Atlaška cedra
Atlaška cedra (znanstveno ime Cedrus atlantica) je iglavec iz rodu ceder v družini borovk (Pinaceae).
| Atlaška cedra | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
| ||||||||||||||||
| Cedrus libani var. atlantica (Endl.) Hook.f. |
Opis uredi
Atlaška cedra je drevo, ki zraste do 50 metrov visoko, deblo pa lahko doseže premer do 1,5 metra in je pokrito s sprva gladko sivkasto skorjo, kasneje pa razpoka ter razvije luskasto lubje. Vrh krošnje je pokončen, veje pa so dokaj močne in goste. Iglice so kratke, trde, ostre, sploščene ter upognjene. Morsko zelene iglice so združene v šope, ki poganjajo na posebnih nastavkih.
Storži so čokati, pokončni in na konici ugreznjeni. Sprva so rumenkasto zeleni, nato pa postanejo vijolične barve, v njih pa je seme, ki ima do 2,5 cm dolga krilca za jadranje po zraku.
Razširjenost in uporabnost uredi
Atlaška cedra je samonikla v gorskih območjih Severne Afrike, predvsem v Alžiriji in Maroku, po gorovju Atlas pa je dobila tudi slovensko ime. Iz Severne Afrike so to drevo prinesli v Evropo leta 1827, danes pa jo najdemo v krajih z zmernim in vlažnim podnebjem.
Atlaška cedra se razmnožuje s semeni, ki pa morajo biti popolnoma zrela in suha, da vzkalijo. V domovini najbolje uspeva na apnenčastih tleh, v Evropi pa tudi na peščenih.
Les atlaške cedre je trpežen in se ga da dobro obdelovati, še posebej pa je priljubljen, ker s svojim močnim vonjem odganja žuželke.
Zunanje povezave uredi
