Balkanski mešani gozdovi

Balkanski mešani gozdovi so kopenska ekoregija jugovzhodne Evrope tako po WWF kot po Digitalni karti evropskih ekoloških regij Evropske agencije za okolje. Spada v biome zmernih širokolistnih in mešanih gozdov ter v palearktično kraljestvo.

Balkanski mešani gozdovi
Gozdovi na bolgarski črnomorski obali
Lega balkanskih mešanih gozdov (vijolično)
Ekologija
RegijaPalearktika
BiomListopadni in mešani gozdovi zmernega pasu
Meje
Geografija
Površina224,344 km2
Države
Varstvo
Status varovanjakritično/ogroženo
Zaščiteno27.536 km²%[1]

Geografija uredi

Balkanski mešani gozdovi pokrivajo velik del dolin, ravnin in gorskih pobočij vzhodnega Balkana, predvsem Bolgarije, na različnih nadmorskih višinah, razen višjih delov Rila-Rodopi in Balkana, kjer jih nadomestijo rodopski montanski mešani gozdovi. Razteza se približno od doline Drine do obal Črnega, Marmarskega in Egejskega morja in zavzema 224.400 km² v Albaniji, Bosni in Hercegovini, Bolgariji, Severni Makedoniji, Srbiji, Romuniji, Grčiji, Kosovu in Turčiji. Ekoregija je obdana z evksinsko-kolhiškimi listnatimi gozdovi (v Turčiji, Gruziji in Bolgariji), egejskimi in zahodnoturškimi sklerofilnimi in mešanimi gozdovi (v Grčiji), mešanimi gozdovi Pindskega gorstva (v Grčiji, Severni Makedoniji in Albaniji), mešanimi dinarskimi gorami gozdovi (v Črni gori in Bosni in Hercegovini), panonski mešani gozdovi (v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Romuniji), gorskimi gozdovi Karpatov, srednjeevropski mešani gozdovi (oboji v Romuniji), pa tudi vzhodnoevropska gozdna stepa in pontska stepa (oba sta v Romuniji in Bolgariji).

Podnebje uredi

Podnebje ekoregije je večinoma od Köppnovega vlažnega subtropskega (Cfa) do vlažno toplega poletnega celinskega (Dfb) tipa z mokrimi zimami. Nekatera območja z relativno veliko padavinami veljajo za relikt zmernega deževnega gozda.

Rastlinstvo uredi

Več vrst hrastov listavcev (predvsem Quercus frainetto Ten., pa tudi Q. cerris L., Q. pubescens Willd in druge) prevladuje v večini gozdov ekoregije, posejanih višje na gorskih pobočjih (nad 800–1200 m), večinoma z navadna bukev in iglavci, kot so navadni bor, bosanski bor, makedonski bor, jelka in navadna smreka. Najvišji vrhovi podpirajo vegetacijo alpske tundre.

Fitogeografsko si ekoregijo delijo deli srednjeevropske, ilirske in evksinske province Cirkumborealne regije znotraj Holarktičnega kraljestva (po razmejitvi Armena Takhtajana).

Sklici uredi

  1. Eric Dinerstein, David Olson, et al. (2017). An Ecoregion-Based Approach to Protecting Half the Terrestrial Realm, BioScience, Volume 67, Issue 6, June 2017, Pages 534–545; Supplemental material 2 table S1b. [1]

Zunanje povezave uredi