Wikipedija

Arabsko-izraelska vojna (1948–1949)

zadnja faza palestinske vojne v letih 1947–1949

Arabsko-izraelska vojna 1948–49, znana tudi kot prva arabsko-izraelska vojna, je bila nadaljevanje državljanske vojne v mandatni Palestini po prenehanju britanskega mandata, razglasitvi neodvisnosti države Izrael in vključitvi sosednjih arabskih držav. Končala se je s serijo premirij, podpisanih leta 1949.

Arabsko-izraelska vojna 1948–1949
Del palestinske vojne 1947–1949, arabsko-izraelskega konflikta
Z vrha proti dnu in z leve proti desni:
  • ruševine po egiptovskem zračnem napadu na glavno avtobusno postajo v Tel Avivu
  • dvig improvizirane izraelske zastave po zadnji operaciji vojne
  • izraelski vojak s palestinskimi ujetniki med izgonom iz Ramleja
  • napad izraelskih sil na vas Sa'sa'
Datum15. maja 1948–10. marca 1949[b]
(9 mesecev in 23 dni)
Prizorišče
nekdanja mandatna Palestina, Sinajski polotok, južni Libanon
Izid
  • izraelska zmaga
  • delna jordanska zmaga[7][8]
  • poraz Palestincev
  • strateški neuspeh Arabske lige
Ozemeljske
spremembe		 ustanovitev Države Izrael, jordanska aneksija Zahodnega brega, egiptovska okupacija Gaze
Udeleženci

 Izrael

Pred 26. majem 1948:
Izrael Jišuv
Paravojaške skupine:

Po 26. maju 1948:

Tuji prostovoljci:
Mahal

 Arabska liga:

Neregularne sile:
Arabska osvobodilna vojska

Vojska svete vojne
Poveljniki in vodje
Izrael David Ben-Gurion
Izrael Jisrael Galili
Izrael Jaakov Dori
Izrael Jigael Jadin
Izrael Mickey Marcus †
Izrael Jigal Allon
Izrael Jicak Rabin
Izrael David Šaltiel
Izrael Moše Dajan
Izrael Šimon Avidan
Izrael Moše Karmel
Izrael Jicak Sade		 Arabska liga Azzam Paša
Faruk I.
Ahmed Ali al-Muavi
Mohamed Nagib
Jordanija Abdulah I.
Jordanija John Bagot Glubb
Jordanija Habis al-Madžali
Muzahim al-Pahahi
Šukri al-Kuvatli
Hadž Amin al-Huseini
Hasan Salama †
Fauzi al-Kavukdži
Moč
Izrael: 29 677 (sprva)
117 500 (na koncu)[c]		 Egipt: sprva 10 000, pozneje 20 000[navedi vir]
Transjordanija: 7500–10 000[10][11]
Irak: sprva 2000,[10] pozneje 15 000–18 000[navedi vir]
Sirija: 2500[navedi vir]–5000[10]
Libanon: 1000[12]
Saudova Arabija: 800–1200 (pod egiptovskim poveljstvom)
Jemen: 300[navedi vir]
Arabska osvobodilna vojska: 3500–6000
Skupaj:
13 000 (sprva)
51 100 (najmanj)
63 500 (največ)[d]
Žrtve in izgube
6373 ubitih (okoli 4000 borcev in 2400 civilistov)[13] Arabske vojske:
3700–7000 ubitih
Palestinski Arabci:
3000–13 000 ubitih (borcev in civilistov)[14][15]

Od glasovanja OZN o načrtu za razdelitev Palestine konec novembra 1947 so se judovske paravojaške sile (Jišuvu podrejena Hagana, elitna enota Palmah ter od Hagane odcepljeni skrajni organizaciji Irgun in Lehi) spopadale s palestinskimi arabskimi neregularnimi enotami in prostovoljci Arabske osvobodilne vojske. Britanci, ki so leta 1922 prejeli mandat od Društva narodov in so bili odgovorni za upravljanje države, so začeli umikati svoje vojaške sile, ki so štele približno 100.000 mož. Palestinske arabske sile so bile poražene; več mešanih mest, z izjemo Jeruzalema, je bilo pod nadzorom judovskih paravojaških enot, stotisoče Palestincev pa je že začelo bežati ali so jih judovske sile izgnale iz njihovih vasi, predvsem po začetku izvajanja načrta Dalet konec marca 1948.

14. maja 1948 opolnoči se je britanski mandat nad Palestino uradno zaključil. Istega dne okrog 16. ure je David Ben-Gurion, tedanji vodja Jišuva in kasnejši prvi izraelski predsednik vlade, v Tel Avivu razglasil ustanovitev države Izrael. Zaradi poraznega stanja arabskih palestinskih sil so se sosednje arabske države, ki so nasprotovale ustanovitvi Izraela, odločile posredovati: naslednjega dne so v nekdanjo mandatno Palestino vdrle vojske in ekspedicijske sile Egipta, Transjordanije, Sirije in Iraka.[16][17][18][19]

Egipčani so napredovali na južnem obalnem pasu in so bili ustavljeni blizu Ašdoda; jordanska Arabska legija in iraške sile so zavzele osrednje višavje Palestine. Sirija in Libanon sta se večkrat spopadla z izraelskimi silami na severu. Judovske milice, organizirane v Izraelske obrambne sile, so uspele zaustaviti arabske sile. V naslednjih mesecih so potekali hudi boji med IDF in arabskimi vojskami, ki so bile počasi potisnjene nazaj. Jordanska in iraška vojska sta obdržali nadzor nad ozemljem, danes znanim kot Zahodni breg, in zavzeli vzhodni Jeruzalem. Egiptovsko okupacijsko območje je bilo omejeno na območje Gaze in majhno območje, obkroženo z izraelskimi silami, v Al Faludži. Oktobra in decembra 1948 so izraelske sile vdrle na libanonsko ozemlje in na egiptovski Sinajski polotok ter obkolile egiptovske sile blizu mesta Gaza. Zadnje vojaške aktivnosti so se zgodile 10. marca 1949, ko so izraelske sile zavzele puščavo Negev in dosegle Rdeče morje.

Izrael je leta 1949 podpisal ločena premirja: 24. februarja z Egiptom, 23. marca z Libanonom, 3. aprila s Transjordanijo in 20. julija s Sirijo. V vojni je prevzel nadzor nad vsem ozemljem, ki ga je bil načrt ZN predvidel za judovsko državo, pa tudi nad slabimi 60 odstotki ozemlja, predvidenega za arabsko državo, in Zahodnim Jeruzalemom, ki bi bil moral preiti pod mednarodno upravo.[20] Transjordanija je Vzhodni Jeruzalem in Zahodni breg leto pozneje anektirala. Pod egiptovsko zasedbo je ostalo območje Gaze.

V obdobju od 15. maja 1948 do aprila 1949 je z domov na območju, ki je postalo Izrael, pobegnilo ali bilo izgnanih več kot 350 000 Palestincev (od 720 000 v celotnem palestinskem eksodusu).[21] Ti dogodki so danes znani kot nakba (»katastrofa«) in predstavljajo začetek do danes nerešenega problema palestinskih beguncev brez državljanstva in pravice do vrnitve. Podobno število Judov se je v Izrael priselilo v treh letih po vojni,[22] vključno z okoli 300 000 iz arabskih in drugih muslimanskih držav.[23]

Opombe

uredi
  1. ↑ Libanon se je odločil, da ne bo sodeloval v vojni, in se je udeležil samo bitke za al-Malikijo 5. in 6. junija 1948.[4]
  2. ↑ Zadnji mirovni sporazum sklenjen 20. julija 1949.
  3. ↑ Številka vključuje celotno vojaško osebje – tako bojne kot logistične enote.[9]
  4. ↑ V nobenem trenutku več kot polovica izraelskih sil, vendar te številke vključujejo samo bojne enote, poslane na ozemlje nekdanje mandatne Palestine, ne celotne vojaške moči.[9]

Sklici

uredi
  1. ↑ Palestine Post, "Israel's Bedouin Warriors", Gene Dison, August 12, 1948
  2. ↑ AFP (24. april 2013). »Bedouin army trackers scale Israel social ladder«. Al Arabiya English. Al Arabiya. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2022. Pridobljeno 7. maja 2015.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Oren 2003, str. 5.
  4. ↑ Morris (2008), str. 260.
  5. ↑ Gelber, str. 55, 200, 239
  6. ↑ Morris, Benny (2008), 1948: The First Arab-Israeli War, Yale University Press, str. 205, New Haven, ISBN 978-0-300-12696-9.
  7. ↑ Anita Shapira, L'imaginaire d'Israël : histoire d'une culture politique (2005), Latroun : la mémoire de la bataille, pogl. III. 1 l'événement str. 91–96
  8. ↑ Benny Morris (2008), str. 419.
  9. ↑ 9,0 9,1 Gelber (2006), str. 12.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Micheal Clodfelter (2017). Warfare and Armed Conflicts: A Statistical Encyclopedia of Casualty and Other Figures, 1492–2015 (4th izd.). McFarland & Company. str. 571. ISBN 978-0-7864-7470-7. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2023. Pridobljeno 28. septembra 2020.
  11. ↑ Tucker, Spencer (2010). The Encyclopedia of Middle East Wars: The United States in the Persian Gulf. ABC-CLIO. str. 662. ISBN 978-1-85109-948-1. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2023. Pridobljeno 5. oktobra 2019.
  12. ↑ Hughes, Matthew (Winter 2005). »Lebanon's Armed Forces and the Arab-Israeli War, 1948–49«. Journal of Palestine Studies. 34 (2): 24–41. doi:10.1525/jps.2005.34.2.024. ISSN 0377-919X. S2CID 154088601.
  13. ↑ Adam M. Garfinkle (2000). Politics and Society in Modern Israel: Myths and Realities. M.E. Sharpe. str. 61. ISBN 978-0-7656-0514-6.
  14. ↑ Laurens 2007, str. 194
  15. ↑ Morris 2008, str. 404–406.
  16. ↑ David Tal, War in Palestine, 1948: Israeli and Arab Strategy and Diplomacy, p. 153.
  17. ↑ Shlamim, Avi (19. november 2007), »Israel and the Arab coalition in 1948«, The War for Palestine, Cambridge University Press, str. 228–247, doi:10.1017/cbo9781139167413.014, arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2023, pridobljeno 13. avgusta 2022, In the first phase of the conflict, from the passage of the United Nations partition resolution on 29 November 1947 until the proclamation of statehood on 14 May 1948, the Yishuv had to defend itself against attacks from Palestinian irregulars and volunteers from the Arab world. Following the proclamation of the state of Israel, however, the neighboring Arab states and Iraq committed their regular armies to the battle against the Jewish state
  18. ↑ Book: What Happened Where Arhivirano 22 December 2022 na Wayback Machine., p. 307, by Chris Cook and Diccon Bewes, published by Routledge, section from book: Arab-Israeli War 1948–9: Israel was invaded by the armies of its Arab neighbours on the day the British Mandate ended, 15 May 1948. After initial Arab gains, Israel counter-attacked successfully, enlarging its national territory...
  19. ↑ Tal, David (2004). War in Palestine, 1948: Israeli and Arab Strategy and Diplomacy. Routledge. str. 163. ISBN 978-0-415-76137-6. OCLC 881747492. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2023. Pridobljeno 13. avgusta 2022. The invasion of Palestine by the Arab Armies started on 15 May, when the Iraqi, Syrian, Jordanian and Egyptian forces crossed the international border.
  20. ↑ Cragg, Kenneth (1997). Palestine: the prize and price of Zion. London: Cassell. ISBN 978-0-304-70075-2.
  21. ↑ Benny Morris, The Birth Of The Palestinian Refugee Problem Revisited, 2003, str. 233-240, 248-252, 423-438, 492, 538 ; Joav Gelber, (angleško) »Why Did The Palestinians Run Away in 1948 ?«, .17 junij 2002, History News Network
  22. ↑ Morris, Benny (2001). Righteous victims: a history of the Zionist-Arab conflict, 1881 - 2001 (1. izd.). New York: Vintage Books. str. 259–260. ISBN 978-0-679-74475-7.
  23. ↑ Sachar, Howard Morley (2003). A history of Israel: from the rise of Zionism to our time (2. ed., rev. and updated, repr izd.). New York: Knopf. str. 395–403. ISBN 978-0-679-76563-9.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Arabsko-izraelska_vojna_(1948–1949)&oldid=6325803«