Aokigahara (青木ヶ原, »Travnik modrih dreves«), znan tudi kot Morje dreves (樹海, Džukai), je gozd na severozahodnem pobočju gore Fudži na otoku Honšu na Japonskem, ki uspeva na 30 kvadratnih kilometrih strjene lave, ki jo je povzročil zadnji večji izbruh gore Fudži leta 864 n. št.[1] Zahodni rob Aokigahare, kjer je več jam, ki se pozimi napolnijo z ledom, je priljubljena destinacija za turiste in šolske izlete. Deli Aokigahare so zelo gosti in porozna kamnina iz lave absorbira zvok, kar prispeva k občutku samote, ki ga nekateri obiskovalci pripisujejo gozdu.[2]

Aokigahara
青木ヶ原 (japonsko)
Aokigahara, gore Misaka in jezero Saiko, kot se vidi iz gore Rju v gorovju Tenši

Aokigahara

Mount Fuji
Lega Aokigahara in Fudži
Ekologija
RegijaPalearktika
BiomZmerni širokolistni in mešani gozdovi
Geografija
Površina35 km2
DržavaJaponska
Prefekture Japonskeprefektura Jamanaši
Koordinate35°28′12″N 138°37′11″E / 35.47000°N 138.61972°E / 35.47000; 138.61972
Varstvo
Status varovanjaRelativno stabilen/Relativno nedotaknjen

Gozd ima zgodovinski sloves kot dom jūrei - duhov mrtvih v japonski mitologiji. Vsaj od 1960-ih je Aokigahara postal povezan s samomori, sčasoma je postal znan pod vzdevkom »samomorilski gozd« in pridobil sloves enega najbolj uporabljanih mest za samomor na svetu. Zaradi tega znaki na začetku nekaterih poti pozivajo samomorilne obiskovalce, naj pomislijo na svoje družine in se obrnejo na združenje za preprečevanje samomorov.

Geografija uredi

 
Aokigahara (levo) in jezero Saiko

Gozdna tla večinoma sestavljajo vulkanske kamnine.[3] Določene poti vodijo do številnih turističnih znamenitosti, kot so ledena jama Narusava, vetrna jama Fugaku in netopirska jama jezera Sai, ki so tri večje lavine jame v bližini gore Fudži, ledena jama pa je zamrznjena vse leto.[4]

Aokigahara je bil napačno prikazan kot kraj, kjer navigacijski kompasi ne delujejo pravilno. Igle magnetnih kompasov se bodo premaknile, če jih postavite neposredno na lavo, in se bodo uskladile z naravnim magnetizmom kamnine, ki se glede na lokacijo razlikuje glede na vsebnost železa in moč. Vendar pa se kompas obnaša po pričakovanjih, če ga držimo na normalni višini. Japonske kopenske samoobrambne sile že od leta 1956 izvajajo tečaje za nadzornike, vključno z navigacijskim usposabljanjem v gozdu.

Rastlinstvo in živalstvo uredi

Sesalci so azijski črni medved (Ursus thibetanus),[5] mali japonski krt (Mogera imaizumii), netopirji, miši, jeleni, lisice, merjasci, divji zajci, japonske kune in japonske veverice (Sciurus lis).[6] Med ptice sodijo velika sinica, vrbova sinica, dolgorepa sinica, veliki žolna, mali žolna, grmovnica, šojka, japonska belooka, japonski drozg, rjavoglavi drozg, sibirski drozg, Hodgsonova kukavica, japonski divji kljun, mala kukavica, črnolični strnad, orientalska grlica in navadna kukavica.

Obstajajo hrošči in druge žuželke, vključno s številnimi vrstami metuljev, tudi v notranjosti gozda gospica (Argynnis paphia), Chrysozephyrus smaragdinus, Celastrina argiolus, Celastrina sugitanii, Curetis acuta, Favonius jezoensis, Neptis sappho, Parantica sita in beli C (Polygonia c-album).

Gozd ima različne iglavce in širokolistna drevesa ter grmovnice, vključno z: japonska pacipresa (Chamaecyparis obtusa), japonska kriptomerija (Cryptomeria japonica), Pinus densiflora, japonski beli bor (Pinus parviflora), Tsuga sieboldii, javorji Acer distylum, Acer micranthum, Acer sieboldianum, Acer tschonoskii, breza Betula grossa, aralije Chengiopanax sciadophylloides (kot Acanthopanax sciadophylloides a.k.a. Eleutherococcus sciadophylloides), Clethra barbinervis, Enkianthus campanulatus, trdoleska Euonymus macropterus, Ilex pedunculosa, Ilex macropoda, Pieris japonica, japonska češnja (Prunus jamasakura), hrast Quercus mongolica var. crispula, Rhododendron dilatatum, Skimmia japonica f. repens, japonska jerebika Sorbus commixta (kot Sorbus americana ssp. japonica) in Toxicodendron trichocarpum (kot Rhus trichocarpa). Prevladujoča drevesna vrsta med 1000 in 1800 metri nadmorske višine je severnojaponski mišjak Tsuga diversifolia, od 1800 do 2200 metrov pa Veitchova srebrna jelka Abies veitchii.

Globlje v gozdu je veliko zelnatih cvetočih rastlin, vključno z Artemisia princeps, osat Cirsium nipponicum var. incomptum, Corydalis incisa, Enoletna suholetnica Erigeron annuus, krvomočnica Geranium nepalense, japonska astra Kalimeris pinnatifida, Maianthemum dilatatum, Oplismenus undulatifolius in japonski dresnik (Reynoutria japonica (sin. Polygonum cuspidatum)). Tu so tudi mikoheterotrofni Monotropastrum humile, pogoste jetrnice, številni mahovi in številne praproti. Na gozdnih robovih je veliko več vrst.

Samomori uredi

Aokigahara se včasih omenja kot najbolj priljubljeno mesto za samomor na Japonskem.[7][8] Leta 2003 so v gozdu našli 105 trupel, kar je preseglo prejšnji rekord 78 iz leta 2002. Leta 2010 je policija zabeležila več kot 200 ljudi, ki so poskušali storiti samomor v gozdu, od tega jih je 54 dejanje dokončalo. Število samomorov naj bi se povečalo marca, ob koncu proračunskega leta na Japonskem. Od leta 2011 je bil najpogostejši način samomora v gozdu obešanje ali prevelik odmerek mamil. V zadnjih letih so lokalni uradniki prenehali objavljati številke, da bi zmanjšali povezanost Aokigahare s samomorom.

Zaradi stopnje samomorov so uradniki na vhodu v gozd postavili znak, ki poziva samomorilne obiskovalce, naj poiščejo pomoč in si ne vzamejo življenja. Policija, prostovoljci in novinarji izvajajo letne preiskave trupel od leta 1970.[9]

Priljubljenost lokacije je bila pripisana romanu Nami no Tō (»Stolp valov«) Seiča Macumota iz leta 1961.[10][11] Vendar pa je zgodovina samomorov v Aokigahari pred objavo romana in kraj je že dolgo povezan s smrtjo; ubasute so tam morda izvajali vse do 9. stoletja in v gozdu domnevno strašijo jūrei tistih, ki so ostali umreti.[12]

Reference v medijih uredi

 
Aokigahara.

Aokigahara je bila omenjena v številnih medijih, vključno z animeji in mangami, filmi, literaturo, glasbo in video igrami.

Film The Sea of Trees iz leta 2015 z Matthewom McConaugheyjem, Kenom Watanabejem in Naomi Watts prav tako pripoveduje zgodbo, ki se dogaja tam, kot tudi grozljivka The Forest iz leta 2016.

Konec leta 2017 in v začetku leta 2018 se je polemika o samomorilskem gozdu Logana Paula začela z videoposnetkom na YouTubu, ki je prikazoval gozd Aokigahara, v katerem je Paul pred kamero pokazal truplo žrtve samomora, kar je šokiralo številne gledalce in povzročilo široko obsodbo.[13]

Bila je tema produkcije BBC Radio 4 (prva oddaja 10. septembra 2018), v kateri so štirje pesniki odpotovali v Aokigaharo, da bi pisali in snemali poezijo v gozdu.[14]

Pesniki Arai Takako, Jordan A. Y. Smith, Osaki Sayaka in Jocumoto Jasuhiro so soavtorji dvojezične (japonsko/angleške) antologije pesmi in kratkih zapisov o Aokigahari z naslovom Sea of Trees: Poetic Gateways to Aokigahara (ToPoJo Excursions, 2019).[15]

Ameriška dramaturginja japonskega rodu, Kristine Haruna Lee, je marca 2019 v New Yorku napisala in uprizorila igro Gozd samomorov. Obravnavala je samomor v Ameriki in na Japonskem ter se sklicevala na gozd Aokigahara.[16]

Sklici uredi

  1. »The nature found in the Aokigahara 'sea of trees'«. Yamanashi Kankou. Pridobljeno 21. januarja 2017.
  2. Harrington, Patrick (22. januar 2017). »Hiking in a Forest Born Out of Mount Fuji's Lava«. The New York Times. str. TR8.
  3. »Intruders tangle 'suicide forest' with tape«. Asahi Svhimbun. 3. maj 2008. Arhivirano iz spletišča dne 6. maja 2008. Pridobljeno 3. maja 2008.
  4. »About Narusawa lce Cave/Fugaku Wind Cave - Mount Fuji Travel Guide«. Planetyze (v angleščini). Pridobljeno 13. novembra 2017.
  5. Koike, Shinsuke; Hazumi, Toshihiro (2008). »Notes on Asiatic black bears denning habits in the Misaka Mountains, central Japan« (PDF). Ursus. 19 (1): 80–84. doi:10.2192/1537-6176(2008)19[80:NOABBD]2.0.CO;2. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. septembra 2011. Pridobljeno 27. maja 2017.
  6. »Aokigahara "sea of trees" walking course«. Charm of Mt Fuji. Yamanashi Tourism Organization. Pridobljeno 27. maja 2017.
  7. Lah, Kyung (19. marec 2009). »Desperate Japanese head to 'suicide forest'«. CNN.com/Asia. Pridobljeno 10. aprila 2012. Especially in March, the end of the fiscal year, more suicidal people will come here because of the bad economy. It's my dream to stop suicides in this forest, but to be honest, it would be difficult to prevent all the cases here.
  8. Takahashi, Yoshitomo (1988). »EJ383602 - Aokigahara-jukai: Suicide and Amnesia in Mt. Fuji's Black Forest«. Education Resources Information Center (ERIC). Pridobljeno 20. septembra 2008.[mrtva povezava]
  9. »Japan's harvest of 69 death«. The Independent. London. 24. oktober 2000. Arhivirano iz spletišča dne 24. aprila 2008. Pridobljeno 3. maja 2008.
  10. "Inside Japan's 'Suicide Forest'" (The Japan Times, 26 June 2011)
  11. 波の塔〈下〉(文春文庫): 松本 清張: 本 (v japonščini). Tōkyō: Bungeishunjū. 2009. ISBN 978-4167697235.
  12. Malinovski, Pejk (30. januar 2009). Suicide Forest. Studio 360. WNYC & Public Radio International.
  13. »Logan Paul: Outrage over YouTuber's dead body video«. BBC News. 1. januar 2018. Pridobljeno 1. januarja 2018.
  14. »The Art of Now: Atmosfears«. Art of Now. BBC Radio 4. Pridobljeno 4. januarja 2019.
  15. »Excursions 2: Sea of Trees«. Tokyo Poetry Journal. ToPoJo Excursions. Pridobljeno 4. januarja 2019.
  16. Collins-Hughes, Laura (4. marec 2019). »A Family Divide Haunts Heart-Rending 'Suicide Forest'«. The New York Times. Pridobljeno 7. marca 2019.

Zunanje povezave uredi