Wikipedija

Donghu

Donghu (poenostavljeno kitajsko 东胡, tradicionalno kitajsko 東胡, pinjin Dōnghú, Wade–Giles Tung-hu, IPA [tʊ́ŋ.xǔ], dobesedno Vzhodni tujci ali Vzhodni barbari) ali Hu (kitajsko 胡, pinjin Hú, Wade–Giles Hu, IPA: [xǔ])[1] je bila plemenska zveza nomadskih ljudstev, prvič omenjena v 7. stoletju pr. n. št. Zvezo so leta 150 pr. n. št. uničili Šjongnuji. Donghuji so bili naseljeni v severenem Hebeju, jugovzhodni Notranji Mongoliji in zahodnem delu Liaoninga, Džilina in Hejlongdžjanga ob pogorjih Janšan in Veliki Hingan.[2]

Donghuji
東胡
Donghuji so v 3. stoletju pr. n. št. živeli severovzhodno od Cesarstva Čin
Skupno število pripadnikov
ni znano
Regije z večjim številom pripadnikov
Severovzhodna Azija
Jeziki
turški jeziki
Religija
čaščenje številnih naravnih pojavov
Sorodne etnične skupine
Rourani, Kitani, Mongoli

Zgodovina uredi

 
Rodoslovje Donghujev (Vzhodni Huji)

Med etničnimi skupinami severno od Kitajske so se Donghuji prvi razvili v državo in prvi razvili tehnologijo brona. Njihova kultura je bila povezana s kulturo Zgornji Šjadžjan, za katero sta značilna poljedelstvo in živinoreja, dopolnjena z rokodelstvom in umetnostjo obdelave brona.[3] Z uporabo konjenice in bronastega orožja v vojskovanju so Donghuji prevladovali nad Šjongnuji na zahodu.[4][5][6][7]

Zapisi velikega zgodovinarja, napisani okoli 109–91 pr. n. št., v poglavju o zgodovini Šjongnujev omenjajo Donghuje v obdobju vojvode Vena iz Džina (vladal 697–628 pr. n. št.) in vojvode Muja iz Čina (vladal okoli659–621 pr. n. št.).

V tem času sta bili Čin in Džin najmočnejši državi na Kitajskem. Vojvoda Ven iz Džina je izgnal barbare Dije in jih pregnal v regijo zahodno od Rumene reke med rekama jun in Luo. Tam so bili znani kot Rdeči Diji in Beli Diji. Kmalu zatem je vojvoda Mu iz Čina s podporo Jov Juja uspel doseči, da se je osem barbarskih plemen na zahodu podredilo njegovi oblasti.
Tako so v tem času v regiji zahodno od Longa živela plemena Mjandžu, Hunrong in Dijuan. Severno od pogorij Či in Liang ter ob rekah Džing in Či so živela plemena Jiču, Vudži in Čujuan. Severno od Džina so bili Linhuji (Gozdni barbari) in Loufani, medtem ko so severno od Jana živeli Donghuji (Vzhodni barbari) in Šanrongi (Gorski barbari), vsak od njih s svojimi poglavarji. Od časa do časa so imeli srečanja sto ali več mož, vendar nobeno pleme ni bilo sposobno združiti drugih pod enotno oblastjo.[8]
 
Donghuji so v 4. in 3. stoletju pr. n. št. napadali državi Džao in Jan

Leta 307 pr. n. št. je kralj Vuling iz Džaa (vladal 325-299 pr. n. št.), sodobnik Aleksandra Velikega (356-323 pr. n. št.), reformiral vojsko z uvedbo oblačil Donghujev in lokostrelske konjenice. General Čing Kaj iz države Jan, ki so ga Dongnuji vzeli za talca, je pridobil njihovo spoštovanje in se naučil njihove bojne taktike in jih leta 300 pr. n. št. premagal. Leta 273 pr. n. št. je Dongnuje premagala država Džao. Leta 265 pr. n. št. je Donghuje premagal Li Mu iz Džaa, eden od štirih najvidnejših generalov obdobja vojskujočih se držav, potem ko je ustavil veliko invazijo Šjongnujev.

Med vladavino šjongnujskega Čanju Tumana (vladal od okoli 220 pr. n. št. do 209 pr. n. št.) so bili "Donghuji zelo močni, cveteli pa so tudi Juedži".[9] Ko je prestolonaslednik Šjongnujev Modu Čanju leta 209 pr. n. št. ubil svojega očeta Tumana in prevzel naziv Čanju, so Donghuji mislili, da se jih Modu boji in zahtevali, da jim za poklon pošlje svoje najboljše konje in celo soprogo. Modu je izpolnil njihovo zahtevo. Ker Donghuji s tem niso bili zadovoljni, so zahtevali še nekaj njegovih ozemelj, kar je Moduja razjezilo. Napadel in premagal je Donghuje, ubil njihovega vladarja, vzel svoje podložnike v ujetništvo in zasegel njihovo živino. Zatem se je obrnil proti zahodu in okoli 177 pr. n. št. napadel in premagal Juedže,[10] kar je povzročilo razpad federacije Donghu. Vuhuani so se preselili na goro Vuhuan in se zapletli v neprekinjeno vojno s Šjongnuji na zahodu in Kitajsko na jugu. Šjanbeji, izčrpani od dolgotrajnih bitk, so ohranili svojo moč z umikom proti severu do gore Šjanbej. Ko je vazalni kralj dinastije Han Lu Van leta 195 pr. n. št. prebegnil k Šjongnujem, so ga Šjongnuji imenovali za kralja Donghuja (東胡王). Kraljevstvo Donghu je trajalo do leta 144 pr. n. št., ko je Lu Vanov vnuk Lu Tadži prebegnil nazaj k dinastiji Han. Prebivalci fevda Vuhuan (Južni Donghuji) so ostali vazali Šjongnujev do leta 121 pr. n. št. Ime Donghu se je postopoma prenehalo uporabljati. V 1. stoletju pr. n. št. so Šjanbeji (Severni Donghuji) premagali Vuhuan in severni Šjongnu ter se razvili v močno državo pod vodstvom njihovega izvoljenega kana Tanšihuaija.[11][12][13][14]

Knjiga Džina, objavljena leta 648, povezuje Donghuje in njihove potomce Šjanbeje z linijo Jovšjong (有熊氏),[15] povezano z Rumenim cesarjem,[16] morda poimenovano po "dedni kneževini" Rumenega cesarja.[17] Ob tem je treba omeniti, da so se zaradi osebnega in nacionalnega prestiža za potomce Rumenega cesarja razglašali tudi številni kitajski vladarji, ki niso bili iz dinastije Han.[18][19]

Zapuščina uredi

Donghuji so se kasneje razdelili na Vuhuane v gorovju Jan[20] in Šjanbeje v pogorju Veliki Higan.[21][22] Vuhuani so predniki Kumo Šijev,[23][20] medtem ko so Šjanbeji predniki Kitanov[24][22] in Mongolov.[25][26] Potomci drugih Donghujev so bili pramongolski Rourani.[27][28]

V preteklosti so tudi učenjaki, kot sta Fan Džuoguaj in Han Fejmu, zmotno domnevali, da Džurčeni (predniki Mandžujev) izvirajo iz Donghujev.[29]

Genetska študija, objavljena v American Journal of Physical Anthropology, je med Šjanbeji in Rourani odkrila očetovsko haploskupino C2b1a1b. To linijo so našli tudi pri Donghujih. Haploskupina C2b1a1b je med Mongoli zelo pogosta.[30]

Sklici uredi

  1. ↑ Edwin G. Pulleyblank (1994). “Ji Hu: Indigenous Inhabitants of Shaanbei and Western Shanxi” v Edward H. Kaplan, ur. Opuscula Altaica: Essays presented in honor of Henry Schwarz. Bellingham: Western Washington University. str. 518-519.
  2. ↑ Origins of Minority Ethnic Groups in Heilongjiang Arhivirano March 22, 2014, na Wayback Machine.
  3. ↑ Lin (2007)[navedi št.strani]
  4. ↑ Ma (1962)[navedi št.strani]
  5. ↑ Liu (1994)[navedi št.strani]
  6. ↑ Wang (2007)[navedi št.strani]
  7. ↑ Lü (2002), pp. 15–16.
  8. ↑ Watson (1993), str. 132.
  9. ↑ Watson (1993), str. 134.
  10. ↑ Watson (1993), str. 135.
  11. ↑ Ma (1962)[navedi št.strani]
  12. ↑ Liu (1994)[navedi št.strani]
  13. ↑ Wang (2007)[navedi št.strani]
  14. ↑ Lü (2002)[navedi št.strani]
  15. ↑ Fang Xuanling in drugi. Jinshu, vol. 108 Murong Hui text: "慕容廆，字弈洛瑰，昌黎棘城鮮卑人也。其先有熊氏之苗裔，世居北夷，邑于紫蒙之野，號曰東胡。".
  16. ↑ Sima Čjan. Shiji, vol. 1 [1] txt: "自黃帝至舜、禹，皆同姓而異其國號，以章明德。故黃帝爲有熊."
  17. ↑ Giles, Herbert Allen (1898). A Chinese Biographical Dictionary, str. 338.
  18. ↑ Mark Edward Lewis (2009). China's Cosmopolitan Empire: the Tang Dynasty, Harvard University Press. str. 202.
  19. ↑ Abramson, Mark Samuel (2008). Ethnic Identity in Tang China. University of Pennsylvania Press, str. 154.
  20. ↑ 20,0 20,1 Nova knjiga Tanga. vol. 219 "奚亦東胡種, 為匈奴所破, 保烏丸山. 漢曹操斬其帥蹋頓蓋其後也.
  21. ↑ [[Knjiga poznejšega Hanaf], "Vol. 90 Accounts of the Wuhuan & Xianbei - Xianbei".
  22. ↑ 22,0 22,1 Xu 2005, str. 24.
  23. ↑ Suishu vol. 84 "奚本曰庫莫奚東部胡之種"
  24. ↑ New Book of Tang "Vol. 219 - Northern Barbarians - Khitans" quote: "契丹，本東胡種，其先爲匈奴所破，保鮮卑山。"
  25. ↑ Xu 2005, str. 75, 86, 175-179.
  26. ↑ Janhunen 2006, str. 405-6.
  27. ↑ Book of Wei vol. 103 "蠕蠕，東胡之苗裔也，姓郁久閭氏"
  28. ↑ Pulleyblank (2000), str. 20, op. 57.
  29. ↑ Zarrow, Peter (23. september 2015). Educating China: Knowledge, Society and Textbooks in a Modernizing World, 1902–1937 (v angleščini). Cambridge University Press. str. 191. ISBN 978-1-107-11547-7.
  30. ↑ Li et al. 2018, str. 1, 8-9.

Viri uredi

  • Baxter, William H. (1992). A Handbook of Old Chinese Phonology. Mouton de Gruyter.
  • DeFrancis, John, (2003). ABC Chinese-English Comprehensive Dictionary. University of Hawaii Press.
  • Di Cosmo, Nicola. (1999). "The Northern Frontier in Pre-imperial China", in Cambridge History of Ancient China, Cambridge University Press, pp. 885–966.
  • Di Cosmo, Nicola. (2002). Ancient China and its Enemies: The Rise of Nomadic Power in East Asian History. Cambridge University Press. ISBN 0-521-77064-5 (hbk); ISBN 0-521-54382-7 (pbk).
  • Dong, Tonghe [董同龢]. (1948). "Shanggu yinyun biao gao 上古音韻表搞", Bulletin of the Institute of History and Philology, Academia Sinica 18:1–249. (kitajsko)
  • Hao, Weimin [郝维民] and Qimudedaoerji [齐木德道尔吉]. (2007). Neimenggu tong shi gang yao [Outline of Comprehensive History of Inner Mongolia] 内蒙古通史纲要. Beijing [北京], Renmin chubanshe [People's Press] 人民出版社.
  • Hill, John. 2009. Through the Jade Gate to Rome: A Study of the Silk Routes during the Later Han Dynasty, First to Second Centuries CE. BookSurge. ISBN 978-1-4392-2134-1.
  • Juha Janhunen (2003). The Mongolic Languages. Routledge.
  • Janhunen, Juha (27. januar 2006). The Mongolic Languages. Routledge. ISBN 978-1-135-79690-7.
  • Karlgren, Bernhard. (1957). Grammata Serica Recensa. Museum of Far Eastern Antiquities.
  • Lebedynsky, Iaroslav. (2007). Les nomades. Editions Errance, Paris. ISBN 978-2-87772-346-6
  • Li, Jiawei; in sod. (Avgust 2018). »The genome of an ancient Rouran individual reveals an important paternal lineage in the Donghu population«. American Journal of Physical Anthropology. American Association of Physical Anthropologists. 166 (4): 895–905. doi:10.1002/ajpa.23491. PMID 29681138. Pridobljeno 11. aprila 2020.
  • Liang Shih-Chiu (1992). Far East Chinese-English Dictionary. Far East Book Co.
  • Lin, Gan [林干]. (2007). Donghu shi [A History of the Donghu] 东胡史. Huhehaote [呼和浩特], Nei Menggu renmin chubanshe [Inner Mongolia People's Publishing House] 内蒙古人民出版社.
  • Liu, Xueyao [劉學銚] (1994). Xianbei shi lun [the Xianbei History] 鮮卑史論. Taipei [台北], Nantian shuju [Nantian Press] 南天書局.
  • Lü, Jianfu [呂建福]. (2002). Tu zu shi [The Tu History] 土族史. Beijing [北京], Zhongguo shehui kexue chubanshe [Chinese Social Sciences Press] 中囯社会科学出版社.
  • Ma, Changshou [馬長壽]. (1962). Wuhuan yu Xianbei [Wuhuan and Xianbei] 烏桓與鮮卑. Shanghai [上海], Shanghai renmin chubanshe [Shanghai People's Press] 上海人民出版社.
  • Pulleyblank, Edwin G. (1994). “Ji Hu 稽胡: Indigenous Inhabitants of Shaanbei and Western Shanxi,” in Edward H. Kaplan, ed., Opuscula Altaica: Essays presented in honor of Henry Schwarz. ed. by. Bellingham: Western Washington University. pp. 518-519 of 499-531
  • Pulleyblank, Edwin G. (1983). "The Chinese and Their Neighbors in Prehistoric and Early Historic China," in The Origins of Chinese Civilization, University of California Press, pp. 411–466.
  • Pulleyblank, Edwin G. (2000). "Ji 姬 and Jiang 姜: The Role of Exogamic Clans in the Organization of the Zhou Polity", Early China 25:1–27.
  • Schuessler, Axel. (2007). An Etymological Dictionary of Old Chinese. University of Hawaii Press.
  • Wang, Zhongluo [王仲荦] (2007). Wei jin nan bei chao shi [History of Wei, Jin, Southern and Northern Dynasties] 魏晋南北朝史. Beijing [北京], Zhonghua shuju [China Press] 中华书局.
  • Xu, Elina-Qian (2005). Historical development of the pre-dynastic Khitan (PhD). University of Helsinki.
  • Watson, Burton (1993). Records of the Grand Historian by Sima Qian. Translated by Burton Watson. Revised Edition. Columbia University Press. ISBN 0-231-08167-7.
  • Yu Ying-Shih. (1986). "Han Foreign Relations," in The Cambridge History of China. 1. The Ch'in and Han Empires, Cambridge University Press, pp. 377–462.
  • Zhou Fagao [周法高]. (1972). "Shanggu Hanyu he Han-Zangyu 上古漢語和漢藏語", Journal of the Institute of Chinese Studies of the Chinese University of Hong Kong 5:159–244. (kitajsko)
  • Wang, Haijung; in sod. (Avgust 2012). »Genetic data suggests that the Jinggouzi people are associated with the Donghu, an ancient nomadic group of North China«. Human Genetics. Springer. 84 (4): 365–378. doi:10.3378/027.084.0402. PMID 23249313. S2CID 202599607. Pridobljeno 11. aprila 2020.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Donghu&oldid=6090959«