Dieceza Vzhod

Dieceza Vzhod (latinsko Dioecesis Orientis, grško Διοίκησις Ἑῴα, Dioíkesis Eóa) je bila dieceza poznega Rimskega cesarstva, ki je obsegala rimske province zahodnega Srednjega vzhoda med Sredozemskim morjem in Mezopotamijo. V pozni antiki je bila pomembna trgovska, kmetijska, verska in intelektualna pokrajina. Zaradi lege na meji s Sasanidskim cesarstvom in upornimi puščavskimi plemeni je imela tudi pomemben strateški položaj.[1]

Rimska dieceza Vzhod
Dioecesis Orientis
Ἑῴα Διοίκησις
Dieceza Rimskega cesarstva
314–535/536
Dioecesis Orientis 400 AD.png
Dioceza Vzhod okoli leta 400
Glavno mestoAntiohija
Zgodovinsko obdobjepozna antika
• ustanovitev
314
• Justinijan I. ukine diocezo
535 ali 536

ZgodovinaUredi

Glavni mesto dieceze je bila Antiohija. Guverner dieceze je imel poseben naslov comes Orientis (guverner Vzhoda) v rangu vir spectabilis, kasneje vir gloriosus, in ne običajnega naslova vikarij. Dieceza je bila ustanovljena ed Dioklecijanovimi reformami državne uprave (vladal 284–305) in bila podrejena pretorijanski prefekturi Vzhod.[1][2]

Dioceza je sprva obsegala vse srednjevzhodne province Rimskega cesarstva: Izavrijo, Kilikijo, Ciper, Evfrat, Mezopotamijo, Osroeno, Sirijo, Fenicijo, Prvo in Drugo Palestino, Arabijo in egiptovske province Egipt, Augustamnica, Tebe ter Gornjo in Spodnjo Libijo. Slednje je Valens (vladal 364–378) odcepil in združil v posebni diecezi Egipt.[1] V 4. stoletju se je nekaj provinc razcepilo v nove province Kilikija I in Kilikija II, Sirija I in Sirija Salutaris, Fenicija I in Fenicija II Libanensis (vzhodno od Libanonskih gora), Palestina I, Palestina II in Palestina Salutaris (ali Palestina III). Zadnje ustanavljanje novih provinc se je zgodilo med vladanjem Justinijana I. (vladal 527–565), ko je bila Teodorija, pokrajina okoli Laodikeje, odcepljena od Sirije. Približno takrat se je odcepil tudi Ciper in postal del nove nadprovince (quaestura exercitus).[2]

Leta 535 je Justinijan I. med svojimi reformami ukinil diecezo. Comes Orientis je postal guverner Sirije I, in obdržar svoj prejšnji rang vir spectabilis in z njim povezano plačo.[3]

V 610. in 620. letih je med bizantinsko-sasanidskimi vojnami (602–628) celotna nekdanja dieceza prišla pod oblast sasanidske Perzije. Kmalu zatem je po bizantinski zmagi v vojni znova postala bizantinska. Po muslimanski osvojitvi Bližnjega vzhoda je bila za vedno izgubljena. V 640. letih je mejna pokrajina med Bizantinskim cesarstvom in arabskim kalifatom postala Kilikija. Ciper je postal sporno ozemlje. Od provinc Dieceze Vzhod so pod bizantinsko oblastjo ostali samo Izavrija in deli obeh Kilikij, združeni v Anatolsko témo.[2]

Seznam Comites OrientisUredi

 
Izvirne dieceze Rimskega cesarstva po Dioklecijanovih reformah
  • Kvint Flavij Mezij Egnacij Lolijan (330–336)
  • Felicijan (335–?)
  • Nebridij (354–358)
  • Domicij Modest (358–362)
  • Julijan (362–363)
  • Aradij Rufin (363–364)
  • Evtolmij Tacijan (okoli 370)
  • Tuscijan (381)
  • Filagrij (382)
  • Prokul (383–384)
  • Ikarij (okoli 384)
  • Irinej (431–435)
  • Efraim Antioški (okoli 522–okoli 525)
  • Asterij (587–588)
  • Bakh (588–589)
  • Bonozij (okoli 609–610)

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford University Press. str. 1533–1534. ISBN 978-0-19-504652-6.
  2. 2,0 2,1 2,2 Giftopoulou, Sofia (2005). "Diocese of Oriens (Byzantium)". Encyclopaedia of the Hellenic World, Asia Minor. Foundation of the Hellenic World. Arhivirano iz izvirnika 10. junija 2015. Pridobljeno 14. novembra 2013.
  3. Bury, John Bagnell (1923). History of the Later Roman Empire: From the Death of Theodosius I to the Death of Justinian, Vol. II. London: MacMillan & Co. str. 339. ISBN 0-486-20399-9.