika kloroplastov, ki niso izpostavljeni svetlobi in jih lahko najdemo v tkivih kritosemenk, rastočih v temi. Po nekaj dnevih brez svetlobe se kloroplasti v notranjosti rastlinskih celic preoblikujejo v etioplaste, ki nimajo aktivnega pigmenta (predvsem klorofila). Nekateri jih zaradi tega obravnavajo kot levkoplaste (značilne po svoji brezbarvnosti in udeležbi v raznih presnovnih procesih).[1] Etioplasti se občasno razvijejo tudi neposredno iz proplastidov (še nezrelih plastidov, ki so prisotni znotraj meristemov v kalčkih in mladih rastlinah), ko je rastlina v prvi fazi rasti in zato še ni prišla iz prsti.[2]

Različni tipi plastidov in možne poti njihovega preoblikovanja

Na večjo koncentracijo etioplastov v rastlini kaže tudi sama barva listov, ki navadno porumenijo.[1] Rastlinam, ki vsebujejo etioplaste in ne kloroplastov, pravimo, da so etiolirane.[3] Pretvorba proplastidov ali kloroplastov v etioplaste se imenuje etiolacija, nasprotni proces je deetiolacija (preoblikovanje etioplastov v fotosintetsko aktivne kloroplaste).[4]

ZnačilnostiUredi

Navadno so etioplasti elipsoidne oblike in oviti z dvojno lipoproteinsko ovojnico. V njihovi notranjosti se nahajajo zanje specifični organeli v obliki jasno vidne parakristalinske membranske tvorbe, ki se imenujejo prolamelarna telesca, pri čemer gre za spremenjene tilakoide kloroplastov, ki vsebujejo predhodni pigment za nastanek klorofila, protoklorofilid.[5] Večinoma so prolamelarna telesca znotraj celic razvrščena v urejenih geometričnih vzorcih.[1] Obenem imajo ti plastidi veliko različnih beljakovin, ki jih najdemo v zrelih kloroplastih: denimo šaperone, beljakovine za sintezo drugih beljakovin, encime metabolizma aminokislin in maščobnih kislin, proteaze, beljakovinski kompleks rubiska (ribuloza-1,5-bifosfat karboksilaza-oksigenaza), več tipov citokromov, ATP sintazo in od svetlobe odvisne NADPH (nikotinamid adenin dinukleotid fosfat), ki so ključni v reakcijah fotosinteze.[4]

Vsi etioplasti imajo potencial, da se ob ugodnih razmerah ponovno vrnejo v stanje kloroplasta. To se zgodi že kmalu po vnovični izpostavitvi rastline svetlobi (zadostovala naj bi že enourna osvetlitev etioliranih rastlin s svetlobo), saj rastlinski hormon (tudi fitohormon) citokinin vzpodbudi pretvorbo v fotosintetsko aktivne organele. Iz prolamelarnih telesc, ki počijo, se z reorganizacijo notranjih membran oblikujejo tako stroma kot grana tilakoide.[5][6]

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 Wise, Robert R. Advances in Photosynthesis and Respiration. Dordrecht: Kluwer Academic Publishers. str. 3–26. ISBN 1-4020-4060-1.
  2. "Etioplasts - an overview | ScienceDirect Topics". www.sciencedirect.com. Pridobljeno dne 2020-11-14.
  3. "Termania - Slovar slovenskega knjižnega jezika - etiolírati". www.termania.net. Pridobljeno dne 2020-11-14.
  4. 4,0 4,1 Armarego-Marriott, Tegan; Kowalewska, Łucja; Burgos, Asdrubal; Fischer, Axel; Thiele, Wolfram; Erban, Alexander; Strand, Deserah; Kahlau, Sabine; Hertle, Alexander (2019-05-01). "Highly Resolved Systems Biology to Dissect the Etioplast-to-Chloroplast Transition in Tobacco Leaves". Plant Physiology (angleščina). Vol. 180 no. 1. str. 654–681. doi:10.1104/pp.18.01432. ISSN 0032-0889. PMID 30862726.
  5. 5,0 5,1 Dermastia, Marina; Batič, Franc; Kreft, Ivan; Krsnik-Rasol, Marijana (2007). Pogled v rastline. Ljubljana: Nacionalni inštitut za biologijo. ISBN 978-961-90363-7-2. OCLC 449281939.
  6. Krajnčič, Božidar (2001). Botanika : razvojna in funkcionalna morfologija z anatomijo. Maribor: Fakulteta za kmetijstvo. COBISS 46093057. ISBN 961-6317-06-7.