Amaro

Amaro
Vrsta pijače	alkoholna pijača
Vsebnost alkohola	16 % - 40 %
Proizvajalec	različni proizvajalci
Država izvora	Italija
Predstavljen
Različice	Campari, Fernet Branca, Cynar
Sorodne pijače	Jägermeister, Underberg, Unicum, Beherovka

Amaro (italijansko: »grenko« ali »grenčina«) je splošno poimenovanje za razične vrste italijanskih zeliščnih likerjev, ki se jih ponavadi pije po obroku, kot digestiv, ker vzpodbujajo prebavo. Ponavadi so grenko-sladkega okusa, včasih sirupastega značaja zaradi dodanega sladkorja, s stopnjo alkohola med 16 % in 40 %.

Amaru podobni likerji se tradicionalno proizvajajo tudi drugod po Evropi. Nekatere proizvajajo v Nemčiji, tudi pod imenom Kräuterlikör, na Madžarskem, Slovaškem, Češkem, Nizozemskem in v Franciji, seveda pa se izraz amaro pravilno uporablja samo za italijanske alkoholne pijače tega tipa.

Proizvodnja

Amaro se največkrat izdeluje z maceracijo, t.j. estrakcijo predpisano zdrobljenih različnih zelišč, korenin, cvetov, skorje in/ali olupkov agrumov v topilu, največkrat žganju ali vinu, pri sobni temperaturi, zatem se hrani (načeloma ne stara) v sodih, steklenicah ali cisternah, do končnega embajliranja.

Številne vrste amarov se danes proizvajajo industrijsko, npr. Fernet-Branca, Averna, Ramazzotti, Lucano in Montenegro in Cynar.

Številni industrijski proizvajalci svoj amaro proizvajajo že od 19. stoletja, recepti zanje pa pogosto izvirajo iz samostanov ali lekarn.

Amaro se ponavadi pije za šankom, včasih serviran z rezino limone ali limete. Lahko se ga servira z ledom, tonikom ali kolo, ta način je pogost v Argentini.

Arome

Amaro svoj okus pridobi z dodajanjem različnih (včasih številnih) zelišč in korenik. Nekateri amari imajo sestavine natančno napisane na embalaži, ni pa to pogosto. Zelišča za amaro so pogosto encijan, angelika, ingver, meta, melisa, timijan, žajbelj, vinska rutica, posušeni olupki različnih agrumov, kumkvat, kinoto, različne druge začimbe npr. cimet, kardamom, žafran ter estrakti, npr. mentol.

Različni tipi amarov

Srednji amari - za topilo se največkrat uporablja različna žganja, alkoholne stopnje 32%, s katerimi amaro pridobi razmerje med grenkobo, sladkobo in okusi citrusov. Primeri tovrstnih amarov so: Montenegro, Ramazzotti, Averna, Lucano, Luxardo Amaro Abano, Amaro Bio, Amaricano.

Fernet – bolj grenkega okusa, med tovrstne prištevamo Fernet-Branca, Luxardo Fernet, Amaro Santa Maria Al Monte.

Svetlejši – bolj svetlega odtenka od ostalih, pogosto s poudarjenim priokusom po agrumih, med tovrstne prištevamo Amaro Nonino, Amaro Florio, Amaro del Capo, Amaricano Bianca.

Gorski – z izrazito aromo po 'alpskih' zeliščih, včasih s priokusu po dimu, največkrat z alkoholno stopnjo okoli 17%, mednje prištevamo Amaro Alpino, Amaro Zara, Amaro Braulio.

Vermut – v nasprotju z ostalimi se tovrstni amari izdelujejo iz vinskega žganja, so bolj sladki in z bolj izrazitim okusom po agrumih ter zelo spominjajo na aromatizirano vino Vermut, ki se pije kot aperitiv. Mednje prištevamo Amero, Amaro Don Bairo, Amaro Diesus del Frate.

Carciofo – narejeni z artičoko, ponavadi imajo alkoholno stopnjo okoli 17% in se bolj pogosto pijejo kot aperitiv in ne toliko kot digestiv. Primera takšnih amarov sta Cynar in Carciofo (različni proizvajalci).

Tartufo – narejeni z dodatkom črne gomoljike imajo alkoholno stopnjo okoli 30% , največ se jih proizvaja v osrednji Italiji, v Umbriji, ter tudi v San Marinu.