Osroena (rimska provinca)

Osroena (antično grško Ὀσροηνή, Osroené) je bila rimska provinca, ki je trajala skoraj 400 let. Ustanovljena je bila po osvojitvi in vključitvi Kraljestva Osroena v Rimsko cesarstvo leta 214 n. št.[1] Do muslimanskih osvajanj v 7. stoletju je bila mejna provinca s Sasanidskim cesarstvom.

Provincia Osroene
ἐπαρχία Ὀσροηνής
Osroena

214–637
Vzhodne rimske vzhodne v 5. stoletju
Glavno mesto Edesa / Resena
Vlada Ni opredeljeno
Zgodovinsko obdobje stari vek
 -  ustanovitev 214
 -  muslimanska osvojitev Perzije 637
Danes del  Irak
 Turčija
 Sirija

Provinca je bila ves čas svojega obstoja predmet spora med Rimljani in njihovimi vzhodnimi sosedi sasanidskimi Perzijci in je zato močno trpela v stalnih rimsko-perzijskih vojnah. Prva vojna je izbruhnila po smrti rimskega cesarja Decija leta 251, ko so provinco napadli Perzijci. V drugi polovici 250. let je perzijski šah Šapur I. (vladal okoli 240–270) napadel rimski vzhod, ki ga je branil rimski cesar Valerijan (vladal 253–260). Leta 260 je v bitki pri Edesi cesarja porazil in ujel.[2] Naslednje leto je Šapur porazil tudi Odenata Palmirskega in pregnal Rimljane iz Osroene in Mezopotamije.[3]

Rimljani so provinco večkrat ponovno osvojili in spet izgubili. Ker je Osroena spadala med mejne province, je bila tam nastanjena III. rimska legija Partica. Njen kastrum (glavni stan) je bila Resena, kar pa ni povsem zanesljivo.

Potem, ko je cesar Dioklecijan (vladal 284-305) reorganiziral Rimsko cesarstvo v tetrarhijo, je Osroena postala del dioceze Oriens in pretorska prefektura z enakim imenom. Po podatkih v Notitia Dignitatum, napisanem v poznem 4. stoletju, je provinco upravljal guverner ranga praeses. V provinci je bil tudi sedež duxa Mezopotamije ranga vir spectabilis. Slednji je okoli leta 400 poveljeval naslednjim vojaškim enotam:

  • Equites Dalmatae Illyriciani, sedež v Ganabi
  • Equites Promoti Illyriciani, Kalinik
  • Equites Mauri Illyriciani, Dabana
  • Equites Promoti indigenae, Banasam
  • Equites Promoti indigenae, Sina Iudaeorum
  • Equites Sagittarii indigenae, Oraba
  • Equites Sagittarii indigenae, Tilazamana
  • Equites Sagittarii indigenae Medianenses, Mediana
  • Equites Primi Osrhoeni, Rasin
  • Praefectus legionis quartae Parthicae, Circesium
  • (nezakonito) morda III. legija Parziva, Apatna

in 'manj pomembnih', domnevno pomožnih enot:

  • Ala Septima Valeria Praelectorum, Tilacama
  • Ala Prima Victoriae, Tovia-contra Binta
  • Ala Secunda Paflagonum, Tilafika
  • Ala Prima Parthorum, Resaia
  • Ala Prima nova Diocletiana, inter Thannurin et Horobam
  • Cohors Prima Gaetulorum, Tilaamana
  • Cohors Prima Eufratensis, Maratha
  • Ala Prima Salutaria, Duodecimo constituta

SkliciUredi

  1. Segal 1982, str. 210-213.
  2. Mommsen, Dickson & Purdie (2004), str. 100.
  3. Mommsen, Dickson & Purdie (2004), str. 103–104.

ViriUredi

  • Drijvers, Hendrik J. W. (1980). Cults and Beliefs at Edessa. Leiden: Brill.
  • Griffith, Sidney H. (1986). "Ephraem, the Deacon of Edessa, and the Church of the Empire". Diakonia: Studies in Honor of Robert T. Meyer. Washington: CUA Press. str. 25–52.
  • Griffith, Sidney H. (2002). "Christianity in Edessa and the Syriac-Speaking World: Mani, Bar Daysan, and Ephraem, the Struggle for Allegiance on the Aramean Frontier". Journal of the Canadian Society for Syriac Studies. 2: 5–20.
  • Harrak, Amir (1992). "The Ancient Name of Edessa" (PDF). Journal of Near Eastern Studies. 51 (3): 209–214.
  • Healey, John F. (2007). "The Edessan Milieu and the Birth of Syriac" (PDF). Hugoye: Journal of Syriac Studies. 10 (2): 115–127.
  • Keser-Kayaalp, Elif; Drijvers, Hendrik J. W. (2018). "Edessa". The Oxford Dictionary of Late Antiquity. 1. Oxford: Oxford University Press. str. 516–518.
  • Millar, Fergus (1967). The Roman Empire and Its Neighbours. New York: Delacorte Press.
  • Millar, Fergus (1993). The Roman Near East, 31 BC - AD 337. Cambridge: Harvard University Press.
  • Millar, Fergus (2004). Rome, the Greek World, and the East: Government, Society and Culture in the Roman Empire. 2. Chapel Hill: University of North Carolina Press.
  • Millar, Fergus (2006). A Greek Roman Empire: Power and Belief under Theodosius II (408–450). Berkeley: University of California Press.
  • Millar, Fergus (2006). Rome, the Greek World, and the East: The Greek World, the Jews, and the East. 3. Chapel Hill: University of North Carolina Press.
  • Segal, Judah (1982). "Abgar". Encyclopaedia Iranica, Vol. I, Fasc. 2. str. 210–213.