Drungos
Drungos (starogrško δροῦγος, latinizirano: droúngos, včasih δρογος, drongos) ali drungus je bila poznorimska in bizantinska vojaška enota velikosti bataljona, kasneje pa lokalno poveljstvo, ki je varovalo gorska območja. Njegov poveljnik je bil drungarij.
Zgodovina in funkcije
urediIzraz drungus je bil prvič izpričan v latinščini v poznem 4. stoletju n. št. Izhaja iz galskega *drungo (staroirsko drong, starobretonsko drogn ali drog), ki pomeni "pleme", "skupina", "truma" ali "množica". Alternativna germanska etimologija (trunga), ki jo navajajo nekateri zgodovinarji,[1] izvira iz ugibanj iz 17. stoletja in jo je zavrnila velika večina jezikoslovcev.[2] Najzgodnejša uporaba besede drungus v latinščini ni tehnična in označuje generično "skupino" ali "četo".[3]
Izraz se je v grščini prvič pojavil v zgodnjem 5. stoletju kot drungos ali drongos in je imel enak pomen kot rimski.[4] V poznem 6. stoletju je cesar Mavricij (vladal 582–602) uporabil izraz drungos za posebno taktično enoto, primerno za obkoljevanje in nestandardne operacije. Mavricij je tudi prvi uporabil naziv drungisti za vojake teh enot,[5] Naziv drungos je cesar občasno uporabljal tudi za druge večje vojaške enote in formacije.[6]
Do sredine 7. stoletja je naziv dobil drug pomen, ki se je ohranil do 11. stoletja. Drungos je postal enota turme, ta pa glavna enota teme. Sestavljen je bil več band in sprva štel okoli 1000 mož in se zato imenoval tudi hilarhija. Število vojakov se je občasno lahko povečalo na 3000 mož. Cesar Leon VI. Modri (vladal 886–912) je zapisal, da je za nove manjše teme, ustanovljene med njegovo vladavino, organiziral drungose s samo 400 možmi.[7]
Od poznega 12. stoletja naprej se je izraz drungos uporabljal za gorska območja v Grčiji in je pomenil "prelaz" ali "gorovje" (zygos). V 13. stoletju so z drungos začeli označevati tudi vojaške enote, zadolžene za varovanje teh lokacij. Podobno vlogo so imeli prejšnji klisuraji.[1]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 Kazhdan 1991, str. 664.
- ↑ Rance 2004, str. ;97–105.
- ↑ Vegetius. Epitoma rei Militaris, III.16 in III.19.
- ↑ John Chrysostom. Epistulae ad Olympiadem, 4.2.
- ↑ Maurice. Strategikon, I.3 and IX.3; Rance 2004, str. ;109–114.
- ↑ Maurice. Strateegikon, I.3 and IX.3; Rance 2004, str. ;109–114.
- ↑ Treadgold 1995, str. ;104–105.
Viri
uredi- Kazhdan, Alexander Petrovich, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York, New York and Oxford, United Kingdom: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
- Rance, Philip (2004). »Drungus, Δροῦγγος and Δρουγγιστί – A Gallicism and Continuity in Roman Cavalry Tactics«. Phoenix. 58: 96–130. doi:10.2307/4135199. JSTOR 4135199.
- Treadgold, Warren T. (1995). Byzantium and Its Army, 284–1081. Stanford, California: Stanford University Press. ISBN 0-8047-3163-2.